pač ti dnevi

so pač ti dnevi, ko imam občutek da spet zaradi lune ne morem spati. ko se zgodnje spravljanje v posteljo nadaljuje z dolgournimi pogovori. ko ostane veliko neizrečenega in tudi preveč povedanega. nekaj me prestraši, pač misel na to, da ko bo konec tega kar se dogaja, bo konec vsega. tako tudi reče, da ne ve če bo zmogel... želim si da se ne bi kar končalo. zgleda. sicer me misel na to niti ne bi tako zelo begala. če sva samo on in jaz se mi zdi vse okej. nič nimam nekih pomislekov, skrbi. ne razmišljam v naprej. razmišljam v momentu. oba sva obremenjena zaradi tega ker si nekdo dovoli povedati in usmerjati in se pravzaparav vtikati. ja, vtika se, preveč. v primerjavi z drugimi, ki samo spremljajo z razdalje in rečejo kakšno spodbudno besedo. in to je vse kar rabim. zato ne povem več vsega. nekatere skrivnosti je lepo imeti... sploh pa je bil včeraj zanimiv dan. povabilo na kosilo, kjer so vsi preglasni, igranje z otroki in luknjanje listov s tistimi luštnimi malimi luknjači v obliki rožic. klepetanje. počutim se čisto okej v krogu teh drugih, njegovih, ljudi. večer je poln neke napetosti. utrujenosti. na koncu se zdi da razume, da ni nobene zamere. in lepo je tako zaspati. z mislijo da je in da bo vse okej.