tukaj je

zadnji dan leta.
zdnji čas da si napišem new-years-resolutions za leto 2010. ne povem vseh naglas, ampak ena je sigurno "stop overanalyzing". pa kakšen obisk telovadnice in izguba kilogramov se tudi najde vmes. pa kakšna o tem, da bom šla na zmenek tudi s tistim ki mi ni takoj všeč. pa o tem, da bom jedla vsak dan zajtrk. da bom pogumna. vesela. take reči pač. in res je tudi, da potem te obljube ne držijo dolgo. ampak se bom trudila.

morm pa rečt tudi to, da sem postala ena tistih, ki ne razumejo zakaj toliko govora o novoletnem večeru. zabavi. posebnem spisku jedi in pijače. oganizaciji. zakaj toliko hrupa okrog tega, ko pa se imamo lahko tako vsak dan v letu. in včeraj sem imela v dobri družbi en tak mali novoletni predvečer, z ravno prav piva in pogovora. in ko smo odhajali, sem pogledala v nebo. luna se je močno svetila. občutek je bil, kot da se zvezde premikajo. ali so se zares premikali oblaki?

s         r         e         č         n         o         !
if you can dream it, you can make it happen

darila...

.. so zavita.
ob pesmi Flirtov me dajejo še zadnji vzdihljaji pretekle ljubezni, ko zavijam darila za nove ljubezni ki si jih ne bom upala podariti. najbrž. kakor koli, srečna sem.sama si v sobi, pozno je, za mene in za tebe, ti vseeno je. nisem romeo in ti nisi moja julija, ostala mi je bluza, tvoja bluza vonja cimeta. z novimi željami preživljam predzadnji dan leta...

nemir

se mi zdi, da vlada en tak nemir v zraku. nemir v duši. zato ker se leto izteka. zato ker sta ostala samo še 2 dneva. zato ker darila še niso vsa zavita. zato ker še niso napisane vse zaobljube. zato ker še nisem z vsemi bližnjimi poklepetala. zato ker ne vem ali naj eno darilce izročim ali ne. bo razumel več, kot želim povedati? nemir v duši ker so ostala neizpolnjena pričakovanja. zato ker se bojim ušpičiti kaj neumnega iz morda čisto napačnih razlogov. ne vem. ker pravzaprav si nisem na jasnem ali mi je všeč da se leto končuje ali me to obremenjuje. nekih planov nisem imela. nekih planov nisem izpolnila. veliko je bilo dobrega. lepega. srečnega. ne vse. ampak veliko. in to me veseli. nemir pa ostaja. nič, grem vsaj zaviti darila in ostalo.

piškoti

sploh ni treba veliko besed. vesela sem da znajo drugi tako fine stvari spečt. in da sem z njimi v sorodu. mmmmmmmmmmm.

52. teden

1. dolgčas
2. razmišljam (o potovanju na kitajsko ob japonski hrani)
3. voščilnice (odposlane)
4. zelo (lepo voščilo na listu)
5. spim (po odlomkih)
6. potička (z lešniki: ki jo kupim)
7. tradicionalno (božično kosilo v nedeljo)

kino

sobota zvečer. se spravim  v kino. sama. hitim da kupim karte preko mobitela. pa je skoz neki zasedeno. in se postavim v dolgo vrsto. opazujem ljudi. od starih, do mladih. in malo manj mladih. vsi oblečeni v neke sivo-črne tone. vprašam se če nas res definira mesto v katerem živimo? če je ljubljanska barva res siva? in če to potem nekako prenesemo na lasten barvni izbor oblačil? pa saj nimam nič proti. v moji omari je barve bolj malo. no, kino pa je tako smešen, da si z roko prekirvam usta, ker se v trenutku ustrašim, da sem preglasna. dialogi so zabavni. vse me zabava.

želje

spet sem se jokala. včeraj. prvič zato, ker mi napiše tako lepo voščilo na list papirja. same želje o tem, kar sploh nisem povedala naglas. pa čisto zadane. saj ne vem, kaj me bolj straši, da me tako pozna ali vse napisano. in potem popoldan prejmem sms fanta s konec poletja... in tudi napiše tako lepe stvari. ampak, presneto, kaj me ne more zbrisat iz svojega imenika? uf, štirikrat preberem. štirikrat se zjokam. ne vem ali je to ta čas, božični, novoletni, ko bi morali biti s svojimi ljubimi in sem zato vsa čustvena, da me vse spravi v jok? saj bo minilo. in upam da se bo kaj od željenega tudi izpolnilo. in potem pride še en sms tistega za katerega niti ne vem kaj naj si mislim in se okrog njega obnašam trapasto. in napiše na kratko naj bo božič srečen. okej, whatever.

zakaj

ni mi do srečanja z njim. ker me prestraši občutek, ki ga nosim s sabo, ki sicer po dveh tednih počasi bledi. in to je občutek topline. ene take nevidne vezi, ki v meni sproži obnašanje najstnice... ojoj. in ko me vidi, se mi ne samo zdi, ampak rečejo tudi drugi, da postane ves navdušen. drugačen. vesel. in bolj z razdalje ga gledam in se samo nasmiham. trapasto.

pesmi

danes sem se, ne vem zakaj, spomnila na dve pesmi, ki sta mi zelo ljubi. prva je od mile kačič: moja mala dlan. druga pa od jacquesa preverta: sem, kakršna sem. prva me skoraj vedno spravi v jok, ko pridem do konca. tako me gane. tako jo čutim... Ta moja mala, strahopetna dlan! Od daleč boža žalostne smehljaje, v očeh ti, ki bi plakale najraje. Boji se, da se boš obrnil stran. druga pesem pa me spravi v smeh v temle delu... Ljubim ga, ki ima me rad, pa saj menda ni greh, če ni isti vsakokrat.
včasih sem res večkrat šla v knjižnico, prav med liriko, da sem izbrala kaj takega. zdaj v knjižnici nisem bila že, uf, nekaj let.  ampak saj je vseeno, če imam vsaj nekaj najljubših pesmi iz preteklosti. ki jih znam skoraj na pamet. in si jih v glavi dostikrat zrecitiram. oh, kako znajo eni spraviti goro čustev in misli v tako lepe pesmi. prav fajn, da ob tako dolgočasnem deževnem dnevu odplavam na rob solz in smeha...

krinolinija

mi je prav všeč. vse kar naredi. po poslušanju mačje godbe z neco falk in osvežitvi spomina na besedila mačka murija, skočim še v galerijo vžigalica. in krila so mi strašno všeč. skozi okno se krasno vabljivo nastavljajo. in od znoraj so še lepša. in me spet navduši moda. vse kar je povezano z njo. in pomislim kako me lahko pravzaprav posrka vase vsakdanjik, ko nisem izpostavljena takim oblačilom. kako hitro pozabim da si v resnicu upam več in da mi je v resnici všeč tudi kaj, kar ni pencil skirt ki je še sprejemljiva za v službo. spomnim se, da imam rada volumen, barve, nek globji pomen, nekaj kar raziskuje gibanje, nekaj kar je drugačno. obožujem krila AS. in sem vesela da jih postavi na ogled. in bi si izbrala rdeče-oranžno. krilo oz. krinolinijo.

 

51. teden

1. nič (posebnega)
2. izlet (na cesti pa burja)
3. bedži (od nine)
4. aerobika (s fajn glasbo)
5. srečanje (s sošolci in nas zelo zebe)
6. čakanje (da pristane letalo z zamudo)
7. maček (muri: po koncertu pa kupim še CD)

pasaža

koliko rabiš spanja, da ga je dovolj? po jutranjem prihodu bi rabila odspati vsaj še enkrat toliko kot sem. pa je toliko drugih stvari za postoriti, da ne gre. in potem sem malo tečna. ne da se mi čakati v vrsti, a moram. vsi so živčni. vsem se mudi. jaz pa s počasnimi gibi in dejanji pospravljam nakupljeno in slišim cmokanje ljudi za seboj. bi me preveč bolelo v glavi, če bi morala hiteti. in na tej hitri blagajni vse preveč piska. in nagovarja ljudi da niso pravilno odložili blaga in da bo prodajalka hitro prišla. piskanje s podvojeno močjo odmeva v moji glavi. in nekdo ni zaštekal koncepta tik-tak blagajne in je vsakega opomnil, da ima več kot 5 izdelkov... meni je šlo pa na smeh. kar živahno je v tej pasaži. in potem grem na kavo, ki mi ne paše, a jo spijem. popijem tudi veliko vode. in mi jo veselo postrežejo. in se zagledam v napis na steklu. in pomislim kako fino. in sneg še kar pada. in barve so take kot v črno-belem svetu. in pomislim na spanec, ki pride na vrsto. malo kasneje.

samo kava

kako je težko, z ljudmi s katerimi službeno sodeluješ, iti na kavo. ker v zraku obvisi neko nelagodje, napetost, pričakovanje. neka nerodnost med vikanjem in tikanjem. ampak hitro se pogovor razvije v sproščen klepet. kava pogreje premražene roke. iz konteksta hitro izvem kaj mu je všeč in kaj ne. koliko let ima. kje živi. zelo sva si podobna. in me skozi pogovor navduši nad potovanji. v madrid, recimo. všeč mu je pariz, ki meni ni. meni je všeč london, njemu ne. lahko bi kar precej več časa klepetala. in spila še kakšno kavo. pa službeni telefoni prekinejo prijetno srečanje in prijeten zaključek tedna.

zaključek

pa ja no, tudi jaz sem take sorte, da ko se bliža konec leta, potegnem črto. in naredim povzetek vsega lepega. ko se sprehodim skozi koledar, za kakšno reč že malo pozabim da se je zgodila. in potem konec koncev vidim da se imam prav fino:

- tečaj šivanja: 01
- razstava razglednic: 01
- kino: 13
- najem stanovanje - posledično veliko v ikeji: 06
- mam' nazaj
- avto: 02 - C3, po carcrash pa Clio
- gledališče: 04
- koncerti: 07
- čevlji: 02 - zelo malo glede na pretekla leta
- počitnice v Franciji: 02
- počitnice v Bolgariji: 01
- vprašanje kaj se plete po njegovi glavi: prevečkrat
- zaljubljena do ušes: 01
- break-up: 01
- novoletne želje: mnogo

značke

fino. spet ima nove. značke. sej ne, da jih nosim vse povprek. ampak tako luštne so, da jih človek enostavno mora imeti. sama jih tlačim v premajhen ikejin lesen okvirček. in zgleda prav fino. na vsake toliko si res kakšno pripnem in vsi so navdušeni. eno drama queen sem podarila. kakšno še bom. tako lepo je, da me zna kakšna taka malenkost nasmejati. in komaj čakam nov paketek.

sneeeeeeg

ko puščam prve sledi, mojih DM škorenjcev v novozapadlem snegu, se mi zazdi, da se danes sneg še prav posebej sveti, kot da bi kdo hkrati posipal še srebrni prah.

50. teden

1. sms (lepa misel nate)
2. butlers (kozarček)
3. odprtje (nove hiše)
4. kosilo (v zasedeni restavraciji in čakamo 20 minut na mizo)
5. rokavičke (na en prst)
6. muzika (in pivo)
7. veliko (pomaranč)

okraski

na strani BurdaStyle najdem tele kjut okraske. in ker imam prišparanega ogromno tekstila majhnih koščkov, se mi zdi ravno prava zadevica, da jih uporabim. med intervali spanja in dobrega počutja počasi zašijem skupaj po navodilih male sovice. mogoče sem malo kiksnila pri izbiri učk in bi naslednjič izbrala kar navadne gumbke. pa glitter je tudi moja ideja. in konči rezultat so res luštne sovice.

robčki in pomaranče

prehlad se me je lotil. zdaj pa ob sto robčkih, ki se hitro pomikajo in ob kilah pomaranč poležavam. nič se mi ne da. glava me boli. v ušesih mi šumi. ni bilo pametno popiti  5 smajlijev. ni bilo pametno poslušat glasne muzike.

malo je treba

kako malo je treba da se nasmejim
malo sonca na fasadi sosednje hiše
ki se odbija in mi čudne sence na mizo riše
pesem nekoga ki poje
"i pray for the thunder and the rain to quietly pass me by"
veliko vprašanj kako to in malo manj zakaj
kako malo je treba da se veselim
popoldanskega mestnega ogleda
in ne čakam več na sporočila
ker sem se pač odločila
da so najstniška leta že davno minila
in bom veselo štela lučke novoletnega okrasa
in ko ga vidim naslednjič bom rekla da nimam časa

13:51

sem si rekla, da ne jem več čokolade, cukrov, bonbonov, keksov, in kar je tega... a glej ga zlomka, v tem prednovoletnem času, sem zdržala samo do 13:51. hm, je kriva privlačna zlato-rdeča embalaža. čokolada sama po sebi... ki jo imam neizmerno rada in ne štekam, kako lahko nekdo kontrolirano poje samo košček, največ dva... jaz pa z lahkoto zmažem celo čoko. in zato ne maram ravno najbolj tega prednovoletnega časa, ker me hitro zapelje in se hitro pregrešim. sicer pa, zakaj pa ne... ampak jutri poskusim znova. mogoče zdržim dlje :)

kako lepo

napiše
.ena lepa misel nate.
jaz pa
.in obratno.
in pri tem ostane
si ne delam planov
za jutri
za čez vikend
kar bo pač bo
če se bo izšlo se bo izšlo
drugače pa tako
kot je
je prima
ker se nič ne mudi
in se vse počasi odvija
in tudi ko bo prava zima
bo toplo
ko se bom do ušes nasmehnila
ko bo rekel
da ne mara kina
in bova šla mogoče
kam drugam
in bova šla mogoče
samo čez park
dlan v dlan

mat je nov sijaj, zelena je nova črna

povzemam prebrano sobotno literaturo, ki jo kajpak berem šele v ponedeljek, ker tako ali tako nisem v takih krogih, da bi glede teh stvari morala biti na tekočem. včasih pogrešam krog ljudi, s katerimi bi lahko delila navdušenje nad modo in izražala strinjanje z zapisanim, kar se tiče galliana, forda in drugih. včasih pogrešam krog ljudi, s katerimi bi lahko delila misli o muzejih sodobne umetnosti, o zeleni arhitekturi in vsem tem. in povzetek zapisanaega iz sobotne literature je naslov. se vprašam če je res? zame bo črna vedno na prvem mestu. in ne nasedam na te fraze, roza je nova črna, modra je nova črna, bela je nova črna ipd.... kar se tiče prvega, o sijaju pa morda res, je bilo preveč bleščičenja, ustvarjanaj tega wannabe občutka. in je prav da preidemo spet na mat. povsod.

49. teden

1. mokra (od dežja)
2. cvetličarna (taka ta prava, in pogovor s cvetličarjem)
3. dan (hitro mine)
4. lučke (v mestu ob polšestih)
5. teta (in sestrična in klepetanje)
6. kuhano (vino, z lešniki)
7. diši (po piškotih)

stara šara

kdaj, če ne zdaj, je pravi čas, za pomesti z zgodovino, za zmetati stran vse staro, vse kar je že uporabljeno, pozabljeno, na kar se že nekaj let nabira prah...
kdaj, če ne zdaj?
ker še zmerom hranim vse drobne papirčke, ostanke letalskih kart, majhne zemljevide, zastonjske kartice, raznorazne flyerje, informacijske brošure, pa karte za vlak, avtobus, metro, pa vizitko določenih krajev, vstopnice in podobno.... in to vse sega  enajst let nazaj... koliko krame? ali spominov? na vsake toliko se lotim "pospravljati" a nikoli mi ni bilo kot danes, vseeno. brez nostalgije, posebnih občutkov, sem z lahkoto nalagala na kup vso to šaro in na koncu dodobra napolnila smetnjak za papir...  potem so tu še druge stvari, raznorazni okraski za na jelko, pa neuporabni koščki zavijalnega papirja, pa barvice, posušeni flomastri... pa igrače... okej, teh dve res nisem mogla kar zbasati v smeti... moja prva barbika in ken. oba s polomljeno glavo.hecno?!?!

pustimo igrače, danes so bili na vrsti papirčki... in se mi zdi prav, da takole,  ko se bliža konec leta, zmorem zmetati stran nekatere reči, da si naredim prostor za nove...

klepetanje

je fino da se dobimo. se na polno najemo. vsega dobrega. za konec še saherca, žal ne z dunaja, a ravno tako odlična. povemo si veliko lepega. in namignemo o novoletnih željah. in si delamo plane za februar. in upamo da se bo vsaki nekaj izteklo v pravo smer.
preberem zadnjič da moraš verjet, da te vse lepo še čaka, da je usoda za vogalom in take reči... zdi se mi, kot da to drži, da mi bo december prinesel veliko lepega...

boys

kako lahko v kratkem pogovoru vsaj trikrat namigne, da ne išče nove zveze. najprej nekaj o tem da ne mara biti na vrvi, na štriku, da se vedno na koncu tako konča. potem nekaj o tem da je raje sam, da lahko dela kar hoče. potem o tem da tko vsaj ve, da ne bo prevaran. sploh pa preveč posplošuje, da so punce take, da ne znajo biti samo z enim. prej obratno. potem o tem, da najprej so vse take da se hodi ven, pol pa samo še doma čepijo. prej obratno. ne štekam ga. a se s takim govorom zavaruje, da ne bi preveč upal. da se mu ne bi preveč zgodilo. slabega. ali dobrega. saj je vseeno. najbrž se s tem distancira od možnosti, ki se mu ponujajo. od možnosti za ljubezen. ali kaj drugega. jaz bi bila za to. mogoče ravno zato, ker vem da nič ne bo, da ne bo pristal na tveganje. da se bo prepustil temu kar ima, ker mu je to dovolj. brez ljubezni. brez začetne zmešnjave. tudi prav.

dež

včeraj pa, ko se vračam s klepeta in metinega čaja... me dobi dež. tako močno pada, da ne bi pomagal niti dežnik, če bi ga imela... v trenutku sem mokra. žabice se napijejo vode, lase imam kot izpod tuša. malo tečem, pa hitro ugotovim da nima smisla. prepustim se. kar naj pada. in doma se hitro zavijem v toplo brisačo. in si skuham še en metin čaj.

zabava

za mano je prva prednovoletna zabava. s prijetno zmešanim koktejlom in obilico zanimivih prigrizkov. in slaščicami, ki so jih prinesli povabljenci. in povabljenci ki so jih pripeljali drugi. smešno, kako sta se dva med seboj ujela. jaz pa z nobenim. saj je pogovor trajal dolgo v jutranji čas. in spanje je zavzelo celo popoldne. mogoče me dobre stvari še čakajo. mogoče bo december moj mesec.

48 teden

1. telefon (veliko klepetanja)
2. zmenek (pa ga sploh ni v kino)
3. čaj (metin z medom)
4. gledališče (...)
5. čokolada (dobnik)
6. zabava (prva prednovoletna)
7. spanje (pozno v dan)

set ups

Torej. Zmenek na slepo v gledališču. Drugič. Povezava s preteklimi dogodki: http://papaverpoppy.blogspot.com/2009/11/zmenek-na-slepo.html
Ker se je ponovno zvrstila gledališka predstava, kolegica pa očitno ni odstopila od svojega načrta, sem ponovno sedela v prvi vrsti. Še štiri ure prej sva se slišali po telefonu, pa ni nič omenila, da je ne bo. Kako je lahko zdržala, da ni nič povedala. Hm? Potem pa sedim, zopet v prvi vrsti, zraven mene pa on. Kot pove, je bil že prejšnjič tam, samo na napačnem sedežu. Svašta. Torej ja, veliko smo se smejali gledališki predstavi, ki ima čudovite kostume. En kos je celo tisti fin lisička-šal od Almire Sadar. Gledališče pač ni najbolj primeren kraj za koga spoznat, ker če že drugega ne, med predstavo tako ali tako ne smeš govorit, v pavzi pa je stopil ven, na cigaret. In ob konu reče samo "Prid kej naokrog, bova šla na kavo."
Je mislil resno?
Je rekel kar tako?
Bi rekel vsaki?
Eh, mogoče pa res kdaj skočim na kavo.

vožnja

ne maram avta. in vozit avta. in dolgih neznanih razdalj. in hitrosti. ampak na vsake toliko, ko rabim zamenjat okolje, biti malo sama s seboj, takrat se rada usedem in peljem, in mislim. do ljubljane in nazaj. da premislim vse. stotič. in ko pridem nazaj imam že kar precej razpackano maskaro. domišljenega pa nič preveč. z vsakim novi glasom me hitro zamika da pozabim na vse potrjene sklepe v glavi. ne vem kako so naši možgani sprogramirani. vsakič ko reče nekaj lepega, ko napiše tri besede,  pozabljam na vse ostalo. pozabim da je bilo slabo. in obljube me znajo zapeljat da se vrnem v objem. in potem se vrtim v krogu občutkov. in potem se spet peljem po obvoznici.

razstava

nekje v glavi v spominu vem da moram še nekam it...
in na dan, ko se vračam s FpoF sem odkrila, da me je spomin vlekel v notranjost tiste mestne dnevne sobe, pri kateri mi je še zmerom zelo všeč oranžen pult. malo manj pa nesrečna postavitev robbovega vodnjaka.
ampak tudi robbov vodnjak mi je všeč, sam zase.
po stopnicah se povzpnem in ogledam vidna sporočila. ker imam zadnje čase eno posebno vez s francijo si izberem najljubšega in sicer plakat printemps/pomlad in ga poslikam s svojim mini slabim mobičem.
zapomnim si cel kup idej, v osnovi pa spet verjamem da manj je več in da preprosta ideja vedno zmaga.

jutro

še ena neprespana noč. še ena polna razmišljanj. si pripravim scenarije za ponovno srečanje. si odgovarjam na nezastavljena vprašanja. se vprašam kaj hočem jaz. se vprašam kaj hoče on. ampak nisem kot nek star CD player, ki ga daš na pavzo in potem nadaljuješ, kot da se vmes ni nič zgodilo. kar se je vmes zgodilo me je spremenilo. še bolj se oddaljujem od tega, da bi se predala. še bolj se zapiram vase. nočem da me poznajo, preberejo, imajo. bojim se ponoviti vse, čeprav je bilo veliko lepega. bojim se da bi nama res lahko uspelo. ker je pač tak, da bi ga lahko imela rada.

47 teden

1. plavanje (v večernih urah)
2. razstava (04 bienale vidnih sporočil)
3. nogomet (ki bo šel v zgodovino)
4. plavanje (ponovim)
5. dostava (amazon naročila)
6. pleskavica (na kajmaku, po ene osmih letih)
7. ples (delavnica drugič)

ne vem

zakaj, ko misliš da je že vsega konec in si to pripravljen sprejeti in te tok dogodkov popelje stran in se nekako stvar zdi tako še najboljša, zakaj se potem spet vrne? in pošlje mesidž po enem mesecu, ker ga zanima, kako se imam? lepo prosim, ne delat tega... ker potem ne spim celo noč in se premetavam in se sprašujem a nej kej odgovorim al nej ne. ker mi na srečo crkne baterija na mobilcu, ko skušam poslat drugi mesidž. ker ne vem sploh zakaj ga to zanima. ker mislim da mogoče zato, ker noče imet slabe vesti, al pa bi se rad bobil še zadnjič in tko... ne vem. ne razumem tega. nočem se it teh igric. naj me pusti pri miru. in naj se moje misli (in srce) spet navadita na pomanjkanje bližine in veliko posteljo.

večer

ko prihaja večer,
sem že skoraj blizu tebe.
na koncu ulice me čaka smeh.
mesto dobiva novoletno podobo.
smreka se smeji prešernu.
(ali je ravno obratno)
topel čaj, ki ga še nisem kupila.
skodelice za darila.
voščilnice čakajo, da jih kdo napiše,
papir čaka, da se kupijo darila.
v zraku pričakovanje.
da bo sneg.
v zraku pričakovanje in obljube.
kmalu bo konec novembra.
in ko prihaja večer.
me na koncu ulice čaka smeh.

računalnik

pomoje je že vsakmu kdaj zablokiral kompjuter. k ne veš več kaj nardit, premikaš miško, pa se nič ne zgodi. stiskaš ctrl+alt+del pa se nič ne zgodi.
in potem pridejo računalničarji, ki so zame sploh in oh eni posebenži, zato ker v stavku ki ga povejo, tri četrt besed sploh ne razumem... stvar popravijo v dveh minutah. in to je to.

michael

tolk je teh majklov ki so mi vsaj malo všeč...
v osnovni šoli se je začelo z m. georgeom. itak. kdo pa ni mel iz bravo revije porezanih in prilepljenih zvezkov. in on, v usnjeni jakni, z zavihanimi rokavi, bel T shirt, raztrgan jeans, pa kitara, pa raybanke.
potem m. hutchens. pretty.
pa m. madsen. pretty pretty. žal je bil zgleda v napačnem času na napačnem mestu, da ga ni bilo več videti v filmih. ki bi jih zihr gledala še danes.

in danes m. buble ko tako lepo poje "And I Know Someday That It'll All Turn Out. You'll Make Me Work So We Can Work To Work It Out . And I Promise You Kid That I'll Give So Much More Than I Get. I Just Haven't Met You Yet."

ugly dolls

ful jih imam rada. in sploh niso tko ugly. ti kar prirastejo k srcu. in te spravijo v dobro voljo.
vsi ti smešni obrazčki, pa zaflikana lička, pa gumbaste učke, pa hecni zobki in predolge roke, štrleča ušesa... love them!

ljubljana

včasih se srečaš s kom, s katerim se nisi videl že več kot 5 let. pa vmes nisi ohranjal posebnih stikov. si pisal kartic. mejlov. in podobno. in ni šlo za velika prijateljstva ali velike ljubezni. samo a friend vrste poznanstvo. in potem ko se srečaš se zdi, kot da vmes sploh ni preteklo nič časa, kot da si  včeraj nazadnje rekel adijo. to mi je nekako všeč. in ko se napove, da bo za tri dni prišel v ljubljano se veselim srečanja. in srečanje po 5 letih se je odvijalo z obiskom ljubljanskega gradu, seveda z vzpenjačo, in mesto je bilo že prijetno osvetljeno, ker je ob šestih že tema in se z obzidja prav prijetno svetlikajo okna v daljavi. in sledil je kozarec mladega vina. in sprehod do trnovega in krakovega, z ogledom nekaj prav posebnih hiš. in pogovor ves čas. in hoja po bregu, tako previdno, ker imam v glavi še zmeraj sliko, da tam pač vozijo avtomobili. in nazadnje še dve pivi (za vsakega) zadaj za univerzo. in nekje v ozadju spremljanje nogometne tekme, kjer kot kaže tudi če ni bilo zmage, še ni vse izgubljeno. veliko stvari si imaš naenkrat za povedat. in veliko me zanima kaj se dogaja z drugimi. pa ne vprašam direktno. pa mi vseeno pove. in sem vesela za srečanje. in sem vesela da je ljubljana tako lepa. in da je smile super pivo.

46 teden

1. gume (čas za premontažo)
2. solatka (s svedri)
3. ikea (prijateljici naročim zavijalni papir)
4. utrip (mesta: sprehod in še)
5. krajšam (hlače: za sestro)
6. knjige (FpoF)
7. liffe (kuhinja z dušo)

F po F

še pred koncem mi je uspelo skočit v CD pogledat F po F. vsako leto se navdušim nad kakšnim koledarjem in kakšno novo knjigo. letos pa je bilo pravo pomanjkanje vsega. ne vem, knjige za katere vem da so nove sem pogrešala, ne vem kdo jih izbira da jih predstavi tukaj. kuharske knjige so si delile prostor s športnimi vsebinami. pri arhitekturi pa je bilo sploh vse zmešano. kakšnih posebej novih fashion knjig sploh ni bilo. me je pa do konca navdušila monografija valentino. s 576 stranmi.

petek 13

nov dan.
nove poti.
ne verjamem v petek 13. in črne mačke.
verjamem pa horoskopom, takrat ko piše kaj lepega.

kosilo za enega

"You're out of luck. And the reason that you had to care. The traffic is stuck. And you're not moving anywhere."

Tale pesem me pospremi, ko se usedem za mizo za dva. Sama sem se odpravila na kosilo. Včasih se mi je zdelo to tako čudno. In zoprno. Zdaj pa rada grem. Sama na kosilo. In si privoščim kakšno fino solatko. In se ne obremenjujem s pogledi drugih. Mislim pa si, da jih najbrž zanima, zakaj sedim sama. Tako kot si sama zmišljujem zgodbe o drugih, tudi o drugih razmišljam, da razmišljajo na tak način o meni. Čas je tak, da se težko uskladiš s priajteljicami, s katerimi se nisi videl že celo večnost. Različno se razpletajo naše vsakodnevne poti. In nismo več iz istega okolja. In potovanje do točke srečanja vzame uro časa. In takole pogrešam študentska leta, ko smo se vsi okrog faksa vrteli in družili še ob popoldnevih. In večerih. In se skupaj zbujali v ne najbolj naspana jutra. In je bil vedno čas.

Zdaj pa organiziranje srečanja za kosilo s prijateljicami zahteva že kar dobro mero iznajdljivosti. In uskaljevanja. In določanje lokacije. In iskanja skupnega okusa. In zato sem šla sama na solatko. Okej, mogoče pa sem samo punca, ki ne zan kuhati (kar ni daleč od resnice) in si zaradi verjetnosti katastrofe v kuhnji, raje privošči kosilo za enega.

dež

Petra me spomni da če ni zdaj čas za
http://www.youtube.com/watch?v=Z3FXlzyW1Fo&feature=related

my life in ruins

mi ima tak dvojni pomen tale naslov filma. dobesedno. in v prenesenem pomenu. tako mislim, življenej med ruševinami, kot dejansko sprehajanje med tisočletja staro zgodovino. ali pa tako, med ruševinami, ko se po najboljših močeh skušaš pobrat in sestavit skupaj.

ja, kjut film. že zato ker se dogaja v grčiji. čeprav sem bila samo enkrat v grčiji, pa še to na najbolj negrškem otoku od vseh - na krfu. film ima seveda predvidljiv konec. pa kaj zato. i wish, da bi imelo življenje predvidljiv konec oziroma konec kakšrnega si želimo. a življenje pač ni film. no, kakor koli. hočem rečt da je point filma napeljan na temo, da turistom, predvsem ameriškim, ni mar za zgodovino in dejstva. vse kar hočjo počet je šopingiranje. zase bi rekla da me na potovanjih, počitnicah, izletih, ravno zgodovina najbolj potegne vase. ne maram kupovanja suvenirjev, sploh ne v državah, kejr se pričakuje barantanje. sem čisto srečna, če lahko skočim v arheološki muzej. ali muzej zgodovine. očarjo me stare zgodbe. leta stari stebri. mozaiki. hiše. palače. koloseji. teatri. forumi. vse to.

My life pa ostaja in ruins.
In nisem na grškem otoku pretekle zgodovine.

lavanda

še ena mojih ljubših rož. ta je pa lahko sveža ali posušena. ali predelana na kakršen koli način. v kremo za roke, kremo za telo, masažno olje, čaj, tiste luštne posušene povštrčke, ki jih damo v omaro, zvezana kar tako ali pač samo na vrtu.
skratka splet okoliščin je nanesel tako, da sem bila dve leti nazaj, oktobra, v provansi. in letos maja spet . in letos oktobra spet. ampak vsakič takrat, ko lavanda ni več cvetela oziroma ko je že odcvetela. ostali so sivi grmički. mogoče se zato vračam. no ja, vem zakaj se vračam. druga zgodba.
ampak ostaja ta nedoživet občutek cvetenja lavande. pravijo mi da je v času cvetenja lavande v zraku tak poseben prijeten vonj, ki pomirja in obljublja vsemogoče. vonj ki umiri raztresene misli in ti zaviha ustnice navzgor in sanjavo gledaš predse. pravijo da imajo neskončna vijolična polja svoj poseben čar. in da zato ljudje pridejo nazaj... ha, jaz sem doživela samo siva, porezana polja... kaj bi šele bilo, da bi še vse cvetelo. morda se sploh ne bi več vrnila.

rože

Rada imam rože. Jeseni hortenzije. Spomladi tulipane. Ne na vrtu. Ampak v vazi. In všeč mi je ime lokala Hvala za rože, ki ga nisem nikoli obiskala in ne vem niti, ali še obstaja.
In kupila sem si tisto plastično oziroma gumjasto gibljivo, mamljivo, rdečo Menu vazo. Vedno sem si želela delati v cvetličarni. Se mi zdi tako fino. Mogoče enkrat... Rada imam tiste trde plastične, prozorne folije, v ketere zavijejo kakšen krasen šopek. Ne maram pa tistih malih leseni figuric ali pa posušenega cvetja, kamnov, kiča, ki jih v kakšni vaški cvetličarni tako rade prilepijo na tako neprivlačen papir. Mogoče si danes kupim rože. Da moja rdeča rubber vaza ne bo tako prazna.

jazzile

Zadnji večer koncerta PJ. Res, Gallusova dvorana je ogromna, še posebej če sediš na drugem balkonu, vrsta 4. Pevci so majhni in jih ne vidiš dobro, a dovolj dobro da si dovolim komentirat kako so bili oblečeni. Punca v zadnji vrsti, številka devet z leve. Super. Včeš mi je bila črna roža na beli srajčki z rahlo "nafrfuljenimi" rokavčki. Dizatser pa punca v prvi vrsti, številka osem z leve. Kaj je mislila?!?!? In nikoli nisem in tudi ne bom razumela črnih 10 dneskih žab. Zakaj sploh? Za moj okus morajo biti žabe ali kožne ali pa debele (mislim 100 den) črne in drugih barv.
Torej ja, muzika jazzile. Ni moj stil.
Aplavz je bil sicer buren. Povezovalec pa je govoril z glasom uspavanega radijskega govorca. Švedi so bili okej. Severnjaški humor pač.

Istočasno pa je v CD potekala otvoritev kiparske razstave Dušana Tršarja. Torej ja, ob pavzi koncert PJ smo nekateri skočili še v galerijo. Kiparstva nikoli nisem najbolj razumela. Mi je bila pa strašno všeč čerta slika na levi. Jaz vidim v njej travnik. Mogoče pa je kaj čisto drugega.

sneg

zapadel je prvi sneg.
pot do službe zgledala takole. slika je malce zamegljena, ker nisem najbolj bistrih misli in ostrega pogleda, navsezgodaj.
... moram tako kot vsi, začeti razmišljati o pesmi Bela snežinka, o novoletnih darilih, o volnenem šalu, o škornjih, ki bi jih morala kupiti še pred novembrom (Uggse mogoče?) in o vsem kar se spodobi šele za december...

zmenek na slepo

Ojoj. Pa se je začelo. Sicer čisto cenim gesto prijateljice, da se je toliko potrudila in me omenila nekomu in ta nekdo se je nekako tako zorganiziral, da naj bi se midva dobila v gledališču. V prvi vrsti...

Spet iz drugega konteksta se mi prikrade besedilo "Then a friend of a friend of mine . Says I've really been on his mind . And wants to go out and check out what the feelin's about . Says we have a deep connection . Well it sure is news to me"

Torej zmenek na slepo v prvi vrsti. Sedež zraven mene je sicer ostal prazen. Ampak bolj in bolj ko razmišljam, lahko da sem se usedla na napačen sedež. Kar bi mi bilo čisto podobno. Vrsta 1, sedež 2. Nisem sicer preverila a z leve, a z desne, al se šteje od sredino ven ?!?!? Jst sem se kar usedla na prvi prosti sedež pri kraju. Na desni. Torej, možnosti sta dve ali a) ga sploh ni bilo zaradi godknows kakšnega izgovora ali b) je bil, nekje drugje v dvorani.

Niti nisem ne vem kako resno vzela te zadeve, ker trenutno moški sploh niso na vrhu seznama stvari, ki bi jih rada počela... ampak ja no, sem se vseeno trikrat preoblekla. To pa njbrž nekaj pomeni. Ko raziščem, poročam ali a) ali b).

break ups & make ups

Ne, nisem ena tistih ki so v zvezah na on/off. When it's over, it's over. Tudi ne verjamem, da dva lahko ostaneta prijatelja. In se dobivata za na kavo. Ali pa za v kino. V vsakem primeru se mi zdi da te zamika "več" in potem je na koncu eden vedno prizadet. Žalosten.
In tako ko je zveze konec ti ostane make up. V smislu ličil. Spet začneš nanašati extra količine maskare za extra volumen. Pa kupiš si nov lipgloss, da svoje ustnice napihnjene nastavljaš svetu. Po možnosti greš še k frizerju, da vse kar je starega pustiš za sabo. In se z novimi krajšimi lasmi počutiš sveže, pripravljeno. In potem spet od začetka. Prvi zmenki...

jesen je lepa

ker se javor lepo obarva
ker po meglenem jutru nastane krasen sončen dan
ker mi diši pečen kostanj
ker bo kmalu iz mošta nastalo vino
... in vse ostalo

dolgčas

Pride dan, ko se mi nič ne da.
In danes je tak dan.
To pomeni, da komaj čakam da bo konec službe. Ura pa še kar vztraja na 16 ...
In gledam skozi okno in me vleče ven.
In gledam po facebooku in me vleče nazaj v srednješolska leta. Že petič zapored si predvajam Sweet Child O'Mine. Kriv je pa Klemen ki je post-al tale song.
In ko pridem domov, se bom vrgla v posteljo. Z veseljem. In bom spala do jutra.
16:59 ready to go.

v kuhinji

počasi pade mrak.
zvočniki predvajajo besedilo ki ga še posebej zdaj razumem "been lookin for a reason, man, something to lose". ampak to je iz drugega konteksta.

v kuhinji pa zmešnjava.
lonci povsod. umazane žlice.
iščem še kos neumazane krpe.
zamika me da probam še preden je končano. kazalec pomočim v vročo čokolado. in pečeeee! hitro voda. ki potem steče po pultu. in že brišem tla. tam se še krožniki odločijo da mi ponagajajo in panično ustavim katastrofo.
izklopim. odstavim. ohladim.
instant chocolate mousse.
zakaj nigela izgleda tako elegantno v kuhinji?

a je po vsem tem res preveč, če si želim da bo znal kuhati?


... drug dan pa je bila reč vzeta iz hladilnika zeloooo dobra!

ikea

Rada imam Ikejo. Rada imam tele preproste papirnate luči.
Kot jih ima Lars. Sem jih preštela. Neki čez 60.
Letos pa me je izlet v klagenfurtsko ikejo presenetil z barvasto izvedbo. Ampak dobro zgleda samo takole, na kupu. Si ne predstavljam da bi visela samo modra luč. Al pa samo rdeča... Ne ne, takole skupaj so super! In ta barvitost me malo opominja na bližajoče se novo leto. Eni že vejo kje ga bodo preživeli. Ha, jaz pa nimam pojma. In najbrž se bo našla kakšna ponudba tri ure prej.

dan na morju

mimo solin.
do portoroškega letališča.
na soncu.
na burji.
krasen dan.
daleč od dežja.
daleč od misli nanj.

ker je petek

Vem da bo danes lep dan.
Zunaj je še na pol megla. In mraz. In luže od včeraj.
Ampak vem da se bo vse lepo končalo.
Samo pogovor mi bo pomagal... pozabiti. Dokončno. Za nekaj časa. Morda za vedno?
Včasih ne rabim dosti, samo uho priajteljice da s pametnimi nasveti moj žalostni svet spremenijo v lepšega. Ja, it could be worse... Vedno.
Samo včasih se dogodki razpletejeo tako, ne sploh ne vidim možnosti, da bi bilo lahko še slabše. Kako je lahko še slabše, ko zgubiš zaupanje vase. Ko se počutiš izigrano. Zapelajno. Pozabljeno. Aaaaarh! In dež ne pomaga, ker se kapljam pridružijo solze.
Ampak danes bo lep dan.
Že zato ker sem vstala z desno nogo.

LIFFE prihaja

okej.nova na bloggiranju.
zakaj?
ker je fajn.

kaj se mi trenutno plete po glavi?
predolg program za LIFFE.
in branje vsebin filmov.
in želja po ogledu vsaj desetih.
in pomanjkanje časa.
in izbor tistih treh, ki mi jih bo uspelo stlačiti med dan in večer.
in izločitev tistih dveh, katerih vsebin nikoli ne razumem natančno (almodovar, von trier)