rumkugle

nimam se za sebično ali take sorte, da sebe dajem na prvo mesto... a včeraj je bilo tako da sem mislila samo nase in imela v glavi sto-in-en film o tem kaj se je zgodilo, da nekoga ni, da napiše da pride kasneje, pa ga kasneje še zmerom ni... in skušam razvozljati samo sebe... in ugotovim, da včasih človek rabi samo malo več bližine. in je bedno, če tistega ki ti jo lahko nudi, pač ni zraven. sej je vse kul, kasneje, ko pride, ko se ne delam več da spim. in nič ni imelo opravka z mano. in ne morem kaj, da ne bi spet pomislila da luna nagaja in me dela tako razdražljivo in da rabim, jah, njega. kaj sploh pomeni, da nekoga rabiš? rabim nov svinčnik, pa nove čevlje, nove hlače in nove šraufe, novo poličko, nov stol... res lahko v isti koš vržem še osebo? rabim bolj en tak občutek da je vse okej in da mu pomenim toliko kot on pomeni meni. aja, pravzaprav sem hotla napisat da so se v kuhinji našle rum kugle, take doma narejene in sem jih ob tejle zgodnji uri kar nekaj pobasala (pred tem pa brala članek o tem, kako so sladkarije škodljive)... in sem kar malo woo-hoo. od rumčka, ne od kugel.