43. teden

1. spremembe (prinesejo negotovost)
2. dvorišče (fužinskega gradu)
3. zakaj (imam jaz vedno čas)
4. razstave (in ostalo veselje)
5. morski (popoldanski pobeg)
6. portorož (lovljenje zadnje morske sape)
7. družinsko (kosilo: z eno drugo družino)

četrtek

kako fino je sredi tedna imeti dan zase, ki sicer pomeni najprej spanje do enajstih, skok po rogljičke v bližnjo trgovinico, prijeten zajtrk in odhod v sončno mesto. a kljub soncu je mraz. potem pa na kosilo. pa na sprehod čez mesto. pa mali nakupi malenkosti, ki šele bodo polepšale marsikaj. pa razstava a.a. kjer zapišejo da je on "romantični funkcionalist" in mi je besedna zveza zelo všeč. in vazo savoy bi imela. ne ta prozorne. ampak belo. lepa je. lepo bi se podala na tisto poličko pri oknu, kjer se mi zdi da še vedno nekaj manjka. pa sledi obisk pokopališča, ker je pač tako obobje. pa malo probavanja oblačil. a na koncu kupim samo eno verižico. luštno. tudi od prostega dneva je človek lahko zmatran. tako da se kmalu spravim spat ob branju revije s trapastimi nasveti: notri piše da če nam je fizično toplo, da smo potem bolj prijazni in da priporočajo pitje čaja... saj pijem čaj, vsak dan zjutraj, pa mi je topllo, a mera prijaznosti izginja, ko pa imam opravka, ne vedno, s tečnimi ljudmi.

sostanovalec

roomate vs. boyfriend
kako veš da sostanovalec ni več samo to?
kako lahko ona misli da jaz mislim nekaj. in da on misli nekaj drugega?

LIFFE

hecno, skoraj eno leto nazaj (minus štiri dni) sem začela pisati tale blog. in se je začel z vsebino o liffe. in zdaj že tri dni skupaj berem programsko knjižico, obkrožujem, gledam, listam, rišem koledarje in ure, da se odločim za ogled novih filmov. predvsem me zanimajo predpremiere. na kratko se mi zdi, da so vsi filmi neka "odkrivanja odnosov". to me ne zanima. bolj sem padla na tiste vsebine, ki imajo besede ljubezen, potovanje, srečanja... in še vedno mislim da bom šla raje kar sama v kino, ker organiziranje in lovljenje z drugimi, da se uskladimo za dan in uro in še da se domenimo kdo koga kje pobere... to me še vedno spravlja ob živce. res se veselim novembra, po tej kulturni plati. veliko lepega bo.

42. teden

1. lepo (je dobivati rože)
2. klepetanje (ob kavi in piškotih)
3. en (mesec hitro mine)
4. kuharska (akademija: drugič in zapeljivi prigrizki)
5. srečanja (z različnimi)
6. kuham (dolgočasne jedi)
7. delo (popoldan: in kaže na spremembe)

spet vrtnica

saj ne da se pritožujem. prav vesela sem. ker sem spet dobila rožico. že v torek, se mi zdi... al je bil ponedeljek? oh, kako čas beži... in je bilo ravno v sredo en mesec od tega, da je nekje drugje, kar si je zase mislil, da je neizvedljivo, da ne more bit vezan na nek prostor, ki ni njegov, da rabi preveč svobode in je vse v zvezi še z nekom totalno omejevanje, nekaj v tem stilu... ja, res sami sebe lahko kdaj presenetimo, ko smo prepričani v nekaj, da ne bomo zmogli, da ni v našem stilu, da ensotavno ne bo šlo. tko se mi zdi, kot pri hrani rečemo da ne bomo jedli surove ribe, pa gremo na vsake toliko vseeno radi na sushi... ja no, vtrnica je ful lepa, prav res, taka žametna. in še lepo diši.

rumena

danes, ko sem prišla domov, za pol ure, da sem pol spet šibala naprej, so me čisto prevzele barve v stanovanju. tako toplo je bilo vse. in sonce je sijalo skozi okno. in vse je bilo tako živahno. in postelja, ki ima rumeno-z-belimi-pikami posteljnino, je izgledala tako mamljivo, da bi se najraje kar malo ulegla in odspala kakšno uro... in opazila sem cvet, ki ga je prinesel in v kuhinji imam vedno limone. pa limete tudi. enivej, vse je bilo tako lepo rumeno.



a je že zima?

saj sem oblekla malo več stvari/plasti, kot teden dni nazaj. pa me še zmeraj zebe. saj ni čudno. je pisalo 0 stopinj zjutraj. sicer me ene stvari še grejejo. predvsem ob večerih. čeprav ne vem kaj misli, ko reče, da nekaj manjka. to res ne razumem... in pomislim da maybe i am not your perfect kind, maybe i am not what you had in mind? a je še vedno fajn. in še prinese rože in mi ustvarijo lep nasmeh na obrazu. kar topim se. potem pa pride kak dan, ko še sama ne vem kaj mi je. in sem pač samo čudna. in ne znam razložit zakaj. in sem ko ena tempirana bomba, samo ena napačna beseda, pa bi eksplodirala v solzah, ne v kričanju. kr neki. še dobro da je skoraj konec tedna. in da grem danes malo po svoje. po navodila za zapeljive prigrizke. da bom kmalu lahko pripravila prednovoletno zabavo. sredi novembra. in november se mi sploh zdi da bo poln enih dogodkov, potrebnih obiskov gledališč, muzejev, razstav. v tujini. in filmskih projekcij. pa še knjig. dvakrat.

vikend

pa je bil kar lušten konec tedna. sploh v petek ko me je sprehod po ljubljani spet navdušil, pa samo zato, ker je sijalo sonce. in tista solata v knaflju mi je še zmerom najboljša. in kupim si spet čaj z japonskimi algami in limonino travo. in veliko klepetamo in spet delamo plane kdaj se vidimo. onadva opisujeta potovanje po angliji in barceloni. potem pa odhitim na koncert, kjer je presenetljivo veliko ljudi. in dobro vzdušje. veselje in dobra volja se preneseta v bližji lokal, kjer ob malem pivu zabavno klepetamo. ene premami lakota in ko se naje gre samo še spat. jaz pa z nekom drugim izvajam besedilo pesmi bfm... sanjam, da ti prste zapletem med lase, sanjam da ti... in drug dan je tako fino da sva povabljena na kosilo. in po kosilu gre do svojih bližnjih in kar naenkrat držim v rokah cunjo in na rokah plastične rokavice in pomagam brisati omarice v kuhinji v njihovem novem domovanju. sarejše gospe pa se pomoje že vidijo na poroki, kako jejo torto... in nedeljski izlet se malo ponesreči, zaradi vremena in tudi zato ker v drugih krajih trgovine ob nedeljah pač niso odprte. a kava je odlična. in kosilo tudi.

41. teden

1. aerobika (ima novo uro)
2. med (rožami)
3. kar (nisem vedela: zaljubljen)
4. vožnja (po trstu je obupna)
5. malo (druženja)
6. kosilo (nekje drugje)
7. izlet (s pogledom na morje)

miserable vs happiness

včasih imam občutek da ljudje ne zanjo biti srečni s tabo. srečni zate. ko pa si nesrečen, pa so ti vsi po vrsti v oporo in znajo biti nesrečni s tabo. hecni smo. trenutno bi rada, da so vsi veseli in srečni z mano. "zaljubljen sem" zveni tako lepo, ko reče na glas.

raztresena

toliko misli naenkrat. da kar skačejo ena čez drugo. in rezultat tega so samo na pol dokončane stvari. je možno, da ne rabim več kot pet ur spanja? je možno da so besede izgovorjene tik preden zaspimo bolj resnične od besed izgovorjenih čez dan, ali pa jim samo jaz pripisujem večji pomen. ali pa so slišati slajše, ko je zunaj tema in nobene prave svetlobe in ko se skoraj drživa za roke. in spet sem v enem takem romantičnem vzdušju, ko se mi zdi vse krasno in ne rabim prav nikogar orog sebe, da bi prekinil tole. ker spet reče nekaj grobega. in spet podvomim vase. a ni važno, jaz sem tista, ki imam novo rožo. ona pa ne. ne vem koliko bo še trajala ta navidezna sreča, tako nekako se počutim, kot da je zdaj vse lepo in prav, a vem da se lahko že naslednji dan zaključi. ko bo šel. ker bo šel. zato zdaj uživam. in se imam fino. in pijem vino, ki mi segreje lica.

pozabljene rože

pravi da ima zopet rožo zame. in jo pozabi. in jo dobim naslednji dan. in lepo diši, čeprav mi vrtnice nikoli ne bodo najljubše. izgleda pa lepo.

40. teden

1. aerobika (znova)
2. vroča (čokolada in mrzli dnevi)
3. tajski (rezanci)
4. pozno (sestankovanje)
5. poln (urnik)
6. malo (poležavanja)
7. delovno (popoldne in kaže na spremembe)

prijetno

kakšen dan je tako super. poln nekih dogodkov in vsebin. in zato mi odsotnost v službi v petek prav napolni urnik. najprej zdravnišk zadeve, kjer kaže da je vse v redu. potem pa kava pri sestri in se spet smejim mali maši. potem še srečanje na drugi kavi in se usedeva pred maxi, na sonček. in v bližini že pečejo kostanj, ki takrat ko veter zapiha prav lepo zadiši. da je jesen mi vedno postane jasno takrat, ko se sprehodim pod javorjevimi drevesi, od bivši PST. rumeno listje prijetno šumi pod nogami in na vsake toliko kakšen list lebdi v zraku. potem sledi malo razvajanjana in pozno zvečer se je klasično srečevanje na lesenem mostu sredi decembra prestavilo na oktober. in je bilo spet fino. in je privlekla stare fotografije, vse lepo zložene v albume in z opisi kje in kdaj se je kaj dogajalo. lepo se je gledati za nazaj. in ugotoviti, da se v bistvu nismo nič spremenili.tako se nasmejimo in večer hitro mine, ko še ob zadnjih požirkih piva že zapirajo lokal. in spet me pripovedovanje o new yorku navduši do te mere, da že gledam letalske vozvnice. tok bi šla tja. in pravi da je en teden dovolj. za začetek.

sivi dnevi

kakšne pesmi lahko poslušam že mesec prej. saj je vreme ravno takšno. in vzdušje tudi: november rain in res je, da everybody needs somebody. pa zraven paše deževno vzdušje preteklih potovanj. pa ta sivina me zelo uspava. pa luna spet nekaj bluzi, oziroma jaz zaradi lune...

L

L kot lavanda, ljubjana, ljubezen in londond. moje najljubse reci na L ceprav danes ugotovim da mi je london ljubsi od ljubljane, ko dezuje. v ljubljani je bilo danes prav tecno dezevno. sivo. nesteto odtenkov sive. a ene stvari me se vedno lahko hitro spravijo v dobro voljo. na primer klepet v chajni hisi, za spremembo ob pitju vroce cokolade, ki jo servirajo v tako lahkem kozarčku, da ga skoraj spustiš iz rok...

39. teden

1. napol (delavno)
2. letališče (je majhno)
3. naokrog (FTM.designmuseum.v&a)
4. naokrog (royalarts.trafalgar.NPG.covent)
5. naokrog (tate modern in britain)
6. kako (fino če te kdo pogreša)
7. fotografije (in melodije)

greenish

jap, v londonu je vse s končnicami na -ish. na ulici slišiš same take: newish. redish. meatish. rainish. colorish. in moj dan je bil a little greenish :)

tate modern - najprej super cool knjigarna potem pa še vroča čokolada z mini marshmallows in stepeno smetano v kavarnici. in vmes veliko lepih sporočil, pa ne samo z moje strani. o pogrešanju. in se je fino vrnit nazaj, ko veš da nekdo komaj čaka, da te vidi.