zabava

za mano je prva prednovoletna zabava. s prijetno zmešanim koktejlom in obilico zanimivih prigrizkov. in slaščicami, ki so jih prinesli povabljenci. in povabljenci ki so jih pripeljali drugi. smešno, kako sta se dva med seboj ujela. jaz pa z nobenim. saj je pogovor trajal dolgo v jutranji čas. in spanje je zavzelo celo popoldne. mogoče me dobre stvari še čakajo. mogoče bo december moj mesec.

48 teden

1. telefon (veliko klepetanja)
2. zmenek (pa ga sploh ni v kino)
3. čaj (metin z medom)
4. gledališče (...)
5. čokolada (dobnik)
6. zabava (prva prednovoletna)
7. spanje (pozno v dan)

set ups

Torej. Zmenek na slepo v gledališču. Drugič. Povezava s preteklimi dogodki: http://papaverpoppy.blogspot.com/2009/11/zmenek-na-slepo.html
Ker se je ponovno zvrstila gledališka predstava, kolegica pa očitno ni odstopila od svojega načrta, sem ponovno sedela v prvi vrsti. Še štiri ure prej sva se slišali po telefonu, pa ni nič omenila, da je ne bo. Kako je lahko zdržala, da ni nič povedala. Hm? Potem pa sedim, zopet v prvi vrsti, zraven mene pa on. Kot pove, je bil že prejšnjič tam, samo na napačnem sedežu. Svašta. Torej ja, veliko smo se smejali gledališki predstavi, ki ima čudovite kostume. En kos je celo tisti fin lisička-šal od Almire Sadar. Gledališče pač ni najbolj primeren kraj za koga spoznat, ker če že drugega ne, med predstavo tako ali tako ne smeš govorit, v pavzi pa je stopil ven, na cigaret. In ob konu reče samo "Prid kej naokrog, bova šla na kavo."
Je mislil resno?
Je rekel kar tako?
Bi rekel vsaki?
Eh, mogoče pa res kdaj skočim na kavo.

vožnja

ne maram avta. in vozit avta. in dolgih neznanih razdalj. in hitrosti. ampak na vsake toliko, ko rabim zamenjat okolje, biti malo sama s seboj, takrat se rada usedem in peljem, in mislim. do ljubljane in nazaj. da premislim vse. stotič. in ko pridem nazaj imam že kar precej razpackano maskaro. domišljenega pa nič preveč. z vsakim novi glasom me hitro zamika da pozabim na vse potrjene sklepe v glavi. ne vem kako so naši možgani sprogramirani. vsakič ko reče nekaj lepega, ko napiše tri besede,  pozabljam na vse ostalo. pozabim da je bilo slabo. in obljube me znajo zapeljat da se vrnem v objem. in potem se vrtim v krogu občutkov. in potem se spet peljem po obvoznici.

razstava

nekje v glavi v spominu vem da moram še nekam it...
in na dan, ko se vračam s FpoF sem odkrila, da me je spomin vlekel v notranjost tiste mestne dnevne sobe, pri kateri mi je še zmerom zelo všeč oranžen pult. malo manj pa nesrečna postavitev robbovega vodnjaka.
ampak tudi robbov vodnjak mi je všeč, sam zase.
po stopnicah se povzpnem in ogledam vidna sporočila. ker imam zadnje čase eno posebno vez s francijo si izberem najljubšega in sicer plakat printemps/pomlad in ga poslikam s svojim mini slabim mobičem.
zapomnim si cel kup idej, v osnovi pa spet verjamem da manj je več in da preprosta ideja vedno zmaga.

jutro

še ena neprespana noč. še ena polna razmišljanj. si pripravim scenarije za ponovno srečanje. si odgovarjam na nezastavljena vprašanja. se vprašam kaj hočem jaz. se vprašam kaj hoče on. ampak nisem kot nek star CD player, ki ga daš na pavzo in potem nadaljuješ, kot da se vmes ni nič zgodilo. kar se je vmes zgodilo me je spremenilo. še bolj se oddaljujem od tega, da bi se predala. še bolj se zapiram vase. nočem da me poznajo, preberejo, imajo. bojim se ponoviti vse, čeprav je bilo veliko lepega. bojim se da bi nama res lahko uspelo. ker je pač tak, da bi ga lahko imela rada.

47 teden

1. plavanje (v večernih urah)
2. razstava (04 bienale vidnih sporočil)
3. nogomet (ki bo šel v zgodovino)
4. plavanje (ponovim)
5. dostava (amazon naročila)
6. pleskavica (na kajmaku, po ene osmih letih)
7. ples (delavnica drugič)

ne vem

zakaj, ko misliš da je že vsega konec in si to pripravljen sprejeti in te tok dogodkov popelje stran in se nekako stvar zdi tako še najboljša, zakaj se potem spet vrne? in pošlje mesidž po enem mesecu, ker ga zanima, kako se imam? lepo prosim, ne delat tega... ker potem ne spim celo noč in se premetavam in se sprašujem a nej kej odgovorim al nej ne. ker mi na srečo crkne baterija na mobilcu, ko skušam poslat drugi mesidž. ker ne vem sploh zakaj ga to zanima. ker mislim da mogoče zato, ker noče imet slabe vesti, al pa bi se rad bobil še zadnjič in tko... ne vem. ne razumem tega. nočem se it teh igric. naj me pusti pri miru. in naj se moje misli (in srce) spet navadita na pomanjkanje bližine in veliko posteljo.

večer

ko prihaja večer,
sem že skoraj blizu tebe.
na koncu ulice me čaka smeh.
mesto dobiva novoletno podobo.
smreka se smeji prešernu.
(ali je ravno obratno)
topel čaj, ki ga še nisem kupila.
skodelice za darila.
voščilnice čakajo, da jih kdo napiše,
papir čaka, da se kupijo darila.
v zraku pričakovanje.
da bo sneg.
v zraku pričakovanje in obljube.
kmalu bo konec novembra.
in ko prihaja večer.
me na koncu ulice čaka smeh.

računalnik

pomoje je že vsakmu kdaj zablokiral kompjuter. k ne veš več kaj nardit, premikaš miško, pa se nič ne zgodi. stiskaš ctrl+alt+del pa se nič ne zgodi.
in potem pridejo računalničarji, ki so zame sploh in oh eni posebenži, zato ker v stavku ki ga povejo, tri četrt besed sploh ne razumem... stvar popravijo v dveh minutah. in to je to.

michael

tolk je teh majklov ki so mi vsaj malo všeč...
v osnovni šoli se je začelo z m. georgeom. itak. kdo pa ni mel iz bravo revije porezanih in prilepljenih zvezkov. in on, v usnjeni jakni, z zavihanimi rokavi, bel T shirt, raztrgan jeans, pa kitara, pa raybanke.
potem m. hutchens. pretty.
pa m. madsen. pretty pretty. žal je bil zgleda v napačnem času na napačnem mestu, da ga ni bilo več videti v filmih. ki bi jih zihr gledala še danes.

in danes m. buble ko tako lepo poje "And I Know Someday That It'll All Turn Out. You'll Make Me Work So We Can Work To Work It Out . And I Promise You Kid That I'll Give So Much More Than I Get. I Just Haven't Met You Yet."

ugly dolls

ful jih imam rada. in sploh niso tko ugly. ti kar prirastejo k srcu. in te spravijo v dobro voljo.
vsi ti smešni obrazčki, pa zaflikana lička, pa gumbaste učke, pa hecni zobki in predolge roke, štrleča ušesa... love them!

ljubljana

včasih se srečaš s kom, s katerim se nisi videl že več kot 5 let. pa vmes nisi ohranjal posebnih stikov. si pisal kartic. mejlov. in podobno. in ni šlo za velika prijateljstva ali velike ljubezni. samo a friend vrste poznanstvo. in potem ko se srečaš se zdi, kot da vmes sploh ni preteklo nič časa, kot da si  včeraj nazadnje rekel adijo. to mi je nekako všeč. in ko se napove, da bo za tri dni prišel v ljubljano se veselim srečanja. in srečanje po 5 letih se je odvijalo z obiskom ljubljanskega gradu, seveda z vzpenjačo, in mesto je bilo že prijetno osvetljeno, ker je ob šestih že tema in se z obzidja prav prijetno svetlikajo okna v daljavi. in sledil je kozarec mladega vina. in sprehod do trnovega in krakovega, z ogledom nekaj prav posebnih hiš. in pogovor ves čas. in hoja po bregu, tako previdno, ker imam v glavi še zmeraj sliko, da tam pač vozijo avtomobili. in nazadnje še dve pivi (za vsakega) zadaj za univerzo. in nekje v ozadju spremljanje nogometne tekme, kjer kot kaže tudi če ni bilo zmage, še ni vse izgubljeno. veliko stvari si imaš naenkrat za povedat. in veliko me zanima kaj se dogaja z drugimi. pa ne vprašam direktno. pa mi vseeno pove. in sem vesela za srečanje. in sem vesela da je ljubljana tako lepa. in da je smile super pivo.

46 teden

1. gume (čas za premontažo)
2. solatka (s svedri)
3. ikea (prijateljici naročim zavijalni papir)
4. utrip (mesta: sprehod in še)
5. krajšam (hlače: za sestro)
6. knjige (FpoF)
7. liffe (kuhinja z dušo)

F po F

še pred koncem mi je uspelo skočit v CD pogledat F po F. vsako leto se navdušim nad kakšnim koledarjem in kakšno novo knjigo. letos pa je bilo pravo pomanjkanje vsega. ne vem, knjige za katere vem da so nove sem pogrešala, ne vem kdo jih izbira da jih predstavi tukaj. kuharske knjige so si delile prostor s športnimi vsebinami. pri arhitekturi pa je bilo sploh vse zmešano. kakšnih posebej novih fashion knjig sploh ni bilo. me je pa do konca navdušila monografija valentino. s 576 stranmi.

petek 13

nov dan.
nove poti.
ne verjamem v petek 13. in črne mačke.
verjamem pa horoskopom, takrat ko piše kaj lepega.

kosilo za enega

"You're out of luck. And the reason that you had to care. The traffic is stuck. And you're not moving anywhere."

Tale pesem me pospremi, ko se usedem za mizo za dva. Sama sem se odpravila na kosilo. Včasih se mi je zdelo to tako čudno. In zoprno. Zdaj pa rada grem. Sama na kosilo. In si privoščim kakšno fino solatko. In se ne obremenjujem s pogledi drugih. Mislim pa si, da jih najbrž zanima, zakaj sedim sama. Tako kot si sama zmišljujem zgodbe o drugih, tudi o drugih razmišljam, da razmišljajo na tak način o meni. Čas je tak, da se težko uskladiš s priajteljicami, s katerimi se nisi videl že celo večnost. Različno se razpletajo naše vsakodnevne poti. In nismo več iz istega okolja. In potovanje do točke srečanja vzame uro časa. In takole pogrešam študentska leta, ko smo se vsi okrog faksa vrteli in družili še ob popoldnevih. In večerih. In se skupaj zbujali v ne najbolj naspana jutra. In je bil vedno čas.

Zdaj pa organiziranje srečanja za kosilo s prijateljicami zahteva že kar dobro mero iznajdljivosti. In uskaljevanja. In določanje lokacije. In iskanja skupnega okusa. In zato sem šla sama na solatko. Okej, mogoče pa sem samo punca, ki ne zan kuhati (kar ni daleč od resnice) in si zaradi verjetnosti katastrofe v kuhnji, raje privošči kosilo za enega.

dež

Petra me spomni da če ni zdaj čas za
http://www.youtube.com/watch?v=Z3FXlzyW1Fo&feature=related

my life in ruins

mi ima tak dvojni pomen tale naslov filma. dobesedno. in v prenesenem pomenu. tako mislim, življenej med ruševinami, kot dejansko sprehajanje med tisočletja staro zgodovino. ali pa tako, med ruševinami, ko se po najboljših močeh skušaš pobrat in sestavit skupaj.

ja, kjut film. že zato ker se dogaja v grčiji. čeprav sem bila samo enkrat v grčiji, pa še to na najbolj negrškem otoku od vseh - na krfu. film ima seveda predvidljiv konec. pa kaj zato. i wish, da bi imelo življenje predvidljiv konec oziroma konec kakšrnega si želimo. a življenje pač ni film. no, kakor koli. hočem rečt da je point filma napeljan na temo, da turistom, predvsem ameriškim, ni mar za zgodovino in dejstva. vse kar hočjo počet je šopingiranje. zase bi rekla da me na potovanjih, počitnicah, izletih, ravno zgodovina najbolj potegne vase. ne maram kupovanja suvenirjev, sploh ne v državah, kejr se pričakuje barantanje. sem čisto srečna, če lahko skočim v arheološki muzej. ali muzej zgodovine. očarjo me stare zgodbe. leta stari stebri. mozaiki. hiše. palače. koloseji. teatri. forumi. vse to.

My life pa ostaja in ruins.
In nisem na grškem otoku pretekle zgodovine.

lavanda

še ena mojih ljubših rož. ta je pa lahko sveža ali posušena. ali predelana na kakršen koli način. v kremo za roke, kremo za telo, masažno olje, čaj, tiste luštne posušene povštrčke, ki jih damo v omaro, zvezana kar tako ali pač samo na vrtu.
skratka splet okoliščin je nanesel tako, da sem bila dve leti nazaj, oktobra, v provansi. in letos maja spet . in letos oktobra spet. ampak vsakič takrat, ko lavanda ni več cvetela oziroma ko je že odcvetela. ostali so sivi grmički. mogoče se zato vračam. no ja, vem zakaj se vračam. druga zgodba.
ampak ostaja ta nedoživet občutek cvetenja lavande. pravijo mi da je v času cvetenja lavande v zraku tak poseben prijeten vonj, ki pomirja in obljublja vsemogoče. vonj ki umiri raztresene misli in ti zaviha ustnice navzgor in sanjavo gledaš predse. pravijo da imajo neskončna vijolična polja svoj poseben čar. in da zato ljudje pridejo nazaj... ha, jaz sem doživela samo siva, porezana polja... kaj bi šele bilo, da bi še vse cvetelo. morda se sploh ne bi več vrnila.

rože

Rada imam rože. Jeseni hortenzije. Spomladi tulipane. Ne na vrtu. Ampak v vazi. In všeč mi je ime lokala Hvala za rože, ki ga nisem nikoli obiskala in ne vem niti, ali še obstaja.
In kupila sem si tisto plastično oziroma gumjasto gibljivo, mamljivo, rdečo Menu vazo. Vedno sem si želela delati v cvetličarni. Se mi zdi tako fino. Mogoče enkrat... Rada imam tiste trde plastične, prozorne folije, v ketere zavijejo kakšen krasen šopek. Ne maram pa tistih malih leseni figuric ali pa posušenega cvetja, kamnov, kiča, ki jih v kakšni vaški cvetličarni tako rade prilepijo na tako neprivlačen papir. Mogoče si danes kupim rože. Da moja rdeča rubber vaza ne bo tako prazna.

jazzile

Zadnji večer koncerta PJ. Res, Gallusova dvorana je ogromna, še posebej če sediš na drugem balkonu, vrsta 4. Pevci so majhni in jih ne vidiš dobro, a dovolj dobro da si dovolim komentirat kako so bili oblečeni. Punca v zadnji vrsti, številka devet z leve. Super. Včeš mi je bila črna roža na beli srajčki z rahlo "nafrfuljenimi" rokavčki. Dizatser pa punca v prvi vrsti, številka osem z leve. Kaj je mislila?!?!? In nikoli nisem in tudi ne bom razumela črnih 10 dneskih žab. Zakaj sploh? Za moj okus morajo biti žabe ali kožne ali pa debele (mislim 100 den) črne in drugih barv.
Torej ja, muzika jazzile. Ni moj stil.
Aplavz je bil sicer buren. Povezovalec pa je govoril z glasom uspavanega radijskega govorca. Švedi so bili okej. Severnjaški humor pač.

Istočasno pa je v CD potekala otvoritev kiparske razstave Dušana Tršarja. Torej ja, ob pavzi koncert PJ smo nekateri skočili še v galerijo. Kiparstva nikoli nisem najbolj razumela. Mi je bila pa strašno všeč čerta slika na levi. Jaz vidim v njej travnik. Mogoče pa je kaj čisto drugega.

sneg

zapadel je prvi sneg.
pot do službe zgledala takole. slika je malce zamegljena, ker nisem najbolj bistrih misli in ostrega pogleda, navsezgodaj.
... moram tako kot vsi, začeti razmišljati o pesmi Bela snežinka, o novoletnih darilih, o volnenem šalu, o škornjih, ki bi jih morala kupiti še pred novembrom (Uggse mogoče?) in o vsem kar se spodobi šele za december...

zmenek na slepo

Ojoj. Pa se je začelo. Sicer čisto cenim gesto prijateljice, da se je toliko potrudila in me omenila nekomu in ta nekdo se je nekako tako zorganiziral, da naj bi se midva dobila v gledališču. V prvi vrsti...

Spet iz drugega konteksta se mi prikrade besedilo "Then a friend of a friend of mine . Says I've really been on his mind . And wants to go out and check out what the feelin's about . Says we have a deep connection . Well it sure is news to me"

Torej zmenek na slepo v prvi vrsti. Sedež zraven mene je sicer ostal prazen. Ampak bolj in bolj ko razmišljam, lahko da sem se usedla na napačen sedež. Kar bi mi bilo čisto podobno. Vrsta 1, sedež 2. Nisem sicer preverila a z leve, a z desne, al se šteje od sredino ven ?!?!? Jst sem se kar usedla na prvi prosti sedež pri kraju. Na desni. Torej, možnosti sta dve ali a) ga sploh ni bilo zaradi godknows kakšnega izgovora ali b) je bil, nekje drugje v dvorani.

Niti nisem ne vem kako resno vzela te zadeve, ker trenutno moški sploh niso na vrhu seznama stvari, ki bi jih rada počela... ampak ja no, sem se vseeno trikrat preoblekla. To pa njbrž nekaj pomeni. Ko raziščem, poročam ali a) ali b).