tukaj je

zadnji dan leta.
zdnji čas da si napišem new-years-resolutions za leto 2010. ne povem vseh naglas, ampak ena je sigurno "stop overanalyzing". pa kakšen obisk telovadnice in izguba kilogramov se tudi najde vmes. pa kakšna o tem, da bom šla na zmenek tudi s tistim ki mi ni takoj všeč. pa o tem, da bom jedla vsak dan zajtrk. da bom pogumna. vesela. take reči pač. in res je tudi, da potem te obljube ne držijo dolgo. ampak se bom trudila.

morm pa rečt tudi to, da sem postala ena tistih, ki ne razumejo zakaj toliko govora o novoletnem večeru. zabavi. posebnem spisku jedi in pijače. oganizaciji. zakaj toliko hrupa okrog tega, ko pa se imamo lahko tako vsak dan v letu. in včeraj sem imela v dobri družbi en tak mali novoletni predvečer, z ravno prav piva in pogovora. in ko smo odhajali, sem pogledala v nebo. luna se je močno svetila. občutek je bil, kot da se zvezde premikajo. ali so se zares premikali oblaki?

s         r         e         č         n         o         !
if you can dream it, you can make it happen

darila...

.. so zavita.
ob pesmi Flirtov me dajejo še zadnji vzdihljaji pretekle ljubezni, ko zavijam darila za nove ljubezni ki si jih ne bom upala podariti. najbrž. kakor koli, srečna sem.sama si v sobi, pozno je, za mene in za tebe, ti vseeno je. nisem romeo in ti nisi moja julija, ostala mi je bluza, tvoja bluza vonja cimeta. z novimi željami preživljam predzadnji dan leta...

nemir

se mi zdi, da vlada en tak nemir v zraku. nemir v duši. zato ker se leto izteka. zato ker sta ostala samo še 2 dneva. zato ker darila še niso vsa zavita. zato ker še niso napisane vse zaobljube. zato ker še nisem z vsemi bližnjimi poklepetala. zato ker ne vem ali naj eno darilce izročim ali ne. bo razumel več, kot želim povedati? nemir v duši ker so ostala neizpolnjena pričakovanja. zato ker se bojim ušpičiti kaj neumnega iz morda čisto napačnih razlogov. ne vem. ker pravzaprav si nisem na jasnem ali mi je všeč da se leto končuje ali me to obremenjuje. nekih planov nisem imela. nekih planov nisem izpolnila. veliko je bilo dobrega. lepega. srečnega. ne vse. ampak veliko. in to me veseli. nemir pa ostaja. nič, grem vsaj zaviti darila in ostalo.

piškoti

sploh ni treba veliko besed. vesela sem da znajo drugi tako fine stvari spečt. in da sem z njimi v sorodu. mmmmmmmmmmm.

52. teden

1. dolgčas
2. razmišljam (o potovanju na kitajsko ob japonski hrani)
3. voščilnice (odposlane)
4. zelo (lepo voščilo na listu)
5. spim (po odlomkih)
6. potička (z lešniki: ki jo kupim)
7. tradicionalno (božično kosilo v nedeljo)

kino

sobota zvečer. se spravim  v kino. sama. hitim da kupim karte preko mobitela. pa je skoz neki zasedeno. in se postavim v dolgo vrsto. opazujem ljudi. od starih, do mladih. in malo manj mladih. vsi oblečeni v neke sivo-črne tone. vprašam se če nas res definira mesto v katerem živimo? če je ljubljanska barva res siva? in če to potem nekako prenesemo na lasten barvni izbor oblačil? pa saj nimam nič proti. v moji omari je barve bolj malo. no, kino pa je tako smešen, da si z roko prekirvam usta, ker se v trenutku ustrašim, da sem preglasna. dialogi so zabavni. vse me zabava.

želje

spet sem se jokala. včeraj. prvič zato, ker mi napiše tako lepo voščilo na list papirja. same želje o tem, kar sploh nisem povedala naglas. pa čisto zadane. saj ne vem, kaj me bolj straši, da me tako pozna ali vse napisano. in potem popoldan prejmem sms fanta s konec poletja... in tudi napiše tako lepe stvari. ampak, presneto, kaj me ne more zbrisat iz svojega imenika? uf, štirikrat preberem. štirikrat se zjokam. ne vem ali je to ta čas, božični, novoletni, ko bi morali biti s svojimi ljubimi in sem zato vsa čustvena, da me vse spravi v jok? saj bo minilo. in upam da se bo kaj od željenega tudi izpolnilo. in potem pride še en sms tistega za katerega niti ne vem kaj naj si mislim in se okrog njega obnašam trapasto. in napiše na kratko naj bo božič srečen. okej, whatever.

zakaj

ni mi do srečanja z njim. ker me prestraši občutek, ki ga nosim s sabo, ki sicer po dveh tednih počasi bledi. in to je občutek topline. ene take nevidne vezi, ki v meni sproži obnašanje najstnice... ojoj. in ko me vidi, se mi ne samo zdi, ampak rečejo tudi drugi, da postane ves navdušen. drugačen. vesel. in bolj z razdalje ga gledam in se samo nasmiham. trapasto.

pesmi

danes sem se, ne vem zakaj, spomnila na dve pesmi, ki sta mi zelo ljubi. prva je od mile kačič: moja mala dlan. druga pa od jacquesa preverta: sem, kakršna sem. prva me skoraj vedno spravi v jok, ko pridem do konca. tako me gane. tako jo čutim... Ta moja mala, strahopetna dlan! Od daleč boža žalostne smehljaje, v očeh ti, ki bi plakale najraje. Boji se, da se boš obrnil stran. druga pesem pa me spravi v smeh v temle delu... Ljubim ga, ki ima me rad, pa saj menda ni greh, če ni isti vsakokrat.
včasih sem res večkrat šla v knjižnico, prav med liriko, da sem izbrala kaj takega. zdaj v knjižnici nisem bila že, uf, nekaj let.  ampak saj je vseeno, če imam vsaj nekaj najljubših pesmi iz preteklosti. ki jih znam skoraj na pamet. in si jih v glavi dostikrat zrecitiram. oh, kako znajo eni spraviti goro čustev in misli v tako lepe pesmi. prav fajn, da ob tako dolgočasnem deževnem dnevu odplavam na rob solz in smeha...

krinolinija

mi je prav všeč. vse kar naredi. po poslušanju mačje godbe z neco falk in osvežitvi spomina na besedila mačka murija, skočim še v galerijo vžigalica. in krila so mi strašno všeč. skozi okno se krasno vabljivo nastavljajo. in od znoraj so še lepša. in me spet navduši moda. vse kar je povezano z njo. in pomislim kako me lahko pravzaprav posrka vase vsakdanjik, ko nisem izpostavljena takim oblačilom. kako hitro pozabim da si v resnicu upam več in da mi je v resnici všeč tudi kaj, kar ni pencil skirt ki je še sprejemljiva za v službo. spomnim se, da imam rada volumen, barve, nek globji pomen, nekaj kar raziskuje gibanje, nekaj kar je drugačno. obožujem krila AS. in sem vesela da jih postavi na ogled. in bi si izbrala rdeče-oranžno. krilo oz. krinolinijo.

 

51. teden

1. nič (posebnega)
2. izlet (na cesti pa burja)
3. bedži (od nine)
4. aerobika (s fajn glasbo)
5. srečanje (s sošolci in nas zelo zebe)
6. čakanje (da pristane letalo z zamudo)
7. maček (muri: po koncertu pa kupim še CD)

pasaža

koliko rabiš spanja, da ga je dovolj? po jutranjem prihodu bi rabila odspati vsaj še enkrat toliko kot sem. pa je toliko drugih stvari za postoriti, da ne gre. in potem sem malo tečna. ne da se mi čakati v vrsti, a moram. vsi so živčni. vsem se mudi. jaz pa s počasnimi gibi in dejanji pospravljam nakupljeno in slišim cmokanje ljudi za seboj. bi me preveč bolelo v glavi, če bi morala hiteti. in na tej hitri blagajni vse preveč piska. in nagovarja ljudi da niso pravilno odložili blaga in da bo prodajalka hitro prišla. piskanje s podvojeno močjo odmeva v moji glavi. in nekdo ni zaštekal koncepta tik-tak blagajne in je vsakega opomnil, da ima več kot 5 izdelkov... meni je šlo pa na smeh. kar živahno je v tej pasaži. in potem grem na kavo, ki mi ne paše, a jo spijem. popijem tudi veliko vode. in mi jo veselo postrežejo. in se zagledam v napis na steklu. in pomislim kako fino. in sneg še kar pada. in barve so take kot v črno-belem svetu. in pomislim na spanec, ki pride na vrsto. malo kasneje.

samo kava

kako je težko, z ljudmi s katerimi službeno sodeluješ, iti na kavo. ker v zraku obvisi neko nelagodje, napetost, pričakovanje. neka nerodnost med vikanjem in tikanjem. ampak hitro se pogovor razvije v sproščen klepet. kava pogreje premražene roke. iz konteksta hitro izvem kaj mu je všeč in kaj ne. koliko let ima. kje živi. zelo sva si podobna. in me skozi pogovor navduši nad potovanji. v madrid, recimo. všeč mu je pariz, ki meni ni. meni je všeč london, njemu ne. lahko bi kar precej več časa klepetala. in spila še kakšno kavo. pa službeni telefoni prekinejo prijetno srečanje in prijeten zaključek tedna.

zaključek

pa ja no, tudi jaz sem take sorte, da ko se bliža konec leta, potegnem črto. in naredim povzetek vsega lepega. ko se sprehodim skozi koledar, za kakšno reč že malo pozabim da se je zgodila. in potem konec koncev vidim da se imam prav fino:

- tečaj šivanja: 01
- razstava razglednic: 01
- kino: 13
- najem stanovanje - posledično veliko v ikeji: 06
- mam' nazaj
- avto: 02 - C3, po carcrash pa Clio
- gledališče: 04
- koncerti: 07
- čevlji: 02 - zelo malo glede na pretekla leta
- počitnice v Franciji: 02
- počitnice v Bolgariji: 01
- vprašanje kaj se plete po njegovi glavi: prevečkrat
- zaljubljena do ušes: 01
- break-up: 01
- novoletne želje: mnogo

značke

fino. spet ima nove. značke. sej ne, da jih nosim vse povprek. ampak tako luštne so, da jih človek enostavno mora imeti. sama jih tlačim v premajhen ikejin lesen okvirček. in zgleda prav fino. na vsake toliko si res kakšno pripnem in vsi so navdušeni. eno drama queen sem podarila. kakšno še bom. tako lepo je, da me zna kakšna taka malenkost nasmejati. in komaj čakam nov paketek.

sneeeeeeg

ko puščam prve sledi, mojih DM škorenjcev v novozapadlem snegu, se mi zazdi, da se danes sneg še prav posebej sveti, kot da bi kdo hkrati posipal še srebrni prah.

50. teden

1. sms (lepa misel nate)
2. butlers (kozarček)
3. odprtje (nove hiše)
4. kosilo (v zasedeni restavraciji in čakamo 20 minut na mizo)
5. rokavičke (na en prst)
6. muzika (in pivo)
7. veliko (pomaranč)

okraski

na strani BurdaStyle najdem tele kjut okraske. in ker imam prišparanega ogromno tekstila majhnih koščkov, se mi zdi ravno prava zadevica, da jih uporabim. med intervali spanja in dobrega počutja počasi zašijem skupaj po navodilih male sovice. mogoče sem malo kiksnila pri izbiri učk in bi naslednjič izbrala kar navadne gumbke. pa glitter je tudi moja ideja. in konči rezultat so res luštne sovice.

robčki in pomaranče

prehlad se me je lotil. zdaj pa ob sto robčkih, ki se hitro pomikajo in ob kilah pomaranč poležavam. nič se mi ne da. glava me boli. v ušesih mi šumi. ni bilo pametno popiti  5 smajlijev. ni bilo pametno poslušat glasne muzike.

malo je treba

kako malo je treba da se nasmejim
malo sonca na fasadi sosednje hiše
ki se odbija in mi čudne sence na mizo riše
pesem nekoga ki poje
"i pray for the thunder and the rain to quietly pass me by"
veliko vprašanj kako to in malo manj zakaj
kako malo je treba da se veselim
popoldanskega mestnega ogleda
in ne čakam več na sporočila
ker sem se pač odločila
da so najstniška leta že davno minila
in bom veselo štela lučke novoletnega okrasa
in ko ga vidim naslednjič bom rekla da nimam časa

13:51

sem si rekla, da ne jem več čokolade, cukrov, bonbonov, keksov, in kar je tega... a glej ga zlomka, v tem prednovoletnem času, sem zdržala samo do 13:51. hm, je kriva privlačna zlato-rdeča embalaža. čokolada sama po sebi... ki jo imam neizmerno rada in ne štekam, kako lahko nekdo kontrolirano poje samo košček, največ dva... jaz pa z lahkoto zmažem celo čoko. in zato ne maram ravno najbolj tega prednovoletnega časa, ker me hitro zapelje in se hitro pregrešim. sicer pa, zakaj pa ne... ampak jutri poskusim znova. mogoče zdržim dlje :)

kako lepo

napiše
.ena lepa misel nate.
jaz pa
.in obratno.
in pri tem ostane
si ne delam planov
za jutri
za čez vikend
kar bo pač bo
če se bo izšlo se bo izšlo
drugače pa tako
kot je
je prima
ker se nič ne mudi
in se vse počasi odvija
in tudi ko bo prava zima
bo toplo
ko se bom do ušes nasmehnila
ko bo rekel
da ne mara kina
in bova šla mogoče
kam drugam
in bova šla mogoče
samo čez park
dlan v dlan

mat je nov sijaj, zelena je nova črna

povzemam prebrano sobotno literaturo, ki jo kajpak berem šele v ponedeljek, ker tako ali tako nisem v takih krogih, da bi glede teh stvari morala biti na tekočem. včasih pogrešam krog ljudi, s katerimi bi lahko delila navdušenje nad modo in izražala strinjanje z zapisanim, kar se tiče galliana, forda in drugih. včasih pogrešam krog ljudi, s katerimi bi lahko delila misli o muzejih sodobne umetnosti, o zeleni arhitekturi in vsem tem. in povzetek zapisanaega iz sobotne literature je naslov. se vprašam če je res? zame bo črna vedno na prvem mestu. in ne nasedam na te fraze, roza je nova črna, modra je nova črna, bela je nova črna ipd.... kar se tiče prvega, o sijaju pa morda res, je bilo preveč bleščičenja, ustvarjanaj tega wannabe občutka. in je prav da preidemo spet na mat. povsod.

49. teden

1. mokra (od dežja)
2. cvetličarna (taka ta prava, in pogovor s cvetličarjem)
3. dan (hitro mine)
4. lučke (v mestu ob polšestih)
5. teta (in sestrična in klepetanje)
6. kuhano (vino, z lešniki)
7. diši (po piškotih)

stara šara

kdaj, če ne zdaj, je pravi čas, za pomesti z zgodovino, za zmetati stran vse staro, vse kar je že uporabljeno, pozabljeno, na kar se že nekaj let nabira prah...
kdaj, če ne zdaj?
ker še zmerom hranim vse drobne papirčke, ostanke letalskih kart, majhne zemljevide, zastonjske kartice, raznorazne flyerje, informacijske brošure, pa karte za vlak, avtobus, metro, pa vizitko določenih krajev, vstopnice in podobno.... in to vse sega  enajst let nazaj... koliko krame? ali spominov? na vsake toliko se lotim "pospravljati" a nikoli mi ni bilo kot danes, vseeno. brez nostalgije, posebnih občutkov, sem z lahkoto nalagala na kup vso to šaro in na koncu dodobra napolnila smetnjak za papir...  potem so tu še druge stvari, raznorazni okraski za na jelko, pa neuporabni koščki zavijalnega papirja, pa barvice, posušeni flomastri... pa igrače... okej, teh dve res nisem mogla kar zbasati v smeti... moja prva barbika in ken. oba s polomljeno glavo.hecno?!?!

pustimo igrače, danes so bili na vrsti papirčki... in se mi zdi prav, da takole,  ko se bliža konec leta, zmorem zmetati stran nekatere reči, da si naredim prostor za nove...

klepetanje

je fino da se dobimo. se na polno najemo. vsega dobrega. za konec še saherca, žal ne z dunaja, a ravno tako odlična. povemo si veliko lepega. in namignemo o novoletnih željah. in si delamo plane za februar. in upamo da se bo vsaki nekaj izteklo v pravo smer.
preberem zadnjič da moraš verjet, da te vse lepo še čaka, da je usoda za vogalom in take reči... zdi se mi, kot da to drži, da mi bo december prinesel veliko lepega...

boys

kako lahko v kratkem pogovoru vsaj trikrat namigne, da ne išče nove zveze. najprej nekaj o tem da ne mara biti na vrvi, na štriku, da se vedno na koncu tako konča. potem nekaj o tem da je raje sam, da lahko dela kar hoče. potem o tem da tko vsaj ve, da ne bo prevaran. sploh pa preveč posplošuje, da so punce take, da ne znajo biti samo z enim. prej obratno. potem o tem, da najprej so vse take da se hodi ven, pol pa samo še doma čepijo. prej obratno. ne štekam ga. a se s takim govorom zavaruje, da ne bi preveč upal. da se mu ne bi preveč zgodilo. slabega. ali dobrega. saj je vseeno. najbrž se s tem distancira od možnosti, ki se mu ponujajo. od možnosti za ljubezen. ali kaj drugega. jaz bi bila za to. mogoče ravno zato, ker vem da nič ne bo, da ne bo pristal na tveganje. da se bo prepustil temu kar ima, ker mu je to dovolj. brez ljubezni. brez začetne zmešnjave. tudi prav.

dež

včeraj pa, ko se vračam s klepeta in metinega čaja... me dobi dež. tako močno pada, da ne bi pomagal niti dežnik, če bi ga imela... v trenutku sem mokra. žabice se napijejo vode, lase imam kot izpod tuša. malo tečem, pa hitro ugotovim da nima smisla. prepustim se. kar naj pada. in doma se hitro zavijem v toplo brisačo. in si skuham še en metin čaj.