4. teden

1. vabila (so šla iz hiše)
2. grem (na izlet)
3. utrujen (dan)
4. jutranje (neproduktivno govorjenje)
5. kosilo (vabilo in še kava drugje)
6. dolga (lena jutra)
7. kralj (matjaž)

kralji in princese

povabilo v čisto drug konec slovenije je prav prijetno in se začne z dobro belo kavo pod knjižnico. plan je sicer bil, da se v čokoladnici najprej posladkamo, a je ob nedelajh zaprta. škoda. darila ki jih dan pred tem spretno zašijem so še novoletna, a vem da imata rada čaj. in potem nas pot pelje v kraje, kjer se sneg še kar drži in imajo kralje z dolgo brado. in zgodbe o princeskah. in lepo zgledajo sneženi gradovi in še bolj je fino, ko se preselimo v notranjsot koče, kjer v grajski plašč in spodaj navadno trenerko, gospod nalaga polena. da nam je vsem toplo. po navodilih sem oblekla žabe. prvič letos (razen če nosim krilio) pa niso dosti pomagale. bilo je zelo mrzlo. ne glede na to pa zaradi družbe dan hitro mine. sedimo za mizo, ki si jo delimo še s tremi in enega poznam, pa se mi zdi da on mene ne prepozna. joj, kako načet pogovor v takih situacijah. a rečeš kar direktno, ti si pa ta in ta, jaz sem ta in ta. remember? res ne vem. aha, še nasmejim se ob neljubljanskem pisnaju. pri nas vino kuhamo. v deželi za devetimi gorami... pa ga zakuhajo ;) in ob koncu delamo plane za kontra obisk. in se mogoče res čez teden dni ustavita. bomo videli.

izlet

res je kul, da se na hitro zmeniva za izlet. res najprej ni kul, ko sem vsa skoncentrirana na ovinke, ona pa naklada o ljudeh, ki jih sploh ne poznam in me niti ne zanima(jo). ampak potem je še kar okej. jasno tudi, da ima cel kup pritožb nad svojim fantom in dileme z bivšim in ne ve pravzaprav kaj bi rada in morda pravi, da bo tega izkoristila za nek namen in se ga potem znebila... joj, kar ne morem verjet da nekdo sploh lahko na tak način razmišlja. in pomislim tudi, da ne more bit vse tko bad med njima, samo je veliko lažje slabe stvari govoirt o nekom, dobrega pa povemo bolj malo. enivej, imam tiste fine wristwarmers. in to je tudi vse kar nakupim. probam eno lepo oblekco, ki mi (baje) zelo paše, a je pravzaprav ne rabim, je pa to začetek iskanja za poletje, ko se bo ena druga poročila. in jaz bom bridesmaid. in sem se že dogovorila, da bela obleka zame odpade!

3. teden

1. muzika (je prenaglas)
2. knjiga (my wonderful world of fashion)
3. nekaj (mora biti z luno)
4. dan (v mestu)
5. ne (pride tako kmalu)
6. razstave (in ogledi)
7. poročno (klepetanje)

NUK

nikoli niem imela posebnega odnosa do knjižnice NUK, morda še najbolj v zadnjem času s parkiranjem na makadamskem parkirišču, kjer naj bi, pa ne bo, stal nuk2. stavba je posebna, njene zaresne posebnosti se morda celo širše od slovenskega arhitekturnega prostora, sploh ne zavedamo. všeč mi je bila polica modrih knjig, in kajpak vhodna kljuka. in potem, ko te nekdo opmni na detajle, res opaziš, da so stopnice pri kraju malo porezane, da so nizke zato, da se počasi vzpenjaš proti svetlobi, da poleg dveh redov stebrov, tvorijo en red še luči. in da kasetiran stop morda res nima smisleno razmeščenih kapljic, pa vendar vse tako smiselno deluje. verjetno je res popolna arhitektura tista, v kateri se počutiš dobro, katero gradijo detajli, ki tam so. da je dobra arhitektura tista, kjer nič več ne moreš dodati in nič odvzeti. a tako je sploh pri vseh stvareh v živjenju. kajne?

kultura in sushi

neka prisiljena tečnoba ki me popade sredi noči, me tudi sredi noči mine, ker vem da vsak rabi imet svojo svobodo, samo meni se zdi velika razlika če gre ob enajstih in reče "pridem kmalu, bejbi", pride pa šele ob polštirih. okej, morda kompliciram in po eni strani sem čist okej z idejo, da gre ven s kolegi, al napol kolegi in se ima fino. samo potem bi vsaj zame moral rečt "ne vem kdaj pridem" ali nekaj v stilu don't-wait-up... se bom navadila. pravzaprav, se bom navadila?
tak fin dan, ki se mi najprej zdi, da mu manjka malo spanja, a me polurna vožnja do mesta in mraz v roke do enajste ure, ko sva zmenjeni pred cd, čisto prebudita. in si ogledava neko razstavo sem-pozabila-koga v zvezi z japonskimi detajli, potem ravnikarIpotokar v jakopiču, ženske svetove v mmlj, posediva v izložbi dvornega bara in se ob dveh odpraviva na ogled knjižnice nuk. in krečič je še vedno moj naljubši profesor. in potem sledi kosilo, v moysushi  na starem mestnem trgu, kjer se ob začetni zmedenosti (upam) odločim za meni ziher krožničke z makisushi in nigirisushi. nekako sem vzljubila sushi. in tudi miso juhica je odlična... sploh je lep, sicer mrzel, dan v ljubljani. in ljudje hitijo s tržnice z velikimi šopki rož. in ko posije malo sonca se mi vsi zdijo srečni. in jaz sem srečna.

četrtek

joj, kok je luštno se dobivat s puncami. mami presenetljivo vabi na kosilo in se na koncu mosta prav fino najemo. sprehod s sestro in vozičkom, v vozičku pa maša je tudi fajn. in stritarjeva ulica mi je vedno bolj všeč. z vmesnim skokom v trgovinico končno kupim plašček ozroma jakn'co. in sem malo važna. potem pa se počasi prebijemo do čajne, kjer pijem jasno, čaj. in se srečam z bivšo simpatijo. on še vedno deluje tako kul. uf! kupim tudi kavo za mojo novo ljubezen in po navodilu naročim, kako naj jo zmeljejo. vmes ugotovim da so že odprli nov sushi-place na mestnem trgu, a se kasneje vseeno s s. zadrživa v sushimami. in v ljubodoma prešnofava vse drobanrije in se nama smeji ob svetlečih srčkih. klepetanje je res fina reč.

modrina/sivina

če rečem sivina se mi zdi, da deluje tako otožno. če rečem modrina, je malo bolje. imam novo knjigo. in slike z vikenda. vasica škocjan je bila še ravno prav obsijana s soncem in ima nek poseben čar. kraški čar. v trstu je bil mraz in takšno, da se res ni videlo kje je konec morja. v knjigi pa je cel kup luštnih idej. včeraj me preseneti. všeč mi je. in ga imam še raje.

2. teden

1. brezvezen (dan)
2. razprodajna (oblačila)
3. krema (za roke)
4. čaj (in klepet brez vsebine)
5. kosilo (in spet malo v garderobah)
6. morje (pri sosedih)
7. trst (v megli)

morje

ja no, spontanost mi je bila vedno všeč, če se je le moj urnik poklopil z njo. in tako se včeraj odpraviva na morje. kao, na sonce... jeeeeey, se veselim, potem pa je v trstu totalna megla in bogih sedem stopinj. malo se sprehodiva po pomolu in greva na kavo. illy, seveda. čeprav si sama privoščim čokoladni sladoled. in ker nama je vseeno do malo sonca, se ustaviva še v lipici, kjer so konjčki res krasni. mislim da sem bila nazadnje v lipici v osnovni šoli. in kot da se nič ni spremenilo. tiste bele ograje in zelo francoski drevoredi, pa ozka cesta. lepo je. dan se še ne zaključi. malo sonca ujameva še v škocjanu. za izlet v jame pa kdaj drugič. lepo se imam.

sobota

jap, sprehod po robu je lep. in paše morski zrak. in je tak dan, da se briše meja med morjem in nebom. pa še sonce posije. doma pa me čakajo novi tulipani. in borovničeve veje so pomladno razpoložene.

confusion

spet sem zmešana. misli mi preskakujejo tako hitro, kot eni preskakujejo ovire... prvič: zdi se mi da se že občutno opazi, da se dan daljša. saj, ko sem stopila iz trgovine, še ni bilo temno, temveč tista prijetna modrina. drugič: a je to kakšna zarota, saj vsakokrat ko pomerjam kakšna oblačila v garderobi pomislim, zakaj ravno danes nimam tistih hlač, da bi znala ocenit če ta majica paše zraven. in tako se krog ponovi petkrat. in si skušam vsakič predstavljati, kako bi oblačilo, ki ga pomerjam izgledalo zraven tistega kosa, ki ga nimam na sebi. tretjič: vsaj na treh straneh danes prečitam o eni in isti stvari. zakaj takšno navdušenje? saj se vsa fashion zgodovina ponavlja. samo da imamo mi zdaj 30+ let, tisti ki jih nosijo pa ravno toliko kot smo jih imeli mi, ko so bili čevlji popularni. a še vedno, kot takrat, i'd go with DM's. četrtič: jezijo me ljudje, ki kao skušajo vzdrževati neke stike, potem pa sami premalo naredijo za to. petič: premišljujem preveč o dogodkih zadnjih dni - nočem se opredeljevati. nočem verejti da je lahko kdo tak, kot ga opisuje. sprašujem pa se, a bi tudi zaradi mene prevozil 50 km, ali bi rekel da nima bencina. čeprav je prijetno čeden četrtkovo popoldne. in lahko v momentu pozabim na vse. oh, kako zagledani smo če smo zaljubljeni. pa sem zaljubljena? meni se zdi, da samo rabim nekoga, ki ga lahko občudujem & confusion is nothing new... šestič: OMG, ne vem kako se to reče, ker mu nisem križala poti, niti prečkala poti, samo tako, jaz sem šla naravnost, on pa z moje leve. in srce je ostalo na svojem mestu. fant izpred let, ko sem zaradi njega imela hokej in tivoli še rajši. nič me ne gane. bolj suh je. in siv. sedmič: grem na izlet na morje, tja kjer pravijo da je zelo lepo.

11/1/11

kakšen napačen dan. vsi so nekaj tečni. samo jaz sem kar dobre volje. pomoje sem se dobro naspala. in današnji datum je prav zanimiv. whatever.

vikend

vikenda se veselim. najprej se srečam v čisto novi kavarnici ob ljubljanici in ogledam galerijo emporium in nekaj drugih trgovinic, kjer sprobam dve majici, en kapuco-pulover, tri plaščke, eno jopico in še eno srajčko. kupim pa nič. ne počutim se tako, da bi se v ogledalih preobalačilnic dobro počutila in imela eno tako navdušenje sama nad sabo ali smisel ali vsaj občutek, da mi nekaj zares paše. ja, dostikrat rečejo da nosim samo črno barvo in res, vse kar sem zvlekla s sabo v treh različnih trgovinah, je bilo črno, razen ene turkizne majčke, ki bi jo imela za aerobiko, kar je pa druga zgodba, drug okvir smiselnosti nošenja ne-črne barve. popoldanski petek spremlja veliko klepetanja, z mislimi pa sem na pol že na obljubljeni večerjici, ki me čaka med sedmo in osmo uro. tako dobro je pripravil, čeprav je pomoje čar samo v tem, da je bilo pečeno v pečici. večer se zaključi nekako tako, kot sem si zamislila. vedno nekaj po malem načrtujem. bi bilo zame bolje, da se načrti uresničijo, saj sem v nasprotnem primeru malo žalsotna. in to samo zato, ker se obiski oba vikend večera dosti pozno spokajo od tam in potem je vse kar imaš pred sabo samo še to, da se uležeš, in to čim prej, in zapreš oči. no, sobotni večer je bil sploh malo čuden. končal se je z glasnim govorjenjem in besnim odhodom. in ne vem, kdo je koga spravil s tira. ni bilo lepo. in sem se znašla v eni vmesni coni, ko se še zdaj ne morem odločit na čigavi strani sem, razumem pa oba. in mislim da je bil povod za vse, v čisto nečem drugem, kar ne deli z vsemi... medtem ko se nedeljski večer, z vmesnim skokom domov, nadaljuje z drugimi obiski, ki so mnogo bolj simpatični, taki no, zaljubljeni... in načrtovanje, ki ga tudi izrečem na glas, se zopet ne obnese, potem pa reče, da je včasih težko določit prioritete. in to razumem, ker včasih bi bil rad hkrat z več ljudi. enivej, meni je bil lep vikedn. in pogrešanje, do srede (tako je rekel) se je že začelo...

1. teden

1. enim (se leto slabo začne)
2. lahko (samo sem)
3. šivanje (malih oblakov)
4. lenobno (posedanje)
5. grem (na vikend obisk)
6. sushi (za kosilo)
7. malo (tu, malo tam)

kreativnost

čist sem neki kreativna. in mi je bil že pred časom zelo všeč oblaček, na strani la casita in sem se potrudila in naredila eno testno verzijo. in potem se mi je zdelo da manjakjo dežne kaplje, nad katerimi se navdušujem že odkar sem videla tole ninino pisarno. no, opravičilo samo zato, ker sem slikala sredi noči in je bad light in zato malo čudno pikslaste fotke. zdaj je vzdušje v sobi prijetnejše. vabim na obisk, da se pod roza oblakom skupaj kaj zmenimo. tudi nekdo drug je bil še kar navdušen. mislim da je bil navdušen predvsem zato, ker sem bila navdušena sama. upam da navdušenje ostane vse do vikenda ko se obeta skupno kosilo in večerja in še kaj. vsaj tako računam :)
ps: dobila lepo, lepo, veliko vrtnico (70 cm, ker sem imela ravno meter okrog vratu, sem premerila), in je prevelika za v rdečo vazo

prednovoletni čas

decembrsko vzdušje je bilo precej zabavno in svetleče...

ponedeljek

kje se je zgubil ves zanos začetka leta, in veselje ob tem, da se vračamo na delonvno mesto. meni se pa že nič ne da. nisem razpoložena za stiske rok in nasmeške in lepe želje. pa me tudi nič ne muči. lepi večeri so bili in leto se je lepo izteklo, z objemi in poljubi, s penino in kresničkami, z robčki in vročino. nobene prav posebne želje nisem imela, pa to ne pomeni da si česa prav zares ne želim. samo je šlo vse tako hitro. in tako umirjeno. in tako sproščeno. in tudi nimam nekih velikih reoslucij. vstopam v dan, kot vsak drug dan. da je novo leto, se zavem šele, ko pišem datum na papir.

52. teden

1. leseni (most: kuhano vino)
2. kava (za na pot)
3. delam (še zadnjič letos)
4. pizza (in penina)
5. pridejo (drugi in sem malo na off)
6. nič (novoletnih želja)
7. grem (še po zadnja darila)