tri kave

dan se začne s kavo, deset do desetih. pa ne tam, kjer bi si želela, ampak je vseeno dobra. potem grem na nebotičnik, ker pravijo da je že odprt in pravijo da je lep razgled. in je res tako, kot pred leti. ljubljana na dlani. in pomoje vsakemu v glavi odmeva melodija... sva odšla, bliže sonca modrega neba...  in je tako dobesedno :) potem se na kavi ustaviva še pri vodnjaku, kjer me pravzaprav oranžna barva mize bode v oči, a se krasno ujema z gradbeno oranžno ograjo, kjer manjka samo še nekaj granitnih kock in bo vse končano. mesto je že dva dni polno turistov, ki se mi zdijo dokaj smešni z zemljevidi. moja glava pa je polna idej in res zanimivo, ko mislim o nekom in izvlečem telefon, da bi ga poklicala, me preseneti rumena kuvertica in njegovo sporočilce. how about that? in ne vem točno kaj sva se zmenila za zvečer. kdo pokliče koga? enivej, dopoldanska kava se mi zdi fina, ker sem jaz tista, ki jo je poklicala, ker je mogla stran od svojih, pravi da ne more dihat, da bi šla še kakšnih 30 kilometrov dlje, samo da se oddahne... včasih ni težko biti prijateljica. vse kar moraš je, da poslušaš, nameniš razumevajoč pogled in se zdi, da bo vse v redu.