raztresena

toliko misli naenkrat. da kar skačejo ena čez drugo. in rezultat tega so samo na pol dokončane stvari. je možno, da ne rabim več kot pet ur spanja? je možno da so besede izgovorjene tik preden zaspimo bolj resnične od besed izgovorjenih čez dan, ali pa jim samo jaz pripisujem večji pomen. ali pa so slišati slajše, ko je zunaj tema in nobene prave svetlobe in ko se skoraj drživa za roke. in spet sem v enem takem romantičnem vzdušju, ko se mi zdi vse krasno in ne rabim prav nikogar orog sebe, da bi prekinil tole. ker spet reče nekaj grobega. in spet podvomim vase. a ni važno, jaz sem tista, ki imam novo rožo. ona pa ne. ne vem koliko bo še trajala ta navidezna sreča, tako nekako se počutim, kot da je zdaj vse lepo in prav, a vem da se lahko že naslednji dan zaključi. ko bo šel. ker bo šel. zato zdaj uživam. in se imam fino. in pijem vino, ki mi segreje lica.