konec

kako to, da je konec lahko tako lep. zaradi določenih stvari ki so me čakale v petek in so se malo zapletle, mu povzročam skrbi. in srečanje čim prej je neizogibno. in peturno klepetanje na balkonu razjasni marsikaj. a v bistvu razmišljava isto. da vidiva da bo lažje, če sva samo prijatelja, pa naj se sliši še tako neizvedljivo. in ko že gre, mi je zelo težko, ne morem ignorirati nekih čustev. a pride nazaj. in se še uro druživa. in je tako super zaključek vsega. in če bi bil vsak break-up tak, potem bi si jih želela še več. konec koncev verjamem da se bo tudi brez njega vse sešlo, a je malo težje za tistega, ki se nekako naveže na drugega in ne da pričakuješ kaj od druge osebe, samo tako, ti nenadoma manjka prisotnost nekoga. in drug večer pokliče samo zato, da to pove. da se počuti praznega. in ga razumem. popolnoma. in vmes polno 'rad te imam' za kar je malo pozno. in tudi zares lepa rdeča vrtnica, ki jo prinese, me pusti precej hladno.