pobeg iz mesta

mogoče pa je tam tudi sneg. in bo prijetno posedeti v hiški z novo prižgano pečjo. in mogoče bo mastno kosilo v redu. in mogoče se mu bo dalo igrati remi, bom vzela karte s sabo.

rožice

obe rožici me presenetita. in sem ju vesela. ena je od mire. ena je od njega.
poslikam ju od blizu v sredinem prazničnem jutru.

roza škatla

zavito darilo. baje, da že za novo leto... hm?

43. teden

1. gledališče (se prileže)
2. srečanje (ob tortah)
3. ideje (za masking tape)
4. muzej (je poln zgodb)
5. pospravljanje (stanovanja)
6. pogovor (v luštni trgovinici)
7. ura (se premakne)

zima

ko se menjajo sezone, se menjajo trgovine. imena ostajajo enaka, pripravljajo se na preureditev - tako flat kot lush. po poletnem obdobju se zopet znajdem na kosilu na sushiju. in v mrzlem dnevu se čudim, da je pravzaprav kar veliko ljudi zunaj.in ob dežju pomislim da bi bilo fino imeti plastične škornje. in eni, od petih sprobanih so mi celo všče, samo prevelika številka.

obletnice in novi ljudje

meni se zdi, da je danes deset let od moje diplome. uf, kam je šel ta čas. in koliko se je v resnici zgodilo.

predavanja ob dveh so mi sploh super in izvem veliko o arheologiji mesta zadnjih nekaj let.

popoldan pa imam zmenek z novimi ljudmi in mi je zanimivo, kakšen vtis pustimo. verjetno vsak sebe dojema na določen način in se vidi po svoje. zato mi je všeč, ko reče da že dolgo ni imela nobenega, ki bi bil pretirano navdušen nad kakšno stvarjo in da so vsi pretežno zamorjeni. ampak pač ob pogovorih o hokeju postanem zares srečna, zaradi vseh lepih spominov in preživetih ur v mrzli dvorani.

dan pa zaključim z obsikom male maše, ki je prav prikupna. in se vse tri punce posladkamo ob kakavčku in spenjenemu mleku ter sveže pečenih brownijih.

torek

zjutraj se naposlušam muzike od ellie in res se zdi, da se lahko zgodi karkoli. popoldan se ob veselem kramljanju ob tortah zavleče. in ponovno obujanje spominov in planiranje za v naprej. in spravljanje zahvalnic v kuvertice. in gledanje poročnih fotografij. lepo je bilo. tudi v parku. prav prijetno se imam in vesela sem, da si je vzela čas in prišla na obisk.

medtem ko se z drugimi samo slišim po telefonu in nimao za povedati tako lepih reči. še kar dobro prenaša slabe novice in me prosi če bom šla z njo probavati lasulje.

ponedeljek

dan se začne s hitrostjo dogodkov, kot da nič ne more počakati na jutri. vmes na pošti dvignem prispeli paketek in se razveselim materiala. take kjut nlepkice so, ki so razrezane na tanke trakove in kao post-it listi s punčkami... ne vem sicer če je primerno, da pomembne službene odloke okrasim z nasmejanimi punčkami. ampak mi je vse tako zelo všeč. saj na to pošto sem čakala tri tedne, pa nekaj manjka... mislim pa si, ker so stvari iz kitajske in vse kar imam me res res res prav razveseli bom tudi odmislila tiste tri kose papirja, ki jih ni.

42. teden

1. ideje (za novo leto)
2. nova (imena za iste hotele)
3. torta (s smešnim napisom)
4. dan (poln informacij)
5. velenje (eni v rudniku eni na čokoladi)
6. gospodinjsi (dan)
7. obiski (kosilo in kava s sladico)

orhideja

dobim od enega drugega cvetličarja rožo. in ne vem kdo jo je bolj vesel...

velenje

v velenje grem na vročo čokoado, eni pa v rudnik. ne vem kdo se ima bolje. v moji družbi fino poklepetamo, v njegovi pa so hipnotizirani od neke industriske glasbe.

muzej

jah, zdaj sem del študijske skupine: muzej od blizu. in v enem dnevu nadoknadim ogled razstave in arheoloških parkov. to so vsebine, ki jih z velikimi ušesi poslušam. in zabeležim. in delim naprej. toliko zanimivega se skriva za vrati muzeja in v ostankih tiste emonske hiše. tako lep dan imam zaradi tega, da se neizmerno veselim naslednjega srečanja.

mesec obikovanja

rada grem pogledat dogodke v okviru meseca oblikovanja in rada grem poslušat predavanja. časovno mi je uspelo ujeti finsko izkušnjo in me helsinki prav navdušijo. in velikokrat omenijo marimekko - in je hecno, ko rečem to na glas zveni narobe, ko pa si ponavljam v glavi pa izgovarjam prav... na take dogodke vedno pozabim vzeti fotoaparat, kar je po svoje okej, ker sem si potem primorana zapomniti stvari ki so mi bile res všeč. aja, fotoaparat na mobitelu pa ni delal ker je bila baterija skoraj prazna in potem se nič ne da... o finski izkušnji je bistvo, da moraš "put design to use" in všeč mi je koncept the font walk in kamppi chapel of silence.

novo leto

preseneti me z idejo o novoletnem preživljanju dni (in noči) v nemčiji. nič nimam proti ponovnemu ogledu munchna. in rezervacije za hotel se še da dobiti. sem pa prepričana da če bi bila topla zima bi se zgodba končala v istem kraju v kakšnem kampu ... ha ha, si ne znam predstavljat, kako bi bila oba zavita v tri plasti puhovk in kape in šale.

in zanimivih napisov

mesto zanimivih fasad...

...in množice ljudi, ki jim uspe strpnost in umirjeno čakanje v dolgih vrstah. še kakšen dan več bi bil okej.

 

41. teden

1. chck-in (letalo)
2. narejene (fotografije)
3. nakup (robčkov po dolgem času)
4. odhod (v trst in na letalo)
5. zbudim (se v angliji)
6. turističen  (ogled mesta)
7. obujanje (spominov ob fotografijah)

40. teden

1. gibanje (ob polsedmih)
2. plan (za kavo)
3. dolga (razpravljanja)
4. prvič (muzej od blizu)
5. zahvalne (voščilnice - al kako bi prevedli thank you notes)
6. odprte hiše (opera in noa rdeča šminka)
7. praznovanje (in značilni browniji)

OHS

odprte hiše slovenije izkoristim za ogled notranjosti operne hiše. veliko nas je ki nas to zanima in zato se morda izgubi čar pripovedovanja. najprej nas pljejo v sobo za vaje orkestra, kjer je občutek, kot da so ravno odšli... potem pa po hodniku pridemo na oder in gledamo sedeže pred nami. fino je. in z gospo v frizerskem/maska salonu malo klepetava. na mizi ima razgrnjeno perje za igro labodje jezero. pravi da so take prostore rabili, da pa ima vseeno malo nostalgije po prejšji hiši. lepa je ta opera. in upam da bova s sestro obudili tradicijo ogleda predstav v decembru.

darilčka

vem da imam rada, če me v nabiralniku čaka kakšna pošta. ne navadna bela kuverta, ampak taka, ki nakazuje, da je v njej še kaj... zato se odločim razveseliti punce in jim pripravim mala darilčka. se mi zdi da je treba tako malo, da komu izvabiš nasmeh...
no, pa še dobro tetko se grem, in za maško kupim 3 majčke. potem pa še eno majčko za punčko iz sosednje ulice.

jesen v hiši

takole je v kuhinji. in njegove jurčkove rižote so super dobre. in iz potepa po mestu nekaj kostanjev pristane v mojem žepu.

udeležba na tečajih

v bistvu ni tečaj. ampak študijska skupina. namenjena študentom. jaz pa to več nisem. in ko jih gledam se mi zdi, da veliko bolj vejo kaj hočejo in kakšna imajo pričakovanja. bolj znajo artikulirati želje. drugo pa je to navdušenje in pozitivna energija in ambient tega muzeja, ki me oh in sploh navdušuje. in komaj čakam na naslednja srečanja in odkrivanje zgodb preteklosti. tako sem vesela sama zase, potem pa ne najdem sogovornikov ki bi bili enako navdušeni zame.
in zmenek po dolgem času, da naprej splanirava kaj si bomo ogledovale že naslednji teden, v mestu kjer še nismeebila, je okej. in kramljanje ob poznem kosilu čisto super, ne razumem pa zakaj je bolje vztrajati v slabi zvezi kot sploh ne imeti zveze (upam da na to nikoli ne dobim odgovora)... to so najbrž kakšne analitične zadeve in nagon da rabiš imet nekoga, neko navidezno odvisnost za čas ko bi kaj lahko šlo narobe. i don't know. želim, da bi našla nekoga ta pravega.

tako je

pri vseh stvareh... it’s taking longer than i planned.
se zdi, da se moram navadit, da nič ni takoj in zdaj. da vse vzame nek čas. veliiiiko časa. in še potem ni nujno da se kaj zgodi. in to me živcira. in ne maram tega občutka, da si "stuck" v neki zgodbi....