4. teden

1. datum (za razvajanje)
2. besedilo (v časopisu)
3. sonce (jaz pa v službi)
4. kuham (fino kosilo)
5. dvakrat (v mestu)
6. pogum (in čokolada)
7. sneg (se nabira)

kako si

kako paše malo posedet v večernih urah zunaj. in klepetati. in obujati spomine ob starih pesmih. in tisti lokal v prehodu mi je bil zmerom blizu. in malo spogledovanja, ko na vsake toliko mimo mene glede na tv. in zasneženo jutro, ki bi mi bilo čisto všeč, če mi ne bi bilo treba še kam. ampak potem ko sem tam je fajn. drugače. sprehod med trgovinami, navduševanje nad novimi izdelki, ki se pojavijo šele spomladi in kosilo ki ga jeva razmeroma dolgo. ob prijetnem klepetanju. in ko zagledam čokolado me premakne nevidna sila in jo kupim. zanj. in potem ko že imam čokolado imam izgovor, da grem tja. in je res vesel. saj tako reče. in si vzame čas za kavo. in spet pove tudi take stvari na katere ne najdem odgovora. mislim, da si na koncu vsak želi imeti nekoga, h kateremu se vrača zvečer domov in ga pričaka v toplem objemu in poljubi. in ko meče neke izgovore, zakaj nič ne napiše in nič ne pokliče in zakaj jaz nič ne napišem in nič ne pokličem. in povem da sem cel mesec procesirala vse to. in reče da razume. in na koncu ugotoviva, da je vprašanje kako si, samo to. kako si. in nič več.

picasso

nikoli nisem najbolj razumela teh obdobij. modro obdobje. rožnato obdobje. afriško odbobje. analitični in sintetični kubizem. in mi zato tudi ni kaj preveč všeč, oziroma mi je všeč zato, ker se v muzeju znajdem pred njegovo sliko, kjer je slišati vzdihljaje v stilu oh-ah. mene pa ne gane preveč. okej všeč so mi imena, ki sledijo priimku, ali priimek sledi imenu: pablo, paloma, paulo.

iz tega slikarskega sveta sem bila še najbolj navdušena nad romanticističnimi benetkami, turnerja. drugače pa me mestni muzej z vsakim dogodkom preseneča in me veseli da je prostor tak kot je. da je kavarnica tam kjer je. da je v prvem nadstropju še vedno tisti stari avto. da tako fino odmeva ko hodim čez atrij in da se skozi steklene fasade odpirajo novi pogledi. pod mano pa zgodovina ki so jo živeli rimljani.

trideset

ne berem pogosto one. ampak v torek me je že uvodnik navdušil. piše točno to, kar je že pred časom rekla sestra moje prijateljice: ne sekiraj se. pri tridesetih so dedci ali poročeni ali zgube. počakaj na prvi val ločencev. in sem, poleg mnogih meni bližnjih ali pa zgolj malo poznanih punc, v eni taki navidezni vrsti in čakam na valove ;)

bela kava

danes komaj čakam, da grem ven na belo kavo. in jo spijem po kratkih požirkih, ker sem prebrala da počasno srkanje sprošča. čeprav velika soba me včasih prav utesni in rabim it ven iz te hiše. da zrecikliram misli. si naredim plan. se lotim po korakih tega in tega. včasih prav ne maram službe! ker se lahko zanesem samo nase. pa saj to je v redu, ampak včasih bi bilo fino ko bi lahko še s kom delila svoje ideje, misli in koncepte. ko bi si kdo vzel čas in z mano mislil isto. bi kar zbežala ven, ali pa na streho, na mrzel zrak, ki bi znal zbistriti um. tako da ja, komaj čakam belo kavo, da v zavetju ljubkega lokal malo pozabim na delo.

gledam

peljem se na sedežu zraven voznika. in veliko bolj opazim vse kar gre mimo. kako lepo pravzaprav je, ko na toplem in z radijem na glas spremljam tole belo zasneženo pokrajino. kako smreke povešavo držijo svoje veje, ko se na njih še zadržuje sneg. kako skozi gosto plast oblakov nekje začutim, da je tudi sonce. kako beli travniki in polja še nič ne kopnijo. kako so strehe še polne snega in kako se v jutranjih urah vije dim iz dimnikov. lepa je ta naša dežela.

3. teden

1. tudi (ob osmih)
2. kje (je sonce: sprašujem)
3. niso (dobre novice)
4. picasso (in clave)
5. popoldanski (čaj)
6. innsbruck (je sivo mesto)
7. obiskovalka (v šoštanju)

mine leto

mine leto, si želim po poteh iz teh stopinj le da veter me izda kdaj se zopet srečava. mi gre po glavi tale pesem, ko se spomnim da je skoraj leto naokrog od nekega dogodka. od sprehoda čez malo mesto. od želje po tem, da bi obula drsalke in naredila vsaj pol kroga na tistem malem mestnem drsališču zraven železniške postaje. mine leto ko sva nazadnje govorila, ko je rekel da ve da bom našla pravega. mi ostanejo te besede v spominu. in ga ne vidim nikoli več. vem da potuje v kraje ki mu jih nekateri zavidajo. vem da je takrat rekel marsikaj. in po letu dni se ponovno prijetno spočijemo v tistem rjavo belem ambientu. črte na steni so fine. skodelice na mizi so še polne. in iz čaja se kadi. in vonj po sladki vaniliji napolni sobo. in želja po drsalkah je ostala. samo letos pada snega. verjetno se vrnem spet. na draslišče in na čaj. prej kot čez eno leto.

nekaj...

...je v zraku. ker imam neumne misli in ideje in spet sestavljene dialoge, ki se kajpak veselo zaključijo s koktajli na obisku. malo me tale pomlad že daje, se mi zdi. kar na smeh mi gre. in ko me vprašajo kako sem, jih baje, presenetim z odgovorom da sem okej. in ne samo polna glava idej o dialogih, upala bi si celo poslati mail nekomu za nekoga, ko so se že vsi stiki zgubili v času, a še dobro za FB in ne tako naključna srečanja z drugimi, da vsaj malo zvem kaj se dogaja z njim. včasih v zraku obvisijo nedokončane zgodbe, neizrečena ljubezen... in tudi idej imam polno, da bi spet sedla pred šivalni stroj. in si že zamišljam, kako mi bo uspelo narediti tisto reč z "ruffle" kar bi bilo pomoje volančki po naše. samo šivam pa ne tako pogumno. kar ne upam si. in najbolj se bojim kritiziranja drugih. da šiv ni raven in podobno. ampak zdaj se čutim da bom zmogla. in sploh se veselim ikejinega blaga in si čisto predstavljam kako ga bom fino skombinirala. in v pomoč mi bo knjiga daniela vosovica, ja skoraj-zmagovlca projet runwaya. in ta knjiga je fina in ni prva knjiga, v kateri piše, da so detajli najpomembnejši. i agree.

misel

i prefer daydreams over reality.

2. teden

1. neonske (luči)
2. vem (da je konec)
3. kava (bela: v pikasti skodelici)
4. neverjetno (spet ga zanima kako sem)
5. izlet (na sončno stran alp)
6. mesto (je sivo)
7. crvena (jabuka: poslušam in jem)

Lj

po mojem času je še jutro (od desetih) ko se prvič letos sprehodim čez mesto. to pomeni vsaj krog med čopovo, stritarjevo, tremi trgi, breg in nazaj po cankarjevem nabrežju. vmes pa še wolfova. in danes je en strašno pust dan. sivina ljubljane se mi zdi zelo očitna. tudi sonce se še ni odločilo pregnati oblakov. in reka ima strašno čudno barvo. veliko manj je ljudi. še najbolj pisana je pravzaprav razstava v kresiji - sodobna arhitektura šol. kjer spet vidim tisto šolo z otoka krk, ki je dejansko neverjetno smiselno vpeta med staro in novo. no, pisane so tudi rože na trgu. in tulipane se že dobi.

zihr je luna

presneto. spet ta pretekla zgodba. in mesidž ...ooj, kako si... in še druga vprašanja. in sem jezna. in vidim da je luna. in je zihr povezano s tem, da se mu prebudi vest in pomisli name. too late & brez veze.

januar

...se mi že vleče. sploh nič fajn se še ni zgodilo.sama slaba volja ljudi okrog mene. se mi zdi, da sem se nalezla tega. zato si vzamem petek frej in grem po ostankih razprodaj in morda imam kaj sreče. saj ne rabim nič konkretnega. kakšen šal, torbo, čevlje, bižu (nakit). ha, ha, zadnjič preberem da moških niso modni dodatek. tako fino se sliši. point zgodbe je bil itak neumen. ampak, kaj bi blo kul, prideš v trgovino in te vprašajo, kater modni dodatek bi pa danes? in rečeš enega moškega, srednje visokega, takega in takega... in greš na sprehod z moškim, čez mesto. in še čez park. in ob kavi ga pogleduješ, kot bi gledala novo kupljeno majico, ki komaj čakaš da jo oblečeš, že zvečer. eh, ko se bo našel pravi tudi zame, bova šla še kam drugam. sploh pa to ne bo v januarju. se mi zdi. mene zadane ljubezen ko se poletje že izteka, najpozenje septembra. sploh pa mislim da je januar mesec, ki mi je najmanj všeč.

res?

od danes naprej imam nov listek na delovni mizi... tak mali motivator za ljubavne zgodbe... ja, desno pa je pravljični koledar, ki si ga kupim vsako leto, z ilustracijami jelke reichman, ki so nezmotljivo prepoznavne in sploh privlačne. in me popeljejo v pravljični svet, kjer se vse ljubezni lepo končajo.

stejtment

oh, že pred leti, šestimi leti, se je v londonu, v v&a muzeju odvijala razstava o vivienne westwood. sem bila tko srečna. hoja med njenimi precizno izdelanimi oblekami, z metrskimi trakovi, prefinjeno prišitimi. in po drugi strani punkovska oblačila, ki so jih najbrž v svojem času zavedno nosili. in na steni napisana njena izjava, ki sem si jo še dolgo ponavljla in uporabljala. in mislim da drži. takole je pisalo:

"you have much better life if you wear impressive clothes"

nekaj je na tem. te ljudje jemljejo bolj spoštljivo, ker se kaže da si upaš nekaj veš, da se ne podrejaš nekim tekočim smernicam. se tudi posameznik v malo bolj drugačnih oblačilih počuti boljše? ne vem. težko razložiti. amapk drži. se mi zdi takole, da ko se oblečeš malo drugače, kot je za okolje v katerem si, sprejemljivo, prineseš en tak svež val zamisli in idej in to znajo drugi ceniti. in potem je hecno ko se morda v naslednjih dneh zvrstijo poskusi sodelavk da bi presegle to idejo. kakor koli, vsaj trudijo se. vivienne je najbolj v bistvu znana zato, ker je znala reinterpretirati zgodovinska oblačila in tekstil. blizu ji je bil škotski tartan in ga je uporabljala v mnogih kreacijah. pa še sama si je izmislila oziroma oblikovala »svoj« tartan za anglomanija kolekcijo. super punca, sploh. in sploh fajn da je spromovirala punkrock. in sploh mi je bila vedno všeč z oranžnimi lasmi.

1. teden

1. razprodaje (ki jih še nisem obiskala)
2. zvezde (pišejo horoskope)
3. London (odšla bom na čaj, čeprav šele marca)
4. snežak (na balkonu)
5. petek (pač)
6. snežinke (in ples med njimi)
7. zadnji (kosi novoletnega pršuta)

dolg dan

joj, že dolgo nisem za vikend  vstala ob osmih. in potem je zdajle ura (šele) osem, pa se mi zdi da sem ogromno naredila. najprej jutranji pobeg v trgovinico samo da kupim sveže sosedovo pecivo, mleko in nekaj zelenjave in časopis. zajtrk si hitro pripravim in absorbiram napisane kolumne. potem pa me čaka lopata pred blokom, in metla v avtu in se lotim dela. res, pomoje je bilo nabranega vsaj 20 cm snega na strehi avtočka. ubogi. sem imela namen slikati tole zimsko stanje, pa mi zadnje čase telefon malo zmrzuje - skoraj dobesedno. skoz se izklaplja. in potem sem nedosegljiva, sej ne da bi me kdo klical. prepogosto, mislim... enivej. dan nadaljujem s posparvljanjem, ki ni klasično vikend sesanje, ampak se lotim tudi pomit vse poličke in predalčke in tla in kopalnico od stropa do tal. in minejo tri ure. in se lotim kosila. in ko hočem malo zadremat me zbudi zvonec in hitra odločitev da gremo na sprehod in preveč sneži in se vrnemo nazaj. in skuham čaj. in jemo oreščke (ta mi je fajn beseda - orešček, oreščki...) in potem se poslovimo in berem pet let stare revije in ugotovim da je ogromno vsebin enakih letošnjemu izvodu... in že je večer. in sem pred računalnikom. in me nasmejijo neki komentarji. in ko si posušim lase grem zgodaj spat. lahko noč.

horoskop

po takem tečnem tednu, verjamem v napisano, da je luna v nekem težkem položaju in bo tam ostala vse do sedemnajstega januarja... ne, drugače se nimam za obsedenko s horoskopom. in ne spoznam se na neke natalne akrte, ascendente in podascendente. v horoskop verjamem selektivno, takrat ko piše kaj lepega. takole na začetku leta sicer rada preberem horoskop. in sem jih. najmanj sedem. in zdaj vem kaj me čaka. in verjamem v tisto kar je napisanega dobrega. kar pa kaže da bo bolj slabo, pa si mislim da najbrž ne morejo tako natančno vedet.

snegec

imam ga dovolj. že tretji dan gledam skozi okno kako pada trapast sneg. in ko grem ven, ni dobro za moje lase, ker ta konstantna vlaga kravžlja moje laske in sem vsa navita. in avta sploh še nisem uspela odsnežiti. in me čaka to za danes popoldan. zadnjič se mi je zgodilo, da nisem mogla odpret prtljažnika, ker je tisti gumb očitno zmrznil. notri pa imam metlo in tisto praskalico za led na steklu... tako da zdaj imam to vrženo na tla zadnjih sedežev. in upam da mi prsti ne zamrznejo pri tem ljubem opravilu. najbrž bi mi bil ves ta sneg všeč, če bi čepela v kakšni leseni, ampak topli koči. s skodelico vroče čokolade, toplimi nogavicami, prijetno muziko... ne pa ko moram peš po pločniku, ki ga ni. tko da se strinjam s pesmico Let it snow samo z delom the weather outside is frightful

znova

ne glede na to, da sem komaj čakala ponedeljek, da ne bi več samo nihala med televizorjem, hldilnikikom in posteljo, mi je zjutraj uspelo preslišati budilko in se kasneje zelo hitro spraviti v oblačila in odkorakati v službo. razmišljam kako hecno je in kako hitro se človek lahko navadi na poležavanje. petek. sobota. nedelja. sprašujem se, kdaj bi imela tega zadosti. kdaj se mi še lenariti ne bi več dalo. še sreča da so včeraj prišli  na obisk in sem se vsaj malo krativno udeležila priprave jedi. malo sirčka in pršuta. ki smo ga vsi rezali nekaj minut. in vsi obupalil. res je, pršut rabi svoj nož. kot jaz rabim debele nogavice za zimo. potem smo še malo igrali človek ne jezi se. in po gledanju televizije sem šla spat. v teh treh dneh sem pogledala ogromno filmov. zdaj pa štartam znova. novo leto. nov ponedeljek. novi načrti. nova vprašanja. novi dvomi. nove ideje. v bistvu pa je vse staro, ki se je uspelo pretihotapiti v novo leto...

53. teden

1. nakupovanje (še zadnjih darilc)
2. delavnica (zavijanja in šivanja daril)
3. pivo (do polnoči)
4. 2  0  1  0
5. prespim (skoraj cel dan)
6. šivanje (nov podvig za krilo)
7. pršut (za malico z domačimi)

sobota

in petek,  kot da ga ni bilo. prespim večino dneva. spomin na zabavo je medel. vse se je tako hitro odvilo in zgodilo. kino je bil super. prihod ravno v pravem času. postrežba z malimi sirovimi kroglicami, sushijem in v pršut ovitimi grisini ter malo mozzarele in lososa, kot da bi gledala slike iz kakšne alla jamie kuharske knjige. luštno. in odpiranje šampanjca smo malo zakasnili. zamašek je odletel šele, ko so s sosednjih balkonov izstrelili vsaj po trideset barvastih raket. ob O:13 so začela prihajati sporočila. sledili so objemi in poljubi. ničkaj iskrene želje, vse bolj v stilu veselo, srečno, uspešno... pokurili smo petdeset kresničk, ki so meni najljubše. in vsaka naj bi bila ena želja. jaz sploh nimam toliko želja. kakšne tri. mogoče štiri... okrog petih sem zaspala v novo preoblečeni postelji, vedoč, da bo lepo leto. da se bodo zgodile lepe stvari. morda ne takoj, a vse ob svoje času.