nisem jaz

pač imamo o sebi neko predstavo, kakšni da smo in kako da nas vidijo drugi, in kako hočemo da nas vidijo drugi in kako nočemo da na s vidijo drugi. in ene stvari povemo na glas. ene pa zadržimo zase. ko pa klepetam z njim, pa kot da bere moje misli, tiste ki jih ne bi povedala na glas, in reče točno to in nadaljuje moje stavke in potem se smejim in mi je hkrati nerodno in se skoraj opravičujem, da sicer nisem taka... ampak on res izvabi iz mene tisto kar nisem?!?!? čeprav ne vem ali mi je to kul ali ne. tisto kar nisem pomeni, da sem bolj drzna, da si več upam, ker se mi zdi da ne bo nič narobe in da šteka. comlpicated. in imam malo slabo vest, ker sem zaradi ponujene priložnosti izrabila možnost za srečanje, čeprav to pomeni da sem se morala malo zlagati glede večernih opravkov. in sem malo manj kot eno uro imela za klepetanje. am i a bad friend? čeprav bo nekdo zato dobil lep šopek vrtnic.

čokolada

kako lepše se začne dan, če se že zjutraj prikaže sonce. kako mi ni težko premakniti kazalcev na uri. in kako se smejim ob besedilu: who needs love - i'd rather fall in chocolate.

12. teden

1. srce (močno skače)
2. kava (v družbi)
3. družba (najprej ob 6h, potem ob 8h)
4. photobox (izdelane fotke)
5. pošta (za photobook)
6. izlet (in čutim pomlad)
7. dan (poln vsebine in piva)

pomlad

pomlad danes zares prvič začutim, ko gremo na izlet. v smeri proti morju. sončni žarki se toplo spočijejo na mojih rokah, ki se v kratkih rokavih pravzaprav nastavljajo soncu. in krasne veje bežočih dreves mi polnijo zavest, da bodo kmalu češnje. tako lepe so magnolije in mogoče jablane in kar je še tega zgodnje spomladnega sadnega drevja. in oblak, ki nas spremlja pol poti je tako ogromen in bel in kot da visi nad nami, napet z nekimi navideznimi nitmi. cel čas me še dajejo vprašanja kako bi bilo lahko drugače. a pomlad je tu. in prebujanje vsega. tudi prebujanje čustev, za katera včasih mislim da jih ustvarjam zato, ker bi jih rada imela... zapleteno.
tekstilčke imam. a po večernem branju navodil za šivalni stroj ugotovim, da so navodila popolnoma nejasna, da me vračajo z zadnje strani na tri strani vmes in da nič ne razumem. po nekaj poskusih ugotovim, da sem pozabila na eno osnovno stvar pri spodnji niti. ne-morem-verjet, da sem tako pozabljiva, ali pač ker sem mislila na nekaj/nekoga drugega sem to malenkost izpuistila in je bil šiv čisto ohlapen. ojoj! in spet imam na glas muziko florence and the machine, ker mi je strašno všeč.

eh, oh, kul

eh, ker se še nisem spravila k sebi in sem še vedno v eni fazi raztresenosti. in stvari ki sem včeraj preložila na danes, sem danes preložila na ponedeljek. in ostajajo kupi neodgovorjene pošte. in ena lepa zahvala. in prazna hiša ker so vsi nekam šli. jaz pa sedim kot kup nesreče pred računalnikom in mislim na vse drugo, samo na tisto kar bi morala, ne.
oh, popoldansko deževno vreme me zanese spet na tisto področje, razmišljanja o tem, "kaj je mislil, ko je rekel" a na koncu se skušam prepričati da, pridi še kaj naokrog, pomeni samo to in ne nekega posebenga vabila ker bi mu pomenila nekaj posebnega. in ko razmišljam o ne tako spontanih dotikih, ker so se prsti ponujali a ni bilo razloga da se jih doitaknem in je tako prav prišlo da se je urezal s trto, da sem potem lako prijela njegovo dlan in srce je skakalo... in o teh rečeš niti ne upam razpravlajti z drugimi, ker se potem bojim da bodo ugotovili da sem čisto zmešana, in mi pripisali še kakšne druge pridevnike in zraven priložili še začudene izraze na obrazu. in spet vem, da je bilo veliko lažje, ko smo bili manjši/mlajši. kako pač danes veš, da je nekdo zaljubljen vate? in obratno?
kul, pa zato, ker se jutri odpravim na izlet v italijo, med drugim pa mimogrede še v vileško ikejo, da nakupim nove tekstilčke in se lotim šivanja. ker sem že enkrat prej ugotovila da me kreativnost popade vzporedno s tem, ko preveč razmišljam o kom.

že spet

mislim da ja, da me spet daje ena tista prijetna zmedenost ko pomislim na klepetanje in smeh. in sploh ko še sonce kuka izza oblakov se zdi vse fino. malo sem neskoncetrirana za stvari, ki potrebujejo koncentracijo in obvezna pisanja prelagam na jutri. globoko vdihnem in poslušam prijetne melodije. in če samo pomislim nanj se mi nasmeh po obrazu razlije ;)

bela kava

tak dan ko je megla in se potem vse dogaja bolj počasi. samo v glavi misli šibajo sem in tja. kar hitro. misli najprej glede na včerajšnji klepet. ki je nadvse prijeten. in zanimiv. in poln vsebine. in nasmehov. in dotikov, ker se ponujajo v povezavi s porazanim prstom zaradi trte. in sploh je fino. in v trenutku ko ga zagledam je vse okej, pred tem pa mi srce močno skače in globoko diham... in danes se oglasi nekdo drug, ker se mu nič ne da in rabi it na kavo, da malo odmisli službo, čeprav potem govoriva ravno o službi. in potovanjih. in ko navdušeno razlagam londonske dogodke potem pove svoje navdušenje nad škotsko in drugimi kraji ki si jih ne zapomnim, a si rečem, da jih kasneje pogledam na zemlejvidu. prijetno zna biti. če si v družbi pravih ljudi. in je še zanič bela kava dobra.

osemdeseta

so definitivno nazaj. prikradla so se na police in obešalnike trgovin. tudi s poletno garderobo. in sem v fazi ne-morem-verjet, da se bodo spet/še vedno nosile majice s podloženimi rameni. sem bila take sorte, da sem ponavadi izrezala ven te penaste podložke... ha, zdaj pa ne vem kaj naj z njimi. se bojim da so mi celo malo všeč :s  in ja, se že spominjam nadaljevanke Dinastija... in že slišim muziko iz osemdesetih, ta je prav posebna. ker imam lepe spomine na diskoteke osemdesetih, ko sem dobila poljub na lica :)

11. teden

1. sushi (ki se vrti na moji desni)
2. metin (čaj na obisku)
3. obiski (na metinem čaju)
4. čudoviti (kostumi v čudežni deželi z alico)
5. photobox (naročim novo small style book)
6. kino (in majice s podloženimi rameni)
7. sprehod (do postojnske jame)

kino

mi ni lepšega, kot če grem sama v kino. še posebej gledat tiste filme, ko so robčki skoraj obvezna oprema. in je bil zato res fajn sobotni dan. sem si pogledala film prestopno leto in te pokrajina irske kar zmami, da bi se odpravil tja na počitnice. zgodba filma  - predvidljiva a ravno na račun scenografije prepričljiva.malo kasneje pa sem si pogledala še film valentinovo. spet je precej predvidljivo vse, in vsi so nekako povezani med seboj in se tako najdem v eni od vlog... in si zaželim da bi tudi sama na koncu končala na kakšnem mostičku... malo me spet begajo ene stvari od prej. in dialogi v moji glavi so precej živahni... hmja. kakor koli. predfilmov je bilo toliko da so vsaj še štirje filmi vredni ogleda. eden se dogaja v rimu. pred fontano di trevi. v katero naj bi za srečo v ljubezni metali kovance... in sem pred leti to storila, a je kovanec padel nazaj, pred mene, na betonski tlak... mogoče pa zato nimam toliko sreče.

petek

oh, je že petek. je šel teden hitro mimo. in glas se mi je že vrnil. grozno je slišati samega sebe, ko s piskajočim glasom in glasom ki ga sploh ni hočeš na dolgo in široko kaj razložiti. pa ne gre. ko se zgodi veliko pa hočeš to deliti z drugimi. pa ne gre. ko se dobiš po dolgem času v lokalu ki te spomni na fancijo in komaj govoriš, ker drugače ne gre. je pomagal med in neke druge propolisne zadeve. ko se vračam v ljubljano je zmeraj fino. včerja se mi je zdelo kot da sem na počitnicah. šla sem pogledati tudi novi most, ki visi nad ljubljanico. čudno izgleda. verjetno bo skončano bolje. in šla sem še na  kos čokolatine. ki je zelo dobra v voglani slaščičarni, kjer so bili za spremembo prijazni ampak z mariborskim naglasom, kjer se potem sladoled sliši slA-doled. hm? in me je malo prevzela slaba vest ob konzumiranju čokolade, pa je moja družba rekla if it makes you happy... ja, pol že ne more bit tko slabo, če sem in tja pojem kos čokoladne torte. čeprav sem pred časom pojedla še šest čoklit čips mafinov pa štiri triple čoklit kukis... v glavnem da je petek. ima me da bi kam šla. popoldan na morje. zvečer kam ven.

milni mehurčki

milni mehurčki so ena taka lepa reč. lepi so. pravljični. magični. bi bila eden izmed njih. da bi poletela. da bi ujela vse barve mavrice. da bi šla daleč stran. občasno. imela bi jih tudi na svoji poroki namesto riža. sicer pa tudi biffy (mislim da bi se preimenovala če bi bila biffy clyro) odpoje: you are creating all the bubbles at night/i'm chasing round trying to pop them all the time/we don't need to trust a single word they say/you are creating all the bubbles at play :)

10. teden

1. british (muzej in obdobje rima)
2. victoria (in albert muzej)
3. spet (sneg)
4. srečanje (z zgovornim arhitektom)
5. gospodinja (ki ne mara likanja)
6. cvetličarna (in koncert v njej)
7. dan (za nosečke)

rdeča jabolka

rada jih imam. od takrat ko se je godilo marsikaj v barceloni. ko je rekel nekaj kar se je kasneje zgodilo. takrat je rekel tudi da ima nešto od srca do srca. in sem verjela. in včeraj me je ves ta spomin na pretekla leta v tisti dvorani navdušil. ob občasnih srečanjih z njim so moja lica še vedno postala rdeča. včeraj so me čisto prevzela vsa ta lepa besedila o ljubavi, o čakanju na starem mestu, o prolječu, o godinama izza nas, o tankih nitih, o tugi, o ludaku na kiši, o sanjah, o sječanjih, o čekanju... krasno je bilo. meni vedno kakšne pesmi predstavljajo neko določeno obdobje. neke ljubezni. ki jih povezujem s tistimi ki so me imeli radi. in poleg crvenih jabuk imam na seznamu še new radicals, kosheen, dan d, radiohead, guns'n'roses, ronana keating, deep blue something in v zadnejm času florence and the machine... to je kar se zdajle spomnim, a seznam je dolg... oh, ja.

ž

ž je ena taka posebna črka. ki je vedno, bolj kot ne, prinašala kaj dobrega. priimek je bil na vrsti na koncu, kar je pomenilo da kdaj nisem prišla na vrsto, kar je bilo v šoli precej dobro. a včasih je česa zaradi tega tudi zmanjkalo ravno zame. a hecno je, če se v medmrežju tale ž izgubi in ti na letelališču rečejo "you are not on a passingers list"... najprej me je malo zagrabila panika. in srce je močno utripalo. potem so se že vrstili scenariji koga vse bo potrebno pregovarjati, poklicati, kako bom prišla nazaj... kaj vse ne bom videla. oh, cel film zgodb kako, kaj. a še dobro se je končalo. v računalniškem svetu se je samo tale ž zgubil. in sem bila potnica z začetka abecede - agar :)

rože

nisem take sorte, da bi ob določenih dnevih pričakovala rože od kogar koli. ne za rojstni dan. ne za valentinovo, ne za tele dneve žena in ne za kakšne druge posebne dneve. in niti ne zamerim če kdo pozabi na rože, čeprav bi bilo to kdaj pa kdaj nadvse primerno... ampak, ko jih dobim, sem prav posebej vesela. in tulipani so še vedno moji no.1. včeraj pa tudi šopek s kalio in rumenim cofkom ni zgledal slabo :) hvala R.

nazaj

in je spet sneg! kaj za vraga se dogaja?
london je bil krasen. pet dni. toliko vsega. toliko dogajanja. toliko izložb. toliko zgodovine. toliko flirtanja. toliko voženj s tubo. in avtobusom v prvem nadstropju, v prvi vrsti. se ne počutim več kot turist v tem mestu. tako lepo je. tako lepo sem se imela. še bi šla. in vem, da bom še šla. branje revij na avionu me je spravljalo v smeh. komentar o haremskih hlačah: the irony being you'd never invite a woman wearing harem pants to be in your harem. in še mnogo tega. upam da me bo ta srečnost držala vsaj še do vikenda, da preživim prilagajanje na službo. ker bo veliko dela. a po eni strani me tudi srečanje z arhitektom neznansko veseli.

london 5

london 4

9. teden

1. ponovno (razvajanje)
2. i (feel safe ko govoriva o mnogočem) je mnogočem sploh beseda?
3. naporen (dan)
4. pakiranje (v siv kovček)
5. potovanje (v ljubek London)
6. obrobje (reke)
7. trojni (čokoladni muffini in cookiji)

london 3

london 2

london 1

čokolada

všeč mi je ko se smejiva,
ko pravi stvari in sem vsa igriva.
rada bi ga držala za roke,
pa mislim, da misli, da je to za otroke.
ne moti me njegova bližina,
in polna besed je najina tišina.
bega me to kaj si misli o meni,
sprašujem se, če me vidi ob sebi.
italjanske besede ljubezni se zgubijo,
ko mu po naše rečem adijo.
in vem da me je strah tega,
da bi ga imela rada.
ampak saj še vedno drži,
da zlomljeno srce pozdravi čokolada.

spisek razlogov

nekje obstaja spisek razlogov zakaj se ustrašim vsakič ko je vse perfektno. in potem prepevam skupaj s beograjsko areno: zasto bih plakao/ali ponekad, uvek sama od sebe/u more padne od milion jos jedna/topla suza za tebe/zasto bih plakao/vidis ponekad snovi dobiju krila/evo dajem sve svoje za godine tvoje/i sto si nekad mi bila... zraven pa mi paše tale luč, ki se ne spomnim točno kaj je že, mislim pa da je s tiste razstave v CDju z naslovom oblikobranje ali nekaj takega... in ta luč je točno taka kot sem zdaj jaz, vsa konfuzna in raztresena.