sum up

ne gre brez tega, da ne bi ob koncu leta seštela raznih dogodkov in ugotavljam, da sem bila kar pridna pri obisku razstav (15), filmov (10), ikeje (6) in gledališča (5). potem sem bila še v/na veroni, rovinju, savudriji, krku, poreču, kobenhavnu in dvakrat v londonu. kupila sem si dva para čevljev. šla dvakrat na suši, dvakrat h kitajcem, in dvakrat v šambalo. dvakrat sem bila na kulinarični akademiji. sem se enkrat dokončno zaljubila. in enkrat sem postala tetka. če odmislim nekaj odločitev, je kar lepo leto za mano. naj se kar stopnjuje v 2011!
s         r         e         č         n         o         !

kosilo za 1

se mi zdi kitajska hrana taka primerna, da jo ješ sam. in danes si naročimo v službo ravno kitajsko hrano. pa ni nobene družbe, tako da sama v pisarnici ugotavljam različne prijeme palčk. saj to mi kar gre. pri rakovem čipsu pa si pomagam z roko. in pogrešam pravo kitajsko embalažo - tako papirnato, škatlasto.

srečanje

jap, tudi letos smo se dobili na lesenem mostu. in popili kuhano vino pri prvi stojnici. pa saj ne vem, kaj dajo v to vino, a ni bilo prav nič okusno. potem smo se preselili v lokalčič hiše kjer projecirajo na fasado razne barve in dobro zgleda. lokalčič. in hiša. in smo klepetali. in je bilo spet polno smeha. novoletna ljubljana je lepa in gneča je bila tudi in odri postavljeni za novoletno noč, jaz pa še kar ne vem kje bom. vsi plani ki jih naredim, se sproti podrejo, ker je vsak dan nekaj novega. tako da najbrž tudi lučk v trstu ne bom videla. ne glede na vse, včeraj sem kupila dve meni najljubši (srebrni) penini in doma imam še od lani tiste, ki jim rečem "kresničke" namesto petard. in tako bom uživala v silvestrskem večeru. samo lokacija še ni znana. drugače pa ja, nimam seznama zaobljub, imam le eno željo/odloćitev, ki upam da se je bom še dolgo držala. in gledam po beležki tega leta in si delam seznam kaj vse se je zgodilo. in so imele zvezde na začetku leta kar prav :)

51. teden

1. organizacija (na višku)
2. prireditev (z neznanci)
3. šampanjec (ob dvanajstih)
4. kolegij (in kolegij po kolegiju)
5. sporoči (da je punčka, mia)
6. spanje (po večeru in kosilo pri njegovih)
7. kosilo (pri nas doma in darila)

voščilnice

dilema je večna. kdaj odposlati voščilnice. pred ali po božiču. napisala sem jih že dolgo nazaj, podpisala včeraj in danes jih pakiram v kuverte. torej, oddam jih v ponedeljek. potem pa poštarji pridejo na vrsto.

bela

kako lahko zaradi ene bele vrtnice in šopa pobarvanih borovničevih vej, vse kar se nam zdi slabo, izgleda malo bolje. z rožami je perspektiva na stvari drugačna. in uvod v lep večer.

vino

sej ne vem. a smo zdaj skregani ali kaj. odšla sem sredi večera z razlago, da protestiram ker se je preveč popilo. in so hotli odpreti še eno steklenico in ne vem ali potem so tudi jo... joj, a sem jaz tisti partybraker ki ga nihče ne mara. ampak je bil lušten večer, zares. igrali smo bingo in spet karte. in vse je bilo tako praznično. in govor o darilcu ki me čaka pod smrečico. in ko sem odšla sem še sama s sabo tehtala neke besedne dvoboje in se določila, da včasih ne moremo biti odgovorni za nekoga drugega, da pravzaprav vsak zase ve, kaj mu škodi, sploh pa pri teh letih. res me jezi to... a potem če ne nasprotujem pomeni da se stirnjam. če pa napsrotujem pa izpadem največja tečka. ni fajn tale situacija. in potem grem pozno spat. in zjutraj hitro odlepim selotejpke na darilu in pokukam v škatlo. in se nasmehnem... pomoje ne bo opazil, da sem odpirala darilo. sem naštimala selotejpke nazaj... in grem brez jutranjega poljuba. in ne vem, kako se bo odvrtel dan. ne vem niti kdo bi moral rečt komu oprosti. če sploh.

darila

saj se da, v treh urah veliko zapraviti. in sem sedemkrat odtipkala pin kodo in imela polno roko vreč. in imam zdaj kup daril za najbližje in najdražje in tudi za tiste ki niso nič od tega, pa se mi zdi da si vseeno nekaj zaslužijo. neko malo pozornost. in potem sem še veselo zavijala škatle in škatlice. in potem sem dobila še pomagača pri zavijanju, ki je vse to storil ekspresno hitro. in zdaj so darilca pod smrečico. in zavita v enak papir kot lani. in nekdo bo zopet dobil nogavičke. nekako všeč mi je to prednovoletno vzdušje, čeprav nikoli nisem doživela, da bi bilo vse na kupu: vonj smreke, darila, vonj po pečenm puranu, potici in piškotih. to bi bilo že tu mač. se mi pa spet prepeva ena luštna pesmica, ki je malo povezana s temi prazniki... i miss your kiss...

time goes by

tije meseci. se ne sliši tako veliko. ko pa reče, da je to četrt leta, se mi zdi ogromno. in še vedno vsak dan izvem kaj novega. in še vedno se rada objemam. objemava...

50. teden

1. fitnes (namesto aerobike)
2. najljubši (čevlji)
3. zabavica (službeno uradna)
4. prost (dan, pa v bistvu ne)
5. srečanje (z mami na kavi)
6. piškoti (in čokolada)
7. nedelja (prav nedeljsko)

gospodinja

danes se počutim kot prava gospodinja. ostajam doma, čeprav je zunaj sonce. in perem perilo. in obešam zelene majice. in delam piškote. v kuhinjio se bolj kot ne, enostavno ne znajdem. čeprav mi zdanje čase kar uspevajo neki podvigi. in tudi za piškote izbiram precej enostavne recepte: malo stopljene čokolade s smetano, posute s pistacijo in makadamijo. pa še sol sem posula čez. se mi je zdelo, v momentu, primerno.

mix dogodkov

ena taka zmeda ali pretiranost vsega, da bom zelo zblojeno zapisala: pri minus dvanajst poslušam muziko na vol. 12. v mestu me živcira iskanje parkirnega mesta. a potem me živcira tudi iskanje prostega mesta v kakšni kavarni. ki me na koncu pripelje do dvornega bara, kjer itak imajo najboljše sendviče in dobro belo kavo, a ko rečeš natakarju da rabiš še malo časa za prečitati meni, se zdi, kot da razume, naj se sploh več ne vrača... v torek sem si kupila nove čevlje, pa je bil plan pred ogledom mjuzikla samo kakšna topla kava. a potem tako nanese, da sem v gallusovi dvorani sedela z vrečkami iz chajne in terraplane... v sredo se je službena zabava obnašala zelo uradno. tako nič preveč sproščeno, nihče se ga ni napil. a meni se zdi, da znam po dveh kozarčkih že najmanj šest tujih jezikov. in nekateri okrog mene so prav tako postajali zelo zgovorni... še to, sej ne vem zakaj vedno od koga pričakujemo da si zapomni kje in kdaj bomo kje. namreč, meni se zdi, če rečem da me ne bo takrat in takrat ker imam to in to, se mi zdi nekako samoumevno da si to oseba zapomni, ne pa da pote reče, nisem vedu da te ne bo. saj, samoumevnost je precenjena. in jaz potem razumem, da sem nepomembna. tako da zdaj ne vem, ali naj sploh še kaj omenim kdaj me ni. ali pač... toliko. in še to: sneženje mi je bilo danes za spremembo všeč. in všeč mi je bilo kratko srečanje s tisto, ki dela lepe značke ;)

fitnes

ne, nisem material za fitnes. ko se znajdem v telovadnici polni grozečih naprav začnem globoko dihati, pa še sploh nisem začela nič telovadit. in potem se malo sprehodim med nabildanimi mulci in se odpravim na kolo in po petih minutah vrtenja naštudiram kateri gumb pritisniti da bi se odvrtel nek program. ko to ugotovim, kolesarim 24 minut in naredim skoraj devet kilometrov. i'm good. si mislim. potem se odpravim še na tekač in hitro hodim, tudi kakšnih dvajset minut. in skupaj zgubim tristo kalorij, kar je komaj za prej pojedeno pest rum-kokos-casalijev. in fitnes se zgodi samo zato, ker i didn't get the memo, da aerobika odpade.
še tole morm rečt, pretekli dečko, jan, se mi javi z mesidžem kako sem in ker ne odgovorim drug dan on napiše da se je razšel z eno punco in da je bila najbrž premlada in spet ne odgovorim in potem napiše kako kaj moja ljubezen. abstiniram mesidžiranje z bivšimi dečki. in pika.

49. teden

1. tulipani (me razvaja)
2. vroča (čokolada po služb)
3. ljubljanski (grad in lučke)
4. palačinke (z nutello)
5. družba (in kartanje)
6. gledam (TV)
7. izlet (ki se ne zgodi)

tulipani

ne vem, če ve, da so tulipani my favourite flower... and i get oh so, aaaaaaah.

piškoti

ima me, da bi se spravila kaj packati. kakšne čokoladne piškote. seveda take, s smetano in raznimi oreščki. take, ki jih ni potrebno nič pečt. mmmm, slike ki jih gledam v raznih e-kuharskih knjigah so tako mamljive. recepti pa nekoliko zapleteni, vsaj zame, ker enostavno ne vem koliko mililitrov je 90 gramov smetane? in potem take malenksoti, ko piše da se čokolado pokuha in odstavi, potem pa jo moraš spet pokuhat ?!?!? am, okej, zakaj pa že takoj ni v redu? bom še malo naštudirala tele recepte. vsekakor pa se mi zdi zanimiva kombinacija pistacij in zdrobljenega čilija posutega na ohlajene čokoladne ploščice. čeprov ne bi tega jedla. bi pa kdo drug, sem prepričana.

say hello

tale pesem mi gre v ušesa že kakšna dva dneva.
la la la standing in the door of the pink flamingo, crying in the rain, it was a kind of so-so love...

zabavica

mesec se je začel zabavno. zabava je uspela. enajst se nas je imelo fino. veliko smo klepetali. se smejali. a če dobro pomislim, se mi zdi, kot da me ni bilo zraven. poslušam kaj vse so si povedali, kdo je kaj rekel in o kom so govorili. jaz pa se prav nič ne spomnim. mogoče zato ker sem imela v mislih skrb za to, da bo vsega dovolj. in tudi martini-vodka je močna reč. a ne glede na vse. res je bilo luštno. tako rečejo. in naslednje jutro imam sladek zajtrk, od vsega kar so prinesli. in v predalu darila, ki jih odprem in zavijem nazaj. sem mogla pogledat kaj se skriva za rjavim papirjem. in je uporabno. zelo. no, zdaj pa sanjarim o ogledu okrašenega mesta saj za to še ni bilo časa. tudi petkovo vreme je bilo strašno in mogoče imam vseeno raje dež. jap, rabim mesto, da me okrašene izložbe napolnijo z občutkom, da je res december in da gre leto res h koncu.

48. teden

1. tradicionalno (druženje: vipava)
2. terasa (nebotičnika z danielo)
3. kitajska (hrana)
4. sneg (lučke, cimet)
5. trgovine (so polne in me živcirajo)
6. zabava (ob šestih)
7. počivanje (pod toplo odejo)

nebotičnik

če ni nebotičnikova terasa najbolj primeren kraj za pogled na grajski grič. in ravno včeraj, so zgleda, malo testirali prižiganje luči po hribu in osvetlitev gradu. oooh-aaah. lepo. lepo. lepo. res me prav gane ta osvetljenost, olučkanost. mogoče bom v petek šla kar na teraso. čeprav je bela kava neverjetno draga - hm, dva in pol evra, medtem ko stane martini samo tri in pol. se človek večkrat vpraša če nas cene prav silijo biti alkoholni odvisneži. pomoje je tudi pivo cenejše od bele kave. preverim drugič. tele lučke so me res čisto očarale in lanskoletno prižiganje ob petih je bilo res krasno. samo še to manjka pri vsem tem snegu.

še en mesec

saj ne vem, ali mi gre na živce, ali mi je samo smešno, ko letijo vsepovprek vprašanja kje boš pa za novo leto. prvič - ne vem. drugič - to se mi zdi še daleč. tretjič - trideset dni prej me sploh ne zanima novo leto. četrtič - še en kup stvari imam prej za opraviti in zato res ne vem kje bom. petič - še za jutri nisem zihr... in tako naprej. torej, ne me spraševati kje bom. vem sicer da bi rada bila kje na toplem, na morju mogoče ali pa saj je lahko tudi mraz če bi kdo grel moje premražene dlani... no, saj še tako, v mislih ne vem kaj bi raje, toploto ali mraz. po drugi strani pa imam že narejene novoletne voščilnice. in v glavi seznam daril za ljubke ljudi okoli mene in ta seznam je dolg kot seznam mojih najljubših pesmi... kar pomeni da je zeloooo dolg :) in kmalu bo čas za povzetke. mislim da letos po obiskanih prireditvah vodi gledališče, tako na hitro, ko sem včeraj prelistala mojo beležko. in mislim da sem kupila samo dva para čevljev. no, pa saj, leta še ni konec...

47. teden

1. povabilo (na nedeljsko kosilo)
2. pogovori(po telefonu: kot včasih)
3. narejene (novoletne voščilnice)
4. avto (popravljen in je z avtom nazaj)
5. gledališče (in teranov liker)
6. sneženo (jutro in len dan)
7. kosilo (tetke)

tokrat je roza

joj, sem pravzaprav ugotovila da so rože, ki jih nosi, prevelike za malo rdečo vazo... tako da najprej vedno izgubijo nekaj centimetrov. a res je lepo. ko jo prinee. ko odvijam papir. makes me happy. everytime.

petek

v glavnem da je petek in da zjutraj ni bilo snega na ulici, kot so obljubljali en dan prej. in da se počutim bolje. in da grem zvečer v gledališče. v glavnem da so ene stvari urejene in da se je vrnil prej. ena stvar me pa le muči, kdaj je preveč in kako naj to razumno pojasnim?

rumkugle

nimam se za sebično ali take sorte, da sebe dajem na prvo mesto... a včeraj je bilo tako da sem mislila samo nase in imela v glavi sto-in-en film o tem kaj se je zgodilo, da nekoga ni, da napiše da pride kasneje, pa ga kasneje še zmerom ni... in skušam razvozljati samo sebe... in ugotovim, da včasih človek rabi samo malo več bližine. in je bedno, če tistega ki ti jo lahko nudi, pač ni zraven. sej je vse kul, kasneje, ko pride, ko se ne delam več da spim. in nič ni imelo opravka z mano. in ne morem kaj, da ne bi spet pomislila da luna nagaja in me dela tako razdražljivo in da rabim, jah, njega. kaj sploh pomeni, da nekoga rabiš? rabim nov svinčnik, pa nove čevlje, nove hlače in nove šraufe, novo poličko, nov stol... res lahko v isti koš vržem še osebo? rabim bolj en tak občutek da je vse okej in da mu pomenim toliko kot on pomeni meni. aja, pravzaprav sem hotla napisat da so se v kuhinji našle rum kugle, take doma narejene in sem jih ob tejle zgodnji uri kar nekaj pobasala (pred tem pa brala članek o tem, kako so sladkarije škodljive)... in sem kar malo woo-hoo. od rumčka, ne od kugel.

buzz

no, po filmih se skušam zorganizirati še za ogled knjig, a se spomnim da me lanskoletno razstavljeno gradivo ni nič kaj prepričalo. in tudi nova lokacija se mi ne zdi prostorna, čeprav sploh ne vem kako zgleda. tako raje zapravljam čas po trgovinicah, kjer mimogrede mineta dve uri, pa sprobam samo nekaj majic in eno krilo. nekaj je bilo kulinaričnega razvajanaj s fantastičnimi lignji pa naslednji dan s torto, ki je zgledala kot en povožen ježek, ampak okus je bil super. in potem me nekaj muči, da se zdim nezanimiva, zato ker ima neke druge palne, ki jih čist razumem in podpiram, a je zato malo manj prisoten. pri vsem tem palniram še zabavo v decembru in ne vem kdaj bo pravi čas za nakup novoletnih daril.

46. teden

1. polno (enih obveznosti, ki jih narekuje datum)
2. privlačno (večerno dogajanje)
3. bandidos (ice: je še zmerom kul)
4. liffe (zadnji film)
5. vse (zame)
6. kup (enih malenkosti)
7. torta (v obliki jažka: mmmm)

roza

no, je rekel da niso imeli nobene pametne rože, a da je že dolgo imel v mislih... in je prinesel roza vrtnico. in je okrašena z neko roza travo .zelo mi je všeč. in zelo paše v vazo. in zelo me preseneti večerno sporočilo, ki pravi ti amo.

končno

danes mi gre tako v uho tale pesem. at last the love that i was dreaming of is mine been walking on air for the last 92 hours. in tako naprej.

kino

sej je fino, ne rečem. ampak sedenje v prvi vrsti linhartove ni udobno. ker komaj hkrati spremljaš sliko in podnapise nekje spodaj. ne bi bil problem če bi film bil samo angleški, a kanček italjanščine in francoščine pokvarita namen poslušanja. in vsebina je taka, da vsi obsedimo na koncu. ker ne veš, like wtf! kdo je kdo, in ali je ona res ona in on njen, ali je vse skupaj njena zabloda in on igra zraven ali je on tudi zabloden... a preveč ve, da bi ne bil on tisti... zanimivo. in vse se vrti okrog kopije. izvirnika. in m-m-m-marie. skratka film, ki pusti odločitev gledalcu. razumevanje je prepuščeno lastni interpretaciji. pred kinom pa se še malo pomenim in poklepetam in dobim še anthonyberg čokoladice, ki me res spravijo v dobro voljo po nesrečnem vprašanju. ker res ne vem kaj bo, ko bo nekdo pač šel, ker pravi da mora it. in po eni strani mi je super kul gledati pohištvo za v kuhinjo, po drugi strani pa i don't want him to leave in ne vem kako naj to razumno razložim.

45. teden

1. misscomunications (na vseh nivojih)
2. zapravljivka (v trgovini)
3. dolgočasna (popoldanska zadeva)
4. arhitekti (imajo svoj dan: jaz pa z njimi)
5. večerjica (in čnjs in ...)
6. tamara (drewe: potem pa aperolspritz)
7. gospodinja (na več nivojih)

filmček

ali z leti res izgubimo smisel za organizacijo? toliko enega prerekanja in usklajevanja, da se mi na koncu še to več ne da, kupim eno karto in sedim med neznanci. a film je okej. zanimiv preplet in zaplet in razplet. in srečanje po filmu mi je najprej odveč, a se imava kar fino. kar misli da imam ne vem kaj za povedat, a je malo pozabila da relacija služba-dom, z občasnimi izleti v mesto, pač ne ponuja preveč materiala za pogovor. in hkrati ugotovim da bi bila namesto na tistem kavču oloženem s povštri raje na svojem kavču obložena s povštri v neki drugi družbi... in ona pije tisti deci rdečega vina tako zelo počasi. v novem tednu si bom ogledala še dva filma. in všeč so mi ljudje ki ne komplicirajo - ko jim daš na razpolago datum in uro in se odločijo ali pa ne. eni pač znajo čisto po svoje vse premešati in predlagati svoje datume in ure... a jim ni jasno da je bil moj izbor že itak narejen natrpano. tako, da se bo ravno izšlo. in pri tem nimam časa preverjati ali bi mi namesto petka bolj odgovarjala sobota... kakorkoli liffe je fajn.

what! there is a bow in my hair?*

kako je lahko lep dan, če se začne z nasmeškom. in mi ga (lepega dneva) ne pokvari niti kritiziranje mojega izgleda. še posebej zato, ker so mi obroči za v lase res super-kjut. in me v tej točki sploh ne zanima, ali koga motijo. prav mi je, da pove da mu ni všeč, jaz pa rečem da meni je pa zelo všeč. in vem, da bi mi obroč zavidala tudi minnie miška :) in si ne morem pomagat da je to ena tistih stvari, ki jih pogledam v vsaki trgovini. včeraj me je spet premamil črn, pentljast obroč... joj, koliko samozadrževanja je potrebenga da sem ga pustila v trgovini. a nič zato, od prejšnjega vikenda imam en prav poseben obroč - tako avstralski, s sivim perjem.uporabila ga bom za novoletne zabave. sprašujem se zakaj to pri nas ni tako zelo sprejemljivo. res, v melbournu so vsa dekleta zvečer imela kaj takega v glavi. mislim da mora to biti povezano z anglijo. in konjskimi dirkami. and i like it!
* naslov je sposojen iz enega drugega bloga: http://www.leblogdebetty.com/en/

zvezde

kako to, da imajo zvezde spet prav... piše nekaj o misscomunications. in presneto drži. kar nekaj me daje, ena tečnost in nejevolja in pomisleki... damn! ampak pomaga, ko veliko povem na glas in se potem na glas tudi smejim. ampak, tele zvezde, res jih ne razumem in kako naj one potem razumeje mene? so pa dober izgovor. vsakič.

vikend

kot en ponavljjoč vzorec. prejšnji vikend sem zaporedoma dva dneva preživela na morju. ta vikend pa dva dneva v italiji. nedeljski plan za izlet v oddaljeno mesto (padovo) in nakup oblačil se ni najbolj izšel. a še dobro, da na poti nazaj spet lahko gledam oblačila in čevlje ixos, v palmanovi. in si napravim zalogo lindt čokoladic in kiko mejkapa. in kasneje nakupim malenkosti v vileški ikeji, vse tisto kar pravi da bi moralo že prej biti. neverjetno veliko ljudi je bilo povsod, za nedeljo. in vsak zase kupujemo stvari, na koncu pa sva kupila enake kozarce. 4+2, tako da jih je zdaj šest. cel komplet. hm? tak deževen dan je, pa tako veliko sonca v mojem srcu.  in se na vsake toliko drživa za roke. tako prijetno je to druženje, da se kar topim.

venetke

benetke + venezia = venetke. odpravimo se navsezgodaj. in se nekaj ur sprehajamo po paviljonih. z občasnimi vzdihi oooh-aaah. in preveč informacijami naenkrat. in preveč idejami. in super maketami. enimi malo večjimi. in super napisi na stenah. živih barv. in vožnja z vaporettom ko imam občutek da je voda tako visoko, da bom imela kmalu mokre čevlje. in umazano steklo, da se prav dosti ne vidi skozenj. in sprehod med ulicami. in megla ali oblačnost, ki benetkam odvzame vso tisto pisanost. takih benetk še ne poznam. tako zelo "turnerjeve" se mi zdijo. tako zelo me spet spomnijo na london. tako zelo se imamo lepo. utrujenosti skoraj ni. in srečanje v galeriji je prijetno. in hitri skok skozi trg, kjer natakarji v belih jopičih strežejo razvajenim gostom. in pot mimo rialta, da se ti odpre lep razgled. in vstop v hišo, ki ima neverjetno lepo notranjost. in želja po limoncellu. benetke enostavno moraš imeti rad

44. teden

1. tafelfarbe (in uporaba krede)
2. novosti (v službi)
3. ena (gosta vroča čokolada)
4. kosilo (s komentarji)
5. leno (jutro in len večer)
6. biennale (v benetkah)
7. italija (in zaprte trgovine)

fishy

jap, bilo je pretežno ribje kosilo. bakalar. hobotnica. tunin namaz. repki kozic. pa testenine z morskimi sadeži. mnjami. in družba, ki se je kar ujela. in prvi vtisi le niso vedno najbolj pristni in primerni. se mi je že večkrat zgodilo, da se je prvi vtis kasneje, čez čas zelo popravil. včasih pa je šlo samo še na slabše. no, po ribjih zadevščinah pa je sledila moja zlagana sladkarija - ker sem v slaščičarni nakupila ježke, potem pa sem naredila mini kroglice in jih okrasila s tistimi papirnatimi pisanimi dežnički. kako je kjut zgledalo vse. po nekaj popitega vina, ki name nikoli ne deluje dobro in odhodu vseh, sva ostala sama. in so se načele ene čudne teme. in ne vem, kar malo sem otopela. po eni strani kakšnih stvari nočem slišat, po drugi strani pa hočem vedet kaj mu je kaj pomenilo in se malo zbojim da bom čez čas tudi jaz samo vsebina njegovega pripovedovanja, ko bo v obejmu z eno drugo. nikoli ni luštno razmišljanje v naprej, ko se vse zdi črno in tudi govor o skorajšnjem odhodu me prav nič ne veseli. čeprav reče tudi sam, da se je kar navadil, da ve da bi mu bilo že prazno če bi zvečer ostal sam in da zdaj ne pokliče drugih in drugi ne kličejo njega. zdaj pokliče mene, da mi kaj pove. in to mi je všeč.

rdeča

 sej vem... spet sem važna. z vrtnico. z rdečo.

november

sveče na grobovih so prižgane. dežuje. in ne gre brez gunsov.

povzetek

pa ja no, je po svoje fino biti brez računalnika tri dni. že spontani odhod na morje, v petek, prepreči da bi se igrala mahjong. nič za to. morski zrak vedno dobro deluje name. in morska hrana tudi. če odmislim česen. in ponovim zgodbo v soboto, ko me pobereta na poti do portoroža. kjer se fino sprehodimo. in si privoščim napitek zara. in potem se še malo sprehodimo. in se navdušujem nad neskončnostjo morja. in parom belih jader, nekje ne zelo blizu. in se navdušujem nad vonjem borovcev. in potem se še malo sprehodimo. sobotno gledališče zvečer mi je všeč, koncertu pa se odpovem ker mi nikoli niso bili tako blizu da bi jih želela poslušat. a sem vesela za njiju, ki se kasneje izkaže, neznansko uživata. nedeljsko jutro je pozno zajtrkovanje in potem odhod na kosilo z eno drugo družino. mi je lepo, da me šteje zraven. in potem prespiva v tisti mali vikend hiši. in dež se počasi odbija z okenske police. in ob gledanju filma se prijetno zvijem pod odejo. tako resno začne stavek in reče take it or leave it. in rečem, da sem že zdavnaj vzela. in se malo ustrašim da se oddaljuje, ker ima to v planu. za december... a tudi dan po tem hitro mine. še nekaj obveznih prižiganj sveč, posedanje na kavču na obisku, ko si kaj dosti ne upam. in potem se vrnem v toplino doma. in me razveseli vrtnica ki se kar dobro drži in jo je spet prinesel konec tedna. samo zame. z resnim komentarjem, da se rdeče vrtnice nosi tistim, ki jih imaš rad.

43. teden

1. spremembe (prinesejo negotovost)
2. dvorišče (fužinskega gradu)
3. zakaj (imam jaz vedno čas)
4. razstave (in ostalo veselje)
5. morski (popoldanski pobeg)
6. portorož (lovljenje zadnje morske sape)
7. družinsko (kosilo: z eno drugo družino)

četrtek

kako fino je sredi tedna imeti dan zase, ki sicer pomeni najprej spanje do enajstih, skok po rogljičke v bližnjo trgovinico, prijeten zajtrk in odhod v sončno mesto. a kljub soncu je mraz. potem pa na kosilo. pa na sprehod čez mesto. pa mali nakupi malenkosti, ki šele bodo polepšale marsikaj. pa razstava a.a. kjer zapišejo da je on "romantični funkcionalist" in mi je besedna zveza zelo všeč. in vazo savoy bi imela. ne ta prozorne. ampak belo. lepa je. lepo bi se podala na tisto poličko pri oknu, kjer se mi zdi da še vedno nekaj manjka. pa sledi obisk pokopališča, ker je pač tako obobje. pa malo probavanja oblačil. a na koncu kupim samo eno verižico. luštno. tudi od prostega dneva je človek lahko zmatran. tako da se kmalu spravim spat ob branju revije s trapastimi nasveti: notri piše da če nam je fizično toplo, da smo potem bolj prijazni in da priporočajo pitje čaja... saj pijem čaj, vsak dan zjutraj, pa mi je topllo, a mera prijaznosti izginja, ko pa imam opravka, ne vedno, s tečnimi ljudmi.

sostanovalec

roomate vs. boyfriend
kako veš da sostanovalec ni več samo to?
kako lahko ona misli da jaz mislim nekaj. in da on misli nekaj drugega?

LIFFE

hecno, skoraj eno leto nazaj (minus štiri dni) sem začela pisati tale blog. in se je začel z vsebino o liffe. in zdaj že tri dni skupaj berem programsko knjižico, obkrožujem, gledam, listam, rišem koledarje in ure, da se odločim za ogled novih filmov. predvsem me zanimajo predpremiere. na kratko se mi zdi, da so vsi filmi neka "odkrivanja odnosov". to me ne zanima. bolj sem padla na tiste vsebine, ki imajo besede ljubezen, potovanje, srečanja... in še vedno mislim da bom šla raje kar sama v kino, ker organiziranje in lovljenje z drugimi, da se uskladimo za dan in uro in še da se domenimo kdo koga kje pobere... to me še vedno spravlja ob živce. res se veselim novembra, po tej kulturni plati. veliko lepega bo.

42. teden

1. lepo (je dobivati rože)
2. klepetanje (ob kavi in piškotih)
3. en (mesec hitro mine)
4. kuharska (akademija: drugič in zapeljivi prigrizki)
5. srečanja (z različnimi)
6. kuham (dolgočasne jedi)
7. delo (popoldan: in kaže na spremembe)

spet vrtnica

saj ne da se pritožujem. prav vesela sem. ker sem spet dobila rožico. že v torek, se mi zdi... al je bil ponedeljek? oh, kako čas beži... in je bilo ravno v sredo en mesec od tega, da je nekje drugje, kar si je zase mislil, da je neizvedljivo, da ne more bit vezan na nek prostor, ki ni njegov, da rabi preveč svobode in je vse v zvezi še z nekom totalno omejevanje, nekaj v tem stilu... ja, res sami sebe lahko kdaj presenetimo, ko smo prepričani v nekaj, da ne bomo zmogli, da ni v našem stilu, da ensotavno ne bo šlo. tko se mi zdi, kot pri hrani rečemo da ne bomo jedli surove ribe, pa gremo na vsake toliko vseeno radi na sushi... ja no, vtrnica je ful lepa, prav res, taka žametna. in še lepo diši.

rumena

danes, ko sem prišla domov, za pol ure, da sem pol spet šibala naprej, so me čisto prevzele barve v stanovanju. tako toplo je bilo vse. in sonce je sijalo skozi okno. in vse je bilo tako živahno. in postelja, ki ima rumeno-z-belimi-pikami posteljnino, je izgledala tako mamljivo, da bi se najraje kar malo ulegla in odspala kakšno uro... in opazila sem cvet, ki ga je prinesel in v kuhinji imam vedno limone. pa limete tudi. enivej, vse je bilo tako lepo rumeno.



a je že zima?

saj sem oblekla malo več stvari/plasti, kot teden dni nazaj. pa me še zmeraj zebe. saj ni čudno. je pisalo 0 stopinj zjutraj. sicer me ene stvari še grejejo. predvsem ob večerih. čeprav ne vem kaj misli, ko reče, da nekaj manjka. to res ne razumem... in pomislim da maybe i am not your perfect kind, maybe i am not what you had in mind? a je še vedno fajn. in še prinese rože in mi ustvarijo lep nasmeh na obrazu. kar topim se. potem pa pride kak dan, ko še sama ne vem kaj mi je. in sem pač samo čudna. in ne znam razložit zakaj. in sem ko ena tempirana bomba, samo ena napačna beseda, pa bi eksplodirala v solzah, ne v kričanju. kr neki. še dobro da je skoraj konec tedna. in da grem danes malo po svoje. po navodila za zapeljive prigrizke. da bom kmalu lahko pripravila prednovoletno zabavo. sredi novembra. in november se mi sploh zdi da bo poln enih dogodkov, potrebnih obiskov gledališč, muzejev, razstav. v tujini. in filmskih projekcij. pa še knjig. dvakrat.

vikend

pa je bil kar lušten konec tedna. sploh v petek ko me je sprehod po ljubljani spet navdušil, pa samo zato, ker je sijalo sonce. in tista solata v knaflju mi je še zmerom najboljša. in kupim si spet čaj z japonskimi algami in limonino travo. in veliko klepetamo in spet delamo plane kdaj se vidimo. onadva opisujeta potovanje po angliji in barceloni. potem pa odhitim na koncert, kjer je presenetljivo veliko ljudi. in dobro vzdušje. veselje in dobra volja se preneseta v bližji lokal, kjer ob malem pivu zabavno klepetamo. ene premami lakota in ko se naje gre samo še spat. jaz pa z nekom drugim izvajam besedilo pesmi bfm... sanjam, da ti prste zapletem med lase, sanjam da ti... in drug dan je tako fino da sva povabljena na kosilo. in po kosilu gre do svojih bližnjih in kar naenkrat držim v rokah cunjo in na rokah plastične rokavice in pomagam brisati omarice v kuhinji v njihovem novem domovanju. sarejše gospe pa se pomoje že vidijo na poroki, kako jejo torto... in nedeljski izlet se malo ponesreči, zaradi vremena in tudi zato ker v drugih krajih trgovine ob nedeljah pač niso odprte. a kava je odlična. in kosilo tudi.

41. teden

1. aerobika (ima novo uro)
2. med (rožami)
3. kar (nisem vedela: zaljubljen)
4. vožnja (po trstu je obupna)
5. malo (druženja)
6. kosilo (nekje drugje)
7. izlet (s pogledom na morje)

miserable vs happiness

včasih imam občutek da ljudje ne zanjo biti srečni s tabo. srečni zate. ko pa si nesrečen, pa so ti vsi po vrsti v oporo in znajo biti nesrečni s tabo. hecni smo. trenutno bi rada, da so vsi veseli in srečni z mano. "zaljubljen sem" zveni tako lepo, ko reče na glas.

raztresena

toliko misli naenkrat. da kar skačejo ena čez drugo. in rezultat tega so samo na pol dokončane stvari. je možno, da ne rabim več kot pet ur spanja? je možno da so besede izgovorjene tik preden zaspimo bolj resnične od besed izgovorjenih čez dan, ali pa jim samo jaz pripisujem večji pomen. ali pa so slišati slajše, ko je zunaj tema in nobene prave svetlobe in ko se skoraj drživa za roke. in spet sem v enem takem romantičnem vzdušju, ko se mi zdi vse krasno in ne rabim prav nikogar orog sebe, da bi prekinil tole. ker spet reče nekaj grobega. in spet podvomim vase. a ni važno, jaz sem tista, ki imam novo rožo. ona pa ne. ne vem koliko bo še trajala ta navidezna sreča, tako nekako se počutim, kot da je zdaj vse lepo in prav, a vem da se lahko že naslednji dan zaključi. ko bo šel. ker bo šel. zato zdaj uživam. in se imam fino. in pijem vino, ki mi segreje lica.

pozabljene rože

pravi da ima zopet rožo zame. in jo pozabi. in jo dobim naslednji dan. in lepo diši, čeprav mi vrtnice nikoli ne bodo najljubše. izgleda pa lepo.

40. teden

1. aerobika (znova)
2. vroča (čokolada in mrzli dnevi)
3. tajski (rezanci)
4. pozno (sestankovanje)
5. poln (urnik)
6. malo (poležavanja)
7. delovno (popoldne in kaže na spremembe)

prijetno

kakšen dan je tako super. poln nekih dogodkov in vsebin. in zato mi odsotnost v službi v petek prav napolni urnik. najprej zdravnišk zadeve, kjer kaže da je vse v redu. potem pa kava pri sestri in se spet smejim mali maši. potem še srečanje na drugi kavi in se usedeva pred maxi, na sonček. in v bližini že pečejo kostanj, ki takrat ko veter zapiha prav lepo zadiši. da je jesen mi vedno postane jasno takrat, ko se sprehodim pod javorjevimi drevesi, od bivši PST. rumeno listje prijetno šumi pod nogami in na vsake toliko kakšen list lebdi v zraku. potem sledi malo razvajanjana in pozno zvečer se je klasično srečevanje na lesenem mostu sredi decembra prestavilo na oktober. in je bilo spet fino. in je privlekla stare fotografije, vse lepo zložene v albume in z opisi kje in kdaj se je kaj dogajalo. lepo se je gledati za nazaj. in ugotoviti, da se v bistvu nismo nič spremenili.tako se nasmejimo in večer hitro mine, ko še ob zadnjih požirkih piva že zapirajo lokal. in spet me pripovedovanje o new yorku navduši do te mere, da že gledam letalske vozvnice. tok bi šla tja. in pravi da je en teden dovolj. za začetek.

sivi dnevi

kakšne pesmi lahko poslušam že mesec prej. saj je vreme ravno takšno. in vzdušje tudi: november rain in res je, da everybody needs somebody. pa zraven paše deževno vzdušje preteklih potovanj. pa ta sivina me zelo uspava. pa luna spet nekaj bluzi, oziroma jaz zaradi lune...

L

L kot lavanda, ljubjana, ljubezen in londond. moje najljubse reci na L ceprav danes ugotovim da mi je london ljubsi od ljubljane, ko dezuje. v ljubljani je bilo danes prav tecno dezevno. sivo. nesteto odtenkov sive. a ene stvari me se vedno lahko hitro spravijo v dobro voljo. na primer klepet v chajni hisi, za spremembo ob pitju vroce cokolade, ki jo servirajo v tako lahkem kozarčku, da ga skoraj spustiš iz rok...

39. teden

1. napol (delavno)
2. letališče (je majhno)
3. naokrog (FTM.designmuseum.v&a)
4. naokrog (royalarts.trafalgar.NPG.covent)
5. naokrog (tate modern in britain)
6. kako (fino če te kdo pogreša)
7. fotografije (in melodije)

greenish

jap, v londonu je vse s končnicami na -ish. na ulici slišiš same take: newish. redish. meatish. rainish. colorish. in moj dan je bil a little greenish :)

tate modern - najprej super cool knjigarna potem pa še vroča čokolada z mini marshmallows in stepeno smetano v kavarnici. in vmes veliko lepih sporočil, pa ne samo z moje strani. o pogrešanju. in se je fino vrnit nazaj, ko veš da nekdo komaj čaka, da te vidi.

obisk

zopet mi prinese rožo. ko ga vprašajo kam gre, pravi da na obisk. potem pa rečem tudi jaz, da imam cedevito samo za obiske. in potem se zopet veliko pogovarjava. in ugotoviva da je tole vse skupaj  "nekaj vmes".

 

teden

teli dnevi so kar pestri. en teden je mimo. in je bilo kar fino. brez neke pretirane napetosti. rečem celo, da prav paše v mojo kuhinjo. njemu pa rečejo, da če se še nisva skregala, da je to to. razumem da je težko biti nekako odvisen od nekoga, da nisi čisto samostojen, da imaš samo en predal za milijon svojih stvari. ne vem če rabim slišat kaj pravzaprav se dogaja. ne vem če rabim razmišljat o tem kaj to pomeni. ne vem niti, kaj pomeni da me povabi na kosilo k staršem za vikend. je to kaj resnega ali pač samo kosilo. in nosi mi čokolado. ves čas. it just so nice, da se zvečer niti ne objameš z nekom, ampak samo zaspiš v bližini. in rabim samo nekoga, ki ga lahko vedno malo občudujem.

38. teden

1. nekaj (me osreči: prenočevalec)
2. veliko (ljudi)
3. pozabljivost (in raztresenost)
4. jeseni (je moje razpoloženje občutljivo)
5. nekdo (drug skuha kosilo)
6. šivilja (je sešila krilo)
7. njegovi (starši: nikoli ne vem ali to pomeni kaj resnega)

flow

zakaj se spontanost bolj obnese kot načrtovanje?
čeprov je težko izključiti vsa podvprašanja, ki sledijo...

torte

pa ja, ni ga čez sprehod skozi mesto. po čopovi dol, do prešernovega spomenika in na sladoledno poslastico ob ljubljanici. na sprehod mimo trgovin, kjer na hitro kupim dve oblačili, vmes pa si pogledam še notranjost prenovljenega centromerkurja, ker so vrata na pol priprat... tako lepo stopnišče je. včasih se mi zdi kot da zamujam dogodke okoli sebe, saj nisem vedela da tudi v sloveniji snemajo topmodel ali supermodel ali nekaj od tega... in pred centromerkurjem je skupinica strašno suhih punc, ki naj bi bile tekmovalke v enem od teh šovov. strašno blede so. vse po vrsti. hmja. no, jaz pa se veselo nabašem sladoleda in potem še sacher torte na paltoju. vmes pa itak delamo plane, kako bi bilo fino shujšati. še letos. a morm rečt, da moja najljubša torta ostaja čokolatina. in tudi ponovitve kopenhagenske marcipanove torte z arašidi ne bi zavrnila. pa tista z lešniki je bila tudi dobra. in piškoti tudi. in tako se vračam, polna vtisov in dobre volje. in pogovarjanje, tudi o tem, kako hitro se ura obrne, se zopet zavleče. luštno je.

pač ti dnevi

so pač ti dnevi, ko imam občutek da spet zaradi lune ne morem spati. ko se zgodnje spravljanje v posteljo nadaljuje z dolgournimi pogovori. ko ostane veliko neizrečenega in tudi preveč povedanega. nekaj me prestraši, pač misel na to, da ko bo konec tega kar se dogaja, bo konec vsega. tako tudi reče, da ne ve če bo zmogel... želim si da se ne bi kar končalo. zgleda. sicer me misel na to niti ne bi tako zelo begala. če sva samo on in jaz se mi zdi vse okej. nič nimam nekih pomislekov, skrbi. ne razmišljam v naprej. razmišljam v momentu. oba sva obremenjena zaradi tega ker si nekdo dovoli povedati in usmerjati in se pravzaparav vtikati. ja, vtika se, preveč. v primerjavi z drugimi, ki samo spremljajo z razdalje in rečejo kakšno spodbudno besedo. in to je vse kar rabim. zato ne povem več vsega. nekatere skrivnosti je lepo imeti... sploh pa je bil včeraj zanimiv dan. povabilo na kosilo, kjer so vsi preglasni, igranje z otroki in luknjanje listov s tistimi luštnimi malimi luknjači v obliki rožic. klepetanje. počutim se čisto okej v krogu teh drugih, njegovih, ljudi. večer je poln neke napetosti. utrujenosti. na koncu se zdi da razume, da ni nobene zamere. in lepo je tako zaspati. z mislijo da je in da bo vse okej.

4 dni v kopenhagnu

četrtek

petek

sobota

nedelja

če pomislim, smo vsak dan jedle torte in pile kavo... pa ne preveč. je bilo še polno drugega. in ja, samo da povem, bela kava / vroča čokolada stane več kot 6 evrov. prideš v točko, ko se sploh ne upaš več preračunavati. in enostavno uživaš. mesto je super. ima en tak vibe umirjenosti, na easy. in na vsakem koraku te očara design. in bi imel veliko reči. in se pozabiš vprašat ali jih rabiš...

37. teden

1. brez (idej)
2. napiše (kar misli, a misli drugače kot jaz)
3. zmeden (dan in pakiranje)
4. zgodnji (odhod na sever)
5. eno (všečnejših mest)
6. prave (turistke)
7. novice (o vremenu)

liter kave

glavobol. zaradi premalo spanja. in preveč govorjenja. in še zdaj ne vem kaj. skušam se obnašat nevpleteno. skušam se delat da je bila odločitev prava. da bo lažje če se na vse skupaj pozabi. a potem pa besede in dotiki malo zameglijo tole mojo odločenost. in posledično pijem kavo že cel dan, da bi vsaj malo pomagala dvigniti razpoloženje in odpreti oči. tako ali drugače. in pobeg v tuje kraje še nikoli ni prišel v primernejšem času. komaj čakam jutri. in kot vem, imajo gor, na severu, obupno kavo. heh, si šibam natočit še en lonček kave, ki jo je skuhala prijazna sodelavka.

kinošiška

o ja, srečanja s sošolci so vedno fina. veliko si povemo ob kavi pred kinom šiška po strašno nezanimivem izobraževanju. hecno je, ker vsi vemo ko rečemo "o, glej, notri imajo rex stole", drugi zraven nas pa nimajo pojma o čem govorimo. rex. stol. kralj. niko. ja, je en krog ljudi ob kateri lahko si kakršen si in veš stvari, ki v nekem drugem krogu ne pridejo do izraza ali pa se drugim zdijo nepomembne. a mislim si, da vsakdo ki ne ve kaj je rex stol je prikrajšan za uspešne zgodbe slovenskega industrijskega oblikovanja. enivej, slišati se pogosto z nekom s katerim si samo prijatelj me je začelo malo begati. še posebej po tem, ko izvem, da so se pretekli večer pogovarjali o meni. kako tečno je, ko te ni zraven, pa govorijo o tebi, pa se ne moreš niti izgovarjati ali pregovarjati ali kar koli sploh pravzaprav. mislim si, da mora imeti strašno slabo vest zaradi tega kar se je zgodilo. zaradi sprejete odločitve, ki ni bila lahka. zdi se, da se hoče zdaj odkupit, vsaj malo, da ne bi izpadel kot realy bad guy. in sama rabim sebe prepričat da je mogoče vse samo plod slabe vesti in da "rad te imam" ne pomeni tistega kar bi moralo pomenit. saj zato ne nasprotujem obisku zvečer. saj rabim sama en tak mir, da vem pri čem sem in da grem pol lahko naprej. i'll get over this.
eventually.

36. teden

1. lažje (če se ne vidiva/slišiva napišem)
2. pizza (to go)
3. ni (več poti nazaj)
4. razmišljam (o jesenski garderobi)
5. brez (zapletov ne gre)
6. pet (ur klepetava)
7. mali (obiski)

konec

kako to, da je konec lahko tako lep. zaradi določenih stvari ki so me čakale v petek in so se malo zapletle, mu povzročam skrbi. in srečanje čim prej je neizogibno. in peturno klepetanje na balkonu razjasni marsikaj. a v bistvu razmišljava isto. da vidiva da bo lažje, če sva samo prijatelja, pa naj se sliši še tako neizvedljivo. in ko že gre, mi je zelo težko, ne morem ignorirati nekih čustev. a pride nazaj. in se še uro druživa. in je tako super zaključek vsega. in če bi bil vsak break-up tak, potem bi si jih želela še več. konec koncev verjamem da se bo tudi brez njega vse sešlo, a je malo težje za tistega, ki se nekako naveže na drugega in ne da pričakuješ kaj od druge osebe, samo tako, ti nenadoma manjka prisotnost nekoga. in drug večer pokliče samo zato, da to pove. da se počuti praznega. in ga razumem. popolnoma. in vmes polno 'rad te imam' za kar je malo pozno. in tudi zares lepa rdeča vrtnica, ki jo prinese, me pusti precej hladno.

it's no good

ja no, moram malo lagati, da prikrijem kar se zares dogaja. in nimam slabe vesti. niti za laganje. niti za to, kar se dogaja. razmišljam o stvareh. in ugotavljam, da je od lepih noči z besedili depeche mode od  "don't say you want me/don't say you need me/don't say you love me/it's understood" ostalo samo še it's no good!

superman

ne vem, če sem samo jaz na vsake toliko ravno preveč romantična in pričakujem, da se zgodi kaj filmskega. če se zmeniva in ga potem ni in napiše samo "sorry, sem zaj****" mi to prav nič ne pomaga, da navaja dejstva. sem še neke sorte bila pripravljena pozabit/oprostit, če bi se drug dan pojavil s tremi ducati rož in petimi vrstami čokolade na vratih. ja, potem bi mogoče lahko pozabila. samo je šit, ko misliš da se lahko zaneseš na nekoga pa ga potem ni. a po drugi strani veš da se odzove na druga vabila brez problema. smešno je, kako nekateri skušajo rešiti svet, a pri tem pozabijo na svoje najbližje. ki jih morda tudi rabijo. saj vem, da se ni oklical za supermana. in da mi ni nikoli ničesar obljubil, samo včasih pričakuješ, da drugi tudi vejo kako se počutiš in da vejo da bi držanje za roke res pomagalo. in konec koncev, tudi superman je bil samo novinar. a rož ni bilo. in čokolade tudi ne. in odločila sem se, da bo on samo še 'past-tense'. in malo lažje bi bilo če nekoga nimaš rad.

35. teden

1. bi (bil že čas za pogovor: in mu ni kul)
2. sem (v neki praznini misli, čustev...)
3. srečanje (ki se ne konča v redu)
4. sporočila (o energiji in moči in prijetni družbi)
5. fige (in mnogo lepega)
6. ribe (za kosilo in sporočilo)
7. brez (besed včasih človek vse pove in konča)

rože

ne vem točno kaj mi je, a že nekaj časa so mi strašno všeč velike plastične rože. in zaradi včerajšnjega potepa po ljubljani imam novo frizuro. in tri nove rože. ki so sicer malo prevelike za v rdečo vazo, a vseeno lepe. lepo rožnate.še raziskujem, v kater vogal naj jih postavim. se pa ne bi čudila niti, če bodo pristale v predalu. so ene stvari ki jih moraš imet, pa jih v resnici sploh ne potrebuješ.

kaj hoče rečt

okej, če napiše "nimam dovolj energije in moči, da bi bil tam kjer me kdo potrebuje ali pa želim bit" niti ne vem če se nanaš name, in če se nanaša name, potem imam občutek kot da sem ena pijavka, ki vzame vso moč in energijo... a ne bi moglo bit tako, da če sta si dva všeč, potem se ta energije kar kopiči in je je v bistvu še preveč... tudi jaz sem utrujena od vsega tega. in drugih skrbi in odločitev. morda je spet luna naredila zmešnjavo in so se zvezde obrnile proti mene. in morda bo bolje, ko mine nekaj dni, ko vsak premisli po svoje. za drugo bo pa itak že prepozno.

september

prvi september me enako navdušuje kot prvi januar. ker mi prinaša obljube, za nekaj novega. za nekaj lepšega. za nekaj, da se mi zdi, da se bo vse rešilo. resda so hladna jutra, a nošenje natikačev podaljšujem, čeprav me je v ponedeljek prav zalilo. moram preveriti če so usnjeni paščki preživeli. ja no, hočem rečt da mi je bil prvi september vedno všeč. ker sem vedno koga srečala. zdaj se je okolje spremenilo, tako da je možnosti za naključna srečanja bolj malo, a vseeno me to začetno jesensko obdobje poveže z mislimi na hokejsko dvorano. in kar je povezano z njo. in spomnim se kupovanja zvezkov. in počečkanih zadnjih strani, ki so sledile in jih je tok predavanj zapolnil z raznimi mislimi. in sličicami. in (ne)pomembnimi vprašanji. september je tu. in prinaša mi veselje. in do konca leta ni več veliko. in vem da bo vse okej.

vprašanja

a je možno da kdaj komu nečesa ne povemo, zato ker vemo njihov odgovor in vemo, da imajo prav?

34. teden

1. slabe novice (čeprav odvisno kako vzameš)
2. nisem (čisto pri sebi)
3. paco (de lucia)
4. ikea (in obisk v postojni)
5. dan (gre hitro mimo)
6. izlet (z zamudo)
7. čudovito (toplo jutro)

pod oblaki

tako sem žalostna, ker se strašno veselim vikenda. da nas bo šest. potem pa se samo trije odpravimo. ne glede na vse, se imamo fino. peč tako segreje prostor, da se vsem prijetno spi. in igranje kart se vleče štiri ure. in tako lepo jutro je, ko se že dosti zgodaj odpravimo naokrog. ko odhajamo nas pospremi dež. čez dan pa je sonce dobro pregrelo moja lica.

valentino

kako dobra knjiga lahko popravi razpoloženje. en kup skrbi, ki se vlečejo od ponedeljka, še kar ne morem ukiniti. in za pogovor je še čas. en dan gor al dol. sem zavita v deko, ker je postalo malo hladno (sem mislila da poletje pomeni sonce). in listam liste knjige. kako lepi detajli. nisem bila nikoli kaj preveč navdušena nad valentinom, a me je zdaj kar očaral. in hvala j. da se je spomnil name. in upam da ni ravno oropal banke.

kako naprej

včasih se stvari postavijo na glavo. pa bi se rad prav odločil. a ne veš kaj je prav.

vikend

bilo je lepo. pa se zahvalim za all-inclusive ponudbo. res vse dobim. in vse ponudi. še čokolodao prinese iz trgovine. ne samo ene - dve! res je lepo. na zraku. na soncu. z bosimi nogami hoditi po travi, tudi sredi noči. avgustovsko piknikarjenje mi je všeč. in spoznavati nove ljudi tudi. in skušati rešiti kar se še rešiti da, ker kreganje parov ki so devet let skupaj se ne more kar končati. joj, zaradi tega sem jezna nase, da sem rekla njemu kaj je rekla ona in obratno. presneto! in ko se odpravi peš me skrbi kako se bo končalo... malo odmislim to zadevo in se zabavam ob plesu na italijansko muziko. in poslušanju enih drugih besedil. in si ne zastavljam velikih vprašanj. in je res lepa kratka noč. in jutro po kavi se z ležalnika lepo nadaljuje. in večer prinese obljube.

33. teden

1. sever (na ljubljanskem gradu)
2. listam (katalog)
3. povabilo (za vikend)
4. balzam (za ustnice: it started with a kiss)
5. komaj (čakam da grem)
6. ruski (vohun)
7. pogreša (barvna oblačila)

tak dan

tako je, da se počutim fino. in zdi se mi:

pol ure

kako hitro mine pol ure telefonskega klepetanja, ko se pogovarjaš z dotičnimi. včasih se mi pol ure vleče, in zavijam z očmi in delam zraven še kaj drugega, najraje tipkam... no, saj sem včeraj tudi zraven popisala in porisala cel list z nekimi znakci - luno, oblaki in podobnim. ja, tudi srčki :). in se mi zdi povabilo tako fajn, da se morda res odpravim en dan prej. ker zabava bo. baje. velika. v soboto. komaj čakam. in v gozdu že raste kostanj, je rekel. in hecno kako ugotoviš, da ima vsak nekaj, kar hoče delit z drugimi, ker jim to prinaša veliko veselje, čaprav drugi ni nujno da štekajo za kaj gre, ali jim je vseeno. a pretvarjam se ne, in rečem da me avtomobili tok zlo ne zanimajo, samo da sem vesela, da je vesel... imam svojo tako reč, ki me čisto spravi v razpoloženje govora in lahko govorim ure in ure in sploh ne neham: o modi. ravno zdaj sem čisto navdušena nad oblačili diorjeve kolekcije haute couture AW10... like. like. like.

sever

pa ja, vse je bilo skladno. še zadnji film, ki sem ga želela pogledat pod zvezdami na ljubljanskem gradu. pa tako mrzlo je bilo. še dobro da sem si upala vzeti skodelico čaja iz kavarne kar s seboj, da me je malo grela v roke. filmček, sever, je bil lušten. glavni igralec ima neke probleme, na svoji poti na sever pa srečuje ljudi, za katere se zdi da imajo še večje probleme. dve hiši zgorita. in on brez čustev gleda. enega potegnejo sani v jezero, ker pred tem led poka. in gre naprej brez čustev. gospa ga sprašuje kaj naj naredi, pa samo molči in gospa najde v molku odgovor. ta (morda samo navidezna) brezčustvenost je tako značilno severnjaška. in tudi to, da je veliko alkohola. in kratkih, enozložnih odgovorov, na prav tako kratka vprašanja. zazdi se mi, včeraj prvič, da je jesen že za vogalom, ko me pot do dvorišča pospremi z odpadlimi rjavimi kostanjevimi listi. hm. hitro bo konec poletja. pa sej sem vedno rekla, da imam pravzaprav ravno ta čas - konec poletja/začetek jeseni - najraje. ker je nedorečeno. ne veš, a bo še toplo, ko hoče biti hkrati že mrzlo. nekam znana mi je tale nedorečenost. in nekdo je odšel na dopust.

32. teden

1. kosilo (v prehodu)
2. darilo (in afera z nabiralnikom)
3. noč (se sploh ne konča)
4. grad (in princeskin nasmeh)
5. veliko (govoriva)
6. šivanke (pobiram po tleh)
7. čevapčiči (na balkonu: znova)

lavanda

mmm, kako diši. in sem imela nekaj vejic posušene sivke v avtu, še z morja. in nekaj na balkonu. potem pa sem rekla da najbolje, da jo spravim v male povštrčke in jo imam po predalih. to sploh ni bila slaba ideja. in se spomnim da je ena gospa enkrat rekla, da ona tudi stebelca nareže, ker imajo poseben sladek vonj, tako da sem v bistvu vse nabasala v povštrčke. pa malo sem goljufala, da zgledajo bolj polni sem jih nabasala še z eno peno. in vse lepo diši. in krivec za tako ustvarjanje je slabo vreme, ker so zaradi dežja odpovedai film na ljubljanskem gradu. in noč je bila res tečna - vse preveč bliskanja in gromenja. a še dobro, da vedno posije sonce.

somebody to love

ja, film pod zvezdami je super reč. in dvorišče ljubljasnega gradu ima en svoj poseben čar. in vzpon z vzpenjačo, za spremembo, je prav posebno doživetje. in turisti, ki ne razumejeo filma, ker na začetku ni angleški in ker so podnapisi slovenski. pa film je sploh čuden, težko ga je razumeti. kavarno ljubljanskega gradu imam rada, ker postrežejo princeskin nasmeh s tistimi pisanimi dežnički. film ima super pesmi, kar naj bi bilo za coenova celo značilno. vmes me v smeh spravi še sporočilo, iz predzadnje vrste. in druga sporočilca. z lepimi vsebinami. in ko na nebu letijo zvezde, imam na zalogi samo eno željo. upam da se bo vse izšlo.

številke

175/65/14
v mojem svetu bi najprej pomislila, da gre za eno punco, ki je visoka 175 centimetrov, ima 65 kil in nosi oblačila angleške velikosti 14 (kar je sicer evropska 44 in pri 65 kilah to ne bi šlo, ampak enivej). ampak te številke so ne-vem-kej-že pri zimskih gumah avtomobila. v moji glavi ni prosotra za take nepomembne številke. vem pa, da recimo imajo benekte 118 otokov (čeprav eni pravijo 119). aha, benetke so v planu za izlet na bienale. v oktobru. ali novembru.

rojstni dan

oh love you say in love there are no rules
oh love
sweetheart
you're so cruel

oh love
to stay with you i'd be a fool
sweetheart
you're so cruel

jutranje pesmi v avtu so tiste, ki znajo še cel dan odmevati v glavi. tako kot teli u2. in besedilo je tako v kontekstu večera. mislim da ne bi smel biti nihče sam za rosjtni dan. on pa je raje sam. ampak se premsili. in se vidiva. in potem pove tisto, kar nočem slišat: da ni dober zame.vse kar slišim je besedilo druge pesmi - in sicer od lilly alen its not me, its you.... aaaaarhg! res nočem tega poslušat/slišat. da sam tudi vidi da nekaj ni v redu, ker se po finem tednu in večkratnem srečanju malo odmakne, distancira, oddalji... vse to. naenkrat. kaj nej jaz. i guess it's up to me. mam feeling kot da hoče to rečt samo zato, da bi na koncu lahko rekel, da sem vedela v kaj se podajam... nekaj še govori v tem stilu da se noče navezat. a vseeno prespim v objemu tistie tri ure ki ostanejo po klepetanju. včasih mi res nič ni jasno. a darila je res vesel. in še lepo diši. in še v trst mi ni bilo treba. aaaaaaaah. včasih pravijo da globoki izdihi pomagajo. še enkrat. aaaaaaaaaaaah. we'll see.

srečanja

in potem ko se človek ne javi na telefon, ker ga pač ne sliši, si drugi misli da si užaljen in kaj-vem-kaj-še. pa ni čisto tako. in klici v prazno. in sms-ji sredi noči. kaj hoče!?!?!??!? sva res čisto neusklajena. časovno. besedno. in miselno. zgleda. in ko kupujem darilo za rojstni dan se mi zdi to opravilo tako fino. tako fino je imeti nekoga rad. ko te veliko stvari na poti skozi mesto in ob pogledu izložb spomni na to osebo... in ko bi vsak stavek začel z "on je pa rekel..." po drugi strani me vabijo na ogled otročka, starega 14 dni. ne vem kaj je s temi novimi mamai, imam občutek kot da kazanje otrok pomeni neke vrste pričakovanje o odobravanju da je otrok lep in da so primerni starši. res je drugače, ko imaš svoje otroke, najbrž. zaenkrat sem samo teta in naša maša ima že 4 mesece. pa osem dni.

31. teden

1. napišem (nekaj o sebi: in to je strašno težko)
2. film (in naključno srečanje)
3. najbrž (sva se narobe razumela)
4. želja (po čaju)
5. rman (pomaga za želodček)
6. ljubljanski (dan)
7. terasa (in lep razgled)

tri kave

dan se začne s kavo, deset do desetih. pa ne tam, kjer bi si želela, ampak je vseeno dobra. potem grem na nebotičnik, ker pravijo da je že odprt in pravijo da je lep razgled. in je res tako, kot pred leti. ljubljana na dlani. in pomoje vsakemu v glavi odmeva melodija... sva odšla, bliže sonca modrega neba...  in je tako dobesedno :) potem se na kavi ustaviva še pri vodnjaku, kjer me pravzaprav oranžna barva mize bode v oči, a se krasno ujema z gradbeno oranžno ograjo, kjer manjka samo še nekaj granitnih kock in bo vse končano. mesto je že dva dni polno turistov, ki se mi zdijo dokaj smešni z zemljevidi. moja glava pa je polna idej in res zanimivo, ko mislim o nekom in izvlečem telefon, da bi ga poklicala, me preseneti rumena kuvertica in njegovo sporočilce. how about that? in ne vem točno kaj sva se zmenila za zvečer. kdo pokliče koga? enivej, dopoldanska kava se mi zdi fina, ker sem jaz tista, ki jo je poklicala, ker je mogla stran od svojih, pravi da ne more dihat, da bi šla še kakšnih 30 kilometrov dlje, samo da se oddahne... včasih ni težko biti prijateljica. vse kar moraš je, da poslušaš, nameniš razumevajoč pogled in se zdi, da bo vse v redu.

pinkiš

sam take rože imajo trenutno v cvetličarni daleč stran od mojega cvetličarja... no, pa sončnice se še dobi. včasih človek prav rabi nekaj zase. da pogleda. da se nasmehne. da se počuti dobro. in da se sredi popoldneva spravi spat.

služba

oh, kakšen beden dan. in sreda. in sem že izrabla svoj današnji delovni potencial. ne morme več. če bi bilo še bolj vroče v pisarni, bi me naslednji, ki bi potrkal na vrata, najbrž našel pod mizo. kako spim. in močna kava nič ne pomaga. pomaga pa se sprehoditi malo naokrog. in pod pretvezo da moram nujno poslikati neke nove postavitve grem en krog, na zrak. in na poti nazaj namesto dvigala (samo do prvega nadstropja) itak uporabim stopnice, kjer ograja dela lepe sence. oglasna tabla pa je skoraj prazna. kar dobro piše na eni strani, da bi se znali ta teden ljudje počutiti, kot da imajo v glavi blender. in se res počutim tako. in res mešam misli in besede. in ne vem če sva jih enako mislila, ko jih nisva izgovorila. potem pa še pametni nasveti starejše sestre, ki reče, da se je samo vse izgubilo s prevodom. in da preveč kompliciram. verjetno res.