sum up

ne gre brez tega, da ne bi ob koncu leta seštela raznih dogodkov in ugotavljam, da sem bila kar pridna pri obisku razstav (15), filmov (10), ikeje (6) in gledališča (5). potem sem bila še v/na veroni, rovinju, savudriji, krku, poreču, kobenhavnu in dvakrat v londonu. kupila sem si dva para čevljev. šla dvakrat na suši, dvakrat h kitajcem, in dvakrat v šambalo. dvakrat sem bila na kulinarični akademiji. sem se enkrat dokončno zaljubila. in enkrat sem postala tetka. če odmislim nekaj odločitev, je kar lepo leto za mano. naj se kar stopnjuje v 2011!
s         r         e         č         n         o         !

kosilo za 1

se mi zdi kitajska hrana taka primerna, da jo ješ sam. in danes si naročimo v službo ravno kitajsko hrano. pa ni nobene družbe, tako da sama v pisarnici ugotavljam različne prijeme palčk. saj to mi kar gre. pri rakovem čipsu pa si pomagam z roko. in pogrešam pravo kitajsko embalažo - tako papirnato, škatlasto.

srečanje

jap, tudi letos smo se dobili na lesenem mostu. in popili kuhano vino pri prvi stojnici. pa saj ne vem, kaj dajo v to vino, a ni bilo prav nič okusno. potem smo se preselili v lokalčič hiše kjer projecirajo na fasado razne barve in dobro zgleda. lokalčič. in hiša. in smo klepetali. in je bilo spet polno smeha. novoletna ljubljana je lepa in gneča je bila tudi in odri postavljeni za novoletno noč, jaz pa še kar ne vem kje bom. vsi plani ki jih naredim, se sproti podrejo, ker je vsak dan nekaj novega. tako da najbrž tudi lučk v trstu ne bom videla. ne glede na vse, včeraj sem kupila dve meni najljubši (srebrni) penini in doma imam še od lani tiste, ki jim rečem "kresničke" namesto petard. in tako bom uživala v silvestrskem večeru. samo lokacija še ni znana. drugače pa ja, nimam seznama zaobljub, imam le eno željo/odloćitev, ki upam da se je bom še dolgo držala. in gledam po beležki tega leta in si delam seznam kaj vse se je zgodilo. in so imele zvezde na začetku leta kar prav :)

51. teden

1. organizacija (na višku)
2. prireditev (z neznanci)
3. šampanjec (ob dvanajstih)
4. kolegij (in kolegij po kolegiju)
5. sporoči (da je punčka, mia)
6. spanje (po večeru in kosilo pri njegovih)
7. kosilo (pri nas doma in darila)

voščilnice

dilema je večna. kdaj odposlati voščilnice. pred ali po božiču. napisala sem jih že dolgo nazaj, podpisala včeraj in danes jih pakiram v kuverte. torej, oddam jih v ponedeljek. potem pa poštarji pridejo na vrsto.

bela

kako lahko zaradi ene bele vrtnice in šopa pobarvanih borovničevih vej, vse kar se nam zdi slabo, izgleda malo bolje. z rožami je perspektiva na stvari drugačna. in uvod v lep večer.

vino

sej ne vem. a smo zdaj skregani ali kaj. odšla sem sredi večera z razlago, da protestiram ker se je preveč popilo. in so hotli odpreti še eno steklenico in ne vem ali potem so tudi jo... joj, a sem jaz tisti partybraker ki ga nihče ne mara. ampak je bil lušten večer, zares. igrali smo bingo in spet karte. in vse je bilo tako praznično. in govor o darilcu ki me čaka pod smrečico. in ko sem odšla sem še sama s sabo tehtala neke besedne dvoboje in se določila, da včasih ne moremo biti odgovorni za nekoga drugega, da pravzaprav vsak zase ve, kaj mu škodi, sploh pa pri teh letih. res me jezi to... a potem če ne nasprotujem pomeni da se stirnjam. če pa napsrotujem pa izpadem največja tečka. ni fajn tale situacija. in potem grem pozno spat. in zjutraj hitro odlepim selotejpke na darilu in pokukam v škatlo. in se nasmehnem... pomoje ne bo opazil, da sem odpirala darilo. sem naštimala selotejpke nazaj... in grem brez jutranjega poljuba. in ne vem, kako se bo odvrtel dan. ne vem niti kdo bi moral rečt komu oprosti. če sploh.

darila

saj se da, v treh urah veliko zapraviti. in sem sedemkrat odtipkala pin kodo in imela polno roko vreč. in imam zdaj kup daril za najbližje in najdražje in tudi za tiste ki niso nič od tega, pa se mi zdi da si vseeno nekaj zaslužijo. neko malo pozornost. in potem sem še veselo zavijala škatle in škatlice. in potem sem dobila še pomagača pri zavijanju, ki je vse to storil ekspresno hitro. in zdaj so darilca pod smrečico. in zavita v enak papir kot lani. in nekdo bo zopet dobil nogavičke. nekako všeč mi je to prednovoletno vzdušje, čeprav nikoli nisem doživela, da bi bilo vse na kupu: vonj smreke, darila, vonj po pečenm puranu, potici in piškotih. to bi bilo že tu mač. se mi pa spet prepeva ena luštna pesmica, ki je malo povezana s temi prazniki... i miss your kiss...

time goes by

tije meseci. se ne sliši tako veliko. ko pa reče, da je to četrt leta, se mi zdi ogromno. in še vedno vsak dan izvem kaj novega. in še vedno se rada objemam. objemava...

50. teden

1. fitnes (namesto aerobike)
2. najljubši (čevlji)
3. zabavica (službeno uradna)
4. prost (dan, pa v bistvu ne)
5. srečanje (z mami na kavi)
6. piškoti (in čokolada)
7. nedelja (prav nedeljsko)

gospodinja

danes se počutim kot prava gospodinja. ostajam doma, čeprav je zunaj sonce. in perem perilo. in obešam zelene majice. in delam piškote. v kuhinjio se bolj kot ne, enostavno ne znajdem. čeprav mi zdanje čase kar uspevajo neki podvigi. in tudi za piškote izbiram precej enostavne recepte: malo stopljene čokolade s smetano, posute s pistacijo in makadamijo. pa še sol sem posula čez. se mi je zdelo, v momentu, primerno.

mix dogodkov

ena taka zmeda ali pretiranost vsega, da bom zelo zblojeno zapisala: pri minus dvanajst poslušam muziko na vol. 12. v mestu me živcira iskanje parkirnega mesta. a potem me živcira tudi iskanje prostega mesta v kakšni kavarni. ki me na koncu pripelje do dvornega bara, kjer itak imajo najboljše sendviče in dobro belo kavo, a ko rečeš natakarju da rabiš še malo časa za prečitati meni, se zdi, kot da razume, naj se sploh več ne vrača... v torek sem si kupila nove čevlje, pa je bil plan pred ogledom mjuzikla samo kakšna topla kava. a potem tako nanese, da sem v gallusovi dvorani sedela z vrečkami iz chajne in terraplane... v sredo se je službena zabava obnašala zelo uradno. tako nič preveč sproščeno, nihče se ga ni napil. a meni se zdi, da znam po dveh kozarčkih že najmanj šest tujih jezikov. in nekateri okrog mene so prav tako postajali zelo zgovorni... še to, sej ne vem zakaj vedno od koga pričakujemo da si zapomni kje in kdaj bomo kje. namreč, meni se zdi, če rečem da me ne bo takrat in takrat ker imam to in to, se mi zdi nekako samoumevno da si to oseba zapomni, ne pa da pote reče, nisem vedu da te ne bo. saj, samoumevnost je precenjena. in jaz potem razumem, da sem nepomembna. tako da zdaj ne vem, ali naj sploh še kaj omenim kdaj me ni. ali pač... toliko. in še to: sneženje mi je bilo danes za spremembo všeč. in všeč mi je bilo kratko srečanje s tisto, ki dela lepe značke ;)

fitnes

ne, nisem material za fitnes. ko se znajdem v telovadnici polni grozečih naprav začnem globoko dihati, pa še sploh nisem začela nič telovadit. in potem se malo sprehodim med nabildanimi mulci in se odpravim na kolo in po petih minutah vrtenja naštudiram kateri gumb pritisniti da bi se odvrtel nek program. ko to ugotovim, kolesarim 24 minut in naredim skoraj devet kilometrov. i'm good. si mislim. potem se odpravim še na tekač in hitro hodim, tudi kakšnih dvajset minut. in skupaj zgubim tristo kalorij, kar je komaj za prej pojedeno pest rum-kokos-casalijev. in fitnes se zgodi samo zato, ker i didn't get the memo, da aerobika odpade.
še tole morm rečt, pretekli dečko, jan, se mi javi z mesidžem kako sem in ker ne odgovorim drug dan on napiše da se je razšel z eno punco in da je bila najbrž premlada in spet ne odgovorim in potem napiše kako kaj moja ljubezen. abstiniram mesidžiranje z bivšimi dečki. in pika.

49. teden

1. tulipani (me razvaja)
2. vroča (čokolada po služb)
3. ljubljanski (grad in lučke)
4. palačinke (z nutello)
5. družba (in kartanje)
6. gledam (TV)
7. izlet (ki se ne zgodi)

tulipani

ne vem, če ve, da so tulipani my favourite flower... and i get oh so, aaaaaaah.

piškoti

ima me, da bi se spravila kaj packati. kakšne čokoladne piškote. seveda take, s smetano in raznimi oreščki. take, ki jih ni potrebno nič pečt. mmmm, slike ki jih gledam v raznih e-kuharskih knjigah so tako mamljive. recepti pa nekoliko zapleteni, vsaj zame, ker enostavno ne vem koliko mililitrov je 90 gramov smetane? in potem take malenksoti, ko piše da se čokolado pokuha in odstavi, potem pa jo moraš spet pokuhat ?!?!? am, okej, zakaj pa že takoj ni v redu? bom še malo naštudirala tele recepte. vsekakor pa se mi zdi zanimiva kombinacija pistacij in zdrobljenega čilija posutega na ohlajene čokoladne ploščice. čeprov ne bi tega jedla. bi pa kdo drug, sem prepričana.

say hello

tale pesem mi gre v ušesa že kakšna dva dneva.
la la la standing in the door of the pink flamingo, crying in the rain, it was a kind of so-so love...

zabavica

mesec se je začel zabavno. zabava je uspela. enajst se nas je imelo fino. veliko smo klepetali. se smejali. a če dobro pomislim, se mi zdi, kot da me ni bilo zraven. poslušam kaj vse so si povedali, kdo je kaj rekel in o kom so govorili. jaz pa se prav nič ne spomnim. mogoče zato ker sem imela v mislih skrb za to, da bo vsega dovolj. in tudi martini-vodka je močna reč. a ne glede na vse. res je bilo luštno. tako rečejo. in naslednje jutro imam sladek zajtrk, od vsega kar so prinesli. in v predalu darila, ki jih odprem in zavijem nazaj. sem mogla pogledat kaj se skriva za rjavim papirjem. in je uporabno. zelo. no, zdaj pa sanjarim o ogledu okrašenega mesta saj za to še ni bilo časa. tudi petkovo vreme je bilo strašno in mogoče imam vseeno raje dež. jap, rabim mesto, da me okrašene izložbe napolnijo z občutkom, da je res december in da gre leto res h koncu.

48. teden

1. tradicionalno (druženje: vipava)
2. terasa (nebotičnika z danielo)
3. kitajska (hrana)
4. sneg (lučke, cimet)
5. trgovine (so polne in me živcirajo)
6. zabava (ob šestih)
7. počivanje (pod toplo odejo)

nebotičnik

če ni nebotičnikova terasa najbolj primeren kraj za pogled na grajski grič. in ravno včeraj, so zgleda, malo testirali prižiganje luči po hribu in osvetlitev gradu. oooh-aaah. lepo. lepo. lepo. res me prav gane ta osvetljenost, olučkanost. mogoče bom v petek šla kar na teraso. čeprav je bela kava neverjetno draga - hm, dva in pol evra, medtem ko stane martini samo tri in pol. se človek večkrat vpraša če nas cene prav silijo biti alkoholni odvisneži. pomoje je tudi pivo cenejše od bele kave. preverim drugič. tele lučke so me res čisto očarale in lanskoletno prižiganje ob petih je bilo res krasno. samo še to manjka pri vsem tem snegu.