vprašanja

a je možno da kdaj komu nečesa ne povemo, zato ker vemo njihov odgovor in vemo, da imajo prav?

34. teden

1. slabe novice (čeprav odvisno kako vzameš)
2. nisem (čisto pri sebi)
3. paco (de lucia)
4. ikea (in obisk v postojni)
5. dan (gre hitro mimo)
6. izlet (z zamudo)
7. čudovito (toplo jutro)

pod oblaki

tako sem žalostna, ker se strašno veselim vikenda. da nas bo šest. potem pa se samo trije odpravimo. ne glede na vse, se imamo fino. peč tako segreje prostor, da se vsem prijetno spi. in igranje kart se vleče štiri ure. in tako lepo jutro je, ko se že dosti zgodaj odpravimo naokrog. ko odhajamo nas pospremi dež. čez dan pa je sonce dobro pregrelo moja lica.

valentino

kako dobra knjiga lahko popravi razpoloženje. en kup skrbi, ki se vlečejo od ponedeljka, še kar ne morem ukiniti. in za pogovor je še čas. en dan gor al dol. sem zavita v deko, ker je postalo malo hladno (sem mislila da poletje pomeni sonce). in listam liste knjige. kako lepi detajli. nisem bila nikoli kaj preveč navdušena nad valentinom, a me je zdaj kar očaral. in hvala j. da se je spomnil name. in upam da ni ravno oropal banke.

kako naprej

včasih se stvari postavijo na glavo. pa bi se rad prav odločil. a ne veš kaj je prav.

vikend

bilo je lepo. pa se zahvalim za all-inclusive ponudbo. res vse dobim. in vse ponudi. še čokolodao prinese iz trgovine. ne samo ene - dve! res je lepo. na zraku. na soncu. z bosimi nogami hoditi po travi, tudi sredi noči. avgustovsko piknikarjenje mi je všeč. in spoznavati nove ljudi tudi. in skušati rešiti kar se še rešiti da, ker kreganje parov ki so devet let skupaj se ne more kar končati. joj, zaradi tega sem jezna nase, da sem rekla njemu kaj je rekla ona in obratno. presneto! in ko se odpravi peš me skrbi kako se bo končalo... malo odmislim to zadevo in se zabavam ob plesu na italijansko muziko. in poslušanju enih drugih besedil. in si ne zastavljam velikih vprašanj. in je res lepa kratka noč. in jutro po kavi se z ležalnika lepo nadaljuje. in večer prinese obljube.

33. teden

1. sever (na ljubljanskem gradu)
2. listam (katalog)
3. povabilo (za vikend)
4. balzam (za ustnice: it started with a kiss)
5. komaj (čakam da grem)
6. ruski (vohun)
7. pogreša (barvna oblačila)

tak dan

tako je, da se počutim fino. in zdi se mi:

pol ure

kako hitro mine pol ure telefonskega klepetanja, ko se pogovarjaš z dotičnimi. včasih se mi pol ure vleče, in zavijam z očmi in delam zraven še kaj drugega, najraje tipkam... no, saj sem včeraj tudi zraven popisala in porisala cel list z nekimi znakci - luno, oblaki in podobnim. ja, tudi srčki :). in se mi zdi povabilo tako fajn, da se morda res odpravim en dan prej. ker zabava bo. baje. velika. v soboto. komaj čakam. in v gozdu že raste kostanj, je rekel. in hecno kako ugotoviš, da ima vsak nekaj, kar hoče delit z drugimi, ker jim to prinaša veliko veselje, čaprav drugi ni nujno da štekajo za kaj gre, ali jim je vseeno. a pretvarjam se ne, in rečem da me avtomobili tok zlo ne zanimajo, samo da sem vesela, da je vesel... imam svojo tako reč, ki me čisto spravi v razpoloženje govora in lahko govorim ure in ure in sploh ne neham: o modi. ravno zdaj sem čisto navdušena nad oblačili diorjeve kolekcije haute couture AW10... like. like. like.

sever

pa ja, vse je bilo skladno. še zadnji film, ki sem ga želela pogledat pod zvezdami na ljubljanskem gradu. pa tako mrzlo je bilo. še dobro da sem si upala vzeti skodelico čaja iz kavarne kar s seboj, da me je malo grela v roke. filmček, sever, je bil lušten. glavni igralec ima neke probleme, na svoji poti na sever pa srečuje ljudi, za katere se zdi da imajo še večje probleme. dve hiši zgorita. in on brez čustev gleda. enega potegnejo sani v jezero, ker pred tem led poka. in gre naprej brez čustev. gospa ga sprašuje kaj naj naredi, pa samo molči in gospa najde v molku odgovor. ta (morda samo navidezna) brezčustvenost je tako značilno severnjaška. in tudi to, da je veliko alkohola. in kratkih, enozložnih odgovorov, na prav tako kratka vprašanja. zazdi se mi, včeraj prvič, da je jesen že za vogalom, ko me pot do dvorišča pospremi z odpadlimi rjavimi kostanjevimi listi. hm. hitro bo konec poletja. pa sej sem vedno rekla, da imam pravzaprav ravno ta čas - konec poletja/začetek jeseni - najraje. ker je nedorečeno. ne veš, a bo še toplo, ko hoče biti hkrati že mrzlo. nekam znana mi je tale nedorečenost. in nekdo je odšel na dopust.

32. teden

1. kosilo (v prehodu)
2. darilo (in afera z nabiralnikom)
3. noč (se sploh ne konča)
4. grad (in princeskin nasmeh)
5. veliko (govoriva)
6. šivanke (pobiram po tleh)
7. čevapčiči (na balkonu: znova)

lavanda

mmm, kako diši. in sem imela nekaj vejic posušene sivke v avtu, še z morja. in nekaj na balkonu. potem pa sem rekla da najbolje, da jo spravim v male povštrčke in jo imam po predalih. to sploh ni bila slaba ideja. in se spomnim da je ena gospa enkrat rekla, da ona tudi stebelca nareže, ker imajo poseben sladek vonj, tako da sem v bistvu vse nabasala v povštrčke. pa malo sem goljufala, da zgledajo bolj polni sem jih nabasala še z eno peno. in vse lepo diši. in krivec za tako ustvarjanje je slabo vreme, ker so zaradi dežja odpovedai film na ljubljanskem gradu. in noč je bila res tečna - vse preveč bliskanja in gromenja. a še dobro, da vedno posije sonce.

somebody to love

ja, film pod zvezdami je super reč. in dvorišče ljubljasnega gradu ima en svoj poseben čar. in vzpon z vzpenjačo, za spremembo, je prav posebno doživetje. in turisti, ki ne razumejeo filma, ker na začetku ni angleški in ker so podnapisi slovenski. pa film je sploh čuden, težko ga je razumeti. kavarno ljubljanskega gradu imam rada, ker postrežejo princeskin nasmeh s tistimi pisanimi dežnički. film ima super pesmi, kar naj bi bilo za coenova celo značilno. vmes me v smeh spravi še sporočilo, iz predzadnje vrste. in druga sporočilca. z lepimi vsebinami. in ko na nebu letijo zvezde, imam na zalogi samo eno željo. upam da se bo vse izšlo.

številke

175/65/14
v mojem svetu bi najprej pomislila, da gre za eno punco, ki je visoka 175 centimetrov, ima 65 kil in nosi oblačila angleške velikosti 14 (kar je sicer evropska 44 in pri 65 kilah to ne bi šlo, ampak enivej). ampak te številke so ne-vem-kej-že pri zimskih gumah avtomobila. v moji glavi ni prosotra za take nepomembne številke. vem pa, da recimo imajo benekte 118 otokov (čeprav eni pravijo 119). aha, benetke so v planu za izlet na bienale. v oktobru. ali novembru.

rojstni dan

oh love you say in love there are no rules
oh love
sweetheart
you're so cruel

oh love
to stay with you i'd be a fool
sweetheart
you're so cruel

jutranje pesmi v avtu so tiste, ki znajo še cel dan odmevati v glavi. tako kot teli u2. in besedilo je tako v kontekstu večera. mislim da ne bi smel biti nihče sam za rosjtni dan. on pa je raje sam. ampak se premsili. in se vidiva. in potem pove tisto, kar nočem slišat: da ni dober zame.vse kar slišim je besedilo druge pesmi - in sicer od lilly alen its not me, its you.... aaaaarhg! res nočem tega poslušat/slišat. da sam tudi vidi da nekaj ni v redu, ker se po finem tednu in večkratnem srečanju malo odmakne, distancira, oddalji... vse to. naenkrat. kaj nej jaz. i guess it's up to me. mam feeling kot da hoče to rečt samo zato, da bi na koncu lahko rekel, da sem vedela v kaj se podajam... nekaj še govori v tem stilu da se noče navezat. a vseeno prespim v objemu tistie tri ure ki ostanejo po klepetanju. včasih mi res nič ni jasno. a darila je res vesel. in še lepo diši. in še v trst mi ni bilo treba. aaaaaaaah. včasih pravijo da globoki izdihi pomagajo. še enkrat. aaaaaaaaaaaah. we'll see.

srečanja

in potem ko se človek ne javi na telefon, ker ga pač ne sliši, si drugi misli da si užaljen in kaj-vem-kaj-še. pa ni čisto tako. in klici v prazno. in sms-ji sredi noči. kaj hoče!?!?!??!? sva res čisto neusklajena. časovno. besedno. in miselno. zgleda. in ko kupujem darilo za rojstni dan se mi zdi to opravilo tako fino. tako fino je imeti nekoga rad. ko te veliko stvari na poti skozi mesto in ob pogledu izložb spomni na to osebo... in ko bi vsak stavek začel z "on je pa rekel..." po drugi strani me vabijo na ogled otročka, starega 14 dni. ne vem kaj je s temi novimi mamai, imam občutek kot da kazanje otrok pomeni neke vrste pričakovanje o odobravanju da je otrok lep in da so primerni starši. res je drugače, ko imaš svoje otroke, najbrž. zaenkrat sem samo teta in naša maša ima že 4 mesece. pa osem dni.

31. teden

1. napišem (nekaj o sebi: in to je strašno težko)
2. film (in naključno srečanje)
3. najbrž (sva se narobe razumela)
4. želja (po čaju)
5. rman (pomaga za želodček)
6. ljubljanski (dan)
7. terasa (in lep razgled)

tri kave

dan se začne s kavo, deset do desetih. pa ne tam, kjer bi si želela, ampak je vseeno dobra. potem grem na nebotičnik, ker pravijo da je že odprt in pravijo da je lep razgled. in je res tako, kot pred leti. ljubljana na dlani. in pomoje vsakemu v glavi odmeva melodija... sva odšla, bliže sonca modrega neba...  in je tako dobesedno :) potem se na kavi ustaviva še pri vodnjaku, kjer me pravzaprav oranžna barva mize bode v oči, a se krasno ujema z gradbeno oranžno ograjo, kjer manjka samo še nekaj granitnih kock in bo vse končano. mesto je že dva dni polno turistov, ki se mi zdijo dokaj smešni z zemljevidi. moja glava pa je polna idej in res zanimivo, ko mislim o nekom in izvlečem telefon, da bi ga poklicala, me preseneti rumena kuvertica in njegovo sporočilce. how about that? in ne vem točno kaj sva se zmenila za zvečer. kdo pokliče koga? enivej, dopoldanska kava se mi zdi fina, ker sem jaz tista, ki jo je poklicala, ker je mogla stran od svojih, pravi da ne more dihat, da bi šla še kakšnih 30 kilometrov dlje, samo da se oddahne... včasih ni težko biti prijateljica. vse kar moraš je, da poslušaš, nameniš razumevajoč pogled in se zdi, da bo vse v redu.

pinkiš

sam take rože imajo trenutno v cvetličarni daleč stran od mojega cvetličarja... no, pa sončnice se še dobi. včasih človek prav rabi nekaj zase. da pogleda. da se nasmehne. da se počuti dobro. in da se sredi popoldneva spravi spat.

služba

oh, kakšen beden dan. in sreda. in sem že izrabla svoj današnji delovni potencial. ne morme več. če bi bilo še bolj vroče v pisarni, bi me naslednji, ki bi potrkal na vrata, najbrž našel pod mizo. kako spim. in močna kava nič ne pomaga. pomaga pa se sprehoditi malo naokrog. in pod pretvezo da moram nujno poslikati neke nove postavitve grem en krog, na zrak. in na poti nazaj namesto dvigala (samo do prvega nadstropja) itak uporabim stopnice, kjer ograja dela lepe sence. oglasna tabla pa je skoraj prazna. kar dobro piše na eni strani, da bi se znali ta teden ljudje počutiti, kot da imajo v glavi blender. in se res počutim tako. in res mešam misli in besede. in ne vem če sva jih enako mislila, ko jih nisva izgovorila. potem pa še pametni nasveti starejše sestre, ki reče, da se je samo vse izgubilo s prevodom. in da preveč kompliciram. verjetno res.

se poznamo

grozno lep dan se z enim vprašanjem spremni v grozno mučen večer. ker vpraša oziroma reče, da sploh ne ve kdo sem, da me ne pozna, da bi rad vedel več, kdo sem. pa kaj mu ni janso, to kar sem, to je vse, to  kar vidi, kar mu je na razpolago. in potem napišem seznam enih stvari. o londonu. o muzejih in galerijah. o green dragonsih. o modi. o yohjiju yamamotu in dries van notneu. o avtomobilih. o luči norm69. o ljubeznih. o bs. o poletnih počitnicah. o janu. o mateju. o garyju. o irski in o estoniji. o muziki z besedili. o globoki vodi. o babici. o joku. o tem kako se poznamo. o čokoladi. a hoče to vedet? ne razumem.

30. teden

1. predrzna (sporočila)
2. mesto (solatka, breg, dež, čokolada)
3. grozno (dolg dan in nalivanje s kavo)
4. film (back up plan)
5. nepričakovan (večer)
6. spanje (in malo pospravljanja)
7. obiski (in srečanje z mamo)