sever

pa ja, vse je bilo skladno. še zadnji film, ki sem ga želela pogledat pod zvezdami na ljubljanskem gradu. pa tako mrzlo je bilo. še dobro da sem si upala vzeti skodelico čaja iz kavarne kar s seboj, da me je malo grela v roke. filmček, sever, je bil lušten. glavni igralec ima neke probleme, na svoji poti na sever pa srečuje ljudi, za katere se zdi da imajo še večje probleme. dve hiši zgorita. in on brez čustev gleda. enega potegnejo sani v jezero, ker pred tem led poka. in gre naprej brez čustev. gospa ga sprašuje kaj naj naredi, pa samo molči in gospa najde v molku odgovor. ta (morda samo navidezna) brezčustvenost je tako značilno severnjaška. in tudi to, da je veliko alkohola. in kratkih, enozložnih odgovorov, na prav tako kratka vprašanja. zazdi se mi, včeraj prvič, da je jesen že za vogalom, ko me pot do dvorišča pospremi z odpadlimi rjavimi kostanjevimi listi. hm. hitro bo konec poletja. pa sej sem vedno rekla, da imam pravzaprav ravno ta čas - konec poletja/začetek jeseni - najraje. ker je nedorečeno. ne veš, a bo še toplo, ko hoče biti hkrati že mrzlo. nekam znana mi je tale nedorečenost. in nekdo je odšel na dopust.