nasvet

res drži, da je najboljši nasvet, ki ga lahko dobiš od kogar koli "go with the flow". to bi mi morali večkrat povedati, da si ne bi ves čas postavljala podvprašanj. lažje je, ko se predaš momentu in zaspiš z nasmehom na obrazu. ne pa, da se zaradi krča skrbi in vprašanj in dvomom nič ne zgodi in jokaš v blazino. in me znova preseneti, kako odraslo zvenijo njegve preproste besede.

služba

služba v sredo je ponavadi še kar naporna. a danes je taka sreda, ko imam rada službo. na robu planinskega polja je pomlad tako lepa, čeprav se podajam naokrog mestno obuta...

pikniki

ni kaj, sezona se je začela in z njo pikniki in gore prepečenega ali manj pečenega mesa. in krasen vonj, ki kar vabi. in večna tekma kdo najbolje peče. in večna samoumevnost, da bodo ženske pripravile vse ostalo, svojim moškim pa prinesle pivo v roke. še dobro da nimam svojega moškega in da je kuhinja premajhna za pomoč pri rezanju zelenjave. in ko se večer bliža noči, ko se misli malo umirijo in postane pomemben samo še kakšne bežen dotik rok. ko ogenj zadimi okolico in ko v zraku visijo poljubi. rada imam piknike. ki se vedno lepo končajo. in s fotoaparatom v roki se marsikaj dokumentira. in tudi idej za fotke kar ne zmanjka. kar je še ostalo nepojedenega... medvedki. in srčki.

vse ok

ko se spet zdi vse v redu. ko tudi tišina ne pomeni nakaj slabega. in ko odsotnost bližine samo stopnjuje pričakovanje. res lep vikend je za mano. in sploh se mi zdi, da zamenjati okolje na vsake toliko ni slabo. in kava, ki jo skuha je tako zelo dobra.

16. teden

1. bazen (celo uro)
2. sonček (na balkončku)
3. sprehod (po trendih)
4. erase (and rewind)
5. smsjanje (dolgo v noč)
6. nekaj (se premakne)
7.what (a difference a day makes)

nogomet

navidezna terapija deluje samo na pol. ko rečem da nočem govorit o tem, manjka samo še eno vprašanje pa bi vse povedala s solzami vred. in se zadržujem. in si rečem da mi je vseeno. a mislim da mi ni vseeno. ko razpletem tole v svoji glavi bo bolje. telefon imam tako blizu na dosegu roke da me strašno mika poklicati... in ko zvoni, se nekaj dogaja z mano, hitro srce in globoki vdihi... trapa! enkrat se spomnim enega besedila, da bi morali pijanim puncam prepovedati uporabo mobilnikov. no, saj nisem pijana. vsaj od alkohola ne...kaj če mi vsa ta zmeda. zunaj je pomlad in toliko drugih lepih reči. in mogoče ne dvigne telefona, ker gleda nogomet.

iLike

danes dobim povabilo, da se pridružim grupi give us back kurt cobain and we will send you lady gaga. a je sploh še treba kaj več rečt? kakšne fejsbukovske grupe so prav domišljijske.
jaz pa grem popoldan čez mejo, ki je ni več, na sprehod po trendih in po nakupu kakšnega lepega oblačila in kakšne lepe poličke ali mizice, ki mi še manjka v stanovanju. pa še kakšne svečke pomoje kupim in jih veselo kurim ob prijetnih toplih večerih, ki so in se še bližajo. o drugih stvareh pa malo pavze. ne mislim. odklopim. upoštevam nasvet da se nikamor ne mudi... in spet mi odmeva v glavi besedilo ki govori točno to: can't speed up the time... aaaargh, ne spomnim se iz kje je že to. melodijo imam, mrmram si na pol na glas, kaj je že to. a, jasno, gunsi in patience  ;)

čas po času

tako fina je ta nedeževna pomlad. in toliko dogodkov za obiskati da se mali blokec kar polni. vse se ne da. že jutri skočiva na sončno stran. in potem vsak večer nekaj. slišim tudi da so malo mašo odpeljali na prvi sprehod. v tivoli, kajpada.  in ob vsem tem ostane malo manj časa za druge misli, ki jih namenoma dajem v en predal na stran... in si rečem da morda res drži daleč od oči - daleč od srca. je možno da tako prekličem vse v zvezi s tem, če ne mislim in ne govorim. da pozabim? možno je. upam. in čeprav mi je cindy lauper super punca, mi zdajle bolj paše ronan keating s svojim skoraj non-existing irskim  naglasom. lovely.... time after time.

bazen in bulerji

bom šla. danes zvečer spet v bazen. po nekaj premora. rada imam bazene. na splošno. razen pomislekov o higijeni, ampak okej. celo bolj blizu so mi kot morje. morje je pretemno. pregloboko. preježkasto. bazen pa svetel, odmerjena globina in ravna tla pod nogami. in ko plavam, plavajo tudi moje misli. in naredim pametne zaključke, ponavadi. na bazene sem se pravzaprav navadila na faksu, ko smo imeli celo športno vzgojo in je bilo obiskovanje tivolija obvezno. in potem ko ni bilo več obvezno smo še vseeno hodili v tivoli. in spomnim se, da sva s sošolko zadnje plavanje vedno končali na horsu. in se kdaj pa kdaj srečali z gručo navijačev, ki so odhajali z dvorane malo višje. in prav včeraj, v povezavi s prenosom tekme po TV, sem se spomnila teh lepih let, ko je bilo obiskovanje hokejskih in košarkarskih  tekem še kar pogosto. hokej mi je še vedno blizu. in vse kar je povezano z njim, oziroma, kar jaz povezujem z njim - na primer zelene bulerje in zelene allstarke. veliko je spominov, ki so ostali v tisti ledeni dvorani z zelenimi stoli. 

15. teden

1. skačem (z oblaka na oblak)
2. prihodnost (slovenske krajine)
3. tako (poseben in izviren film)
4. grajski (grič)
5. piknik (na balkonu:drugič)
6. zabava (in rože)
7. galerija (dva ivanška)

zabave in pikniki

dopoldan mislim: zadnje čase, se dogaja veliko zabav in piknikov. na katere grem. in se jih veselim potem pa sedim kot kup nesreče. in si mislim somethning is wrong here, i don't belong here...vse povprek govorijo o stvareh, ki me sploh ne zanimajo ali pa se mi zdijo tako nepomembne da zgubim voljo po puslušanju. res, take teme, o tem kaj je kdo rekel, kako so se mu potem smejali, kako so se zmenile da bodo enako oblečene... zdi se mi, kot da sploh ne spadam zraven. nobene resnosti v pogovorih. pa ne da sem sama strašno resna. samo čudno mi je. čeprav so torte dobre. in odlično spečeni ražnjiči. in super vino.

popoldan mislim: sesanje avtomobila me malo zamoti in svet skozi pomita okna je lepši. in vožnja me spet pomirja. in ko pojemo še vsak svojo, skrbno, izbrano torto, rečem da nočem govorit o nečem. me pa še kar bega. rada bi se nehala obnašati kot najstnica. in vsakič ko odhajam sem malo žalostna, ker bi delček mene kljub polni sobi ljudi, raje bil samo z njim. on pa tega sploh ne ve. oh, to najstniško obnašanje. pa točno vem, kaj bi morala. in česa ne. samo ne, se kar utapljam v tem ... kaj pa sploh še vem. in imam v mislih tisto lepo sceno iz filma love actualy ob bregu temze in me spomni da je being in love total agony.

grad

jah, spet se je sprehod skozi mesto končal z "vzponom" na grad. ljubljanski grad. tako všeč mi je. tudi pot do tja, ko se ti po ozki ulici pred lokalom v katerem nikoli nisem bila in po poševnih stopnicah najprej odpre svet streh v smeri trnovega, zadaj pa barje. in nekaj cerkva izstopa iz silhuete strešin in nekaj vrtov je prav lepih. potem pa še tista lesena brv s hecno nizkimi stopničkami, ki od spodaj izgleda kot glasbilo, ksilofon... in posedanje na grajskem dvorišču ob postreženem princeskinem nasmehu :) in ko deli z mano najlepše stvari. tako lepo je biti prijateljica, ker imaš ta privilegij, da kakšno reč izveš pred vsemi. in zdaj vem, česar še staršem ni povedala. in se veselim z njo. zares. lep je dan, ko se potem še zadnji kos sonca odseva v hišah bežigrada in ko me zmoti samo tisti trikotni blok v župančičevi jami, ko se povzpnem še malo višje na obzidje. sicer v plašču, prijetno zavita. in ker se še ni peljala z vzpenjačo, se odpraviva z njo navzdol. in peš čez ciril-metodov trg, a se kar ne morem navaditi, da je hoja po sredini ceste postala varna. res, tako malo je treba, da se dan spremeni v lep dan. in grajsko dvorišče bom še obiskala.in bom morda izvedela še kakšne lepe reči.

inglorious

teli topli popoldnevi, so kot nalašč za sprehajanje po mestu. ali po cesti. ali po robu potoka. ali počez, čez travnik. ampak ne, služba je do šestih! in potem se mi kaj dosti več ne da. pa se zvlečem spet pred TV in si ogledam film, ki bi si ga sicer lahko ogledala skupaj. pa ne zaradi brad pitta. ampak zaradi tarantina. tak je plan. razmišljam (spet) in upam da nisem samo jaz take sorte, da se ob nekem konkretnem pogovoru, paralelno v moji glavi dogaja še drug scenarij, vzporedni svet, kjer se stvari drugače zaključijo, kot se potem slišijo in izgovorijo. a vse kar se sliši in izgovori je res in sem vesela. še bolj bi bila, če bi vzporedni svet iz glave vsaj malo oživel. in morda mi ravno ta pogovor da zagona, da bom naslednjič naredila res samo tisto kar bi naredila v tistem momentu, brez podpvrašanj, brez če-jev. tak je plan.

sms

ha, se mi zdi da short message submission (sms) končno dobiva pravi pomen - torej da je short.
v zadnjih 12 urah imam v outboxu in inboxu takele
- lahko nocko ;)
- ;) enako... LN
- dobro jutro... :)
- ;) tudi tebi

no.3/4

in tale bo za O.
končno. blago je že samo po sebi krasno. in kako ne bi bile potem krasne tudi limonine pite in čokoladni bravniji, ki jih bo pekla.

ne vem

kar pogosto je moj odgovor ne vem. pri veliko rečeh. sploh takih, blizu srca. in sploh zadnje čase. in ko me danes vpraša kako sem, jasno da rečem ne vem. ona pa potem komentira da najbrž skačem iz oblaka na oblak. oh, kako lepo se sliši... in grem še malo skakat po oblakih :)

14. teden

1. telefonski (pogovor)
2. razmišljanje (o potovanjih)
3. oris (dnevi v lj)
4. kava (ob 12h za rože)
5. najlepše (male stvari: maša)
6. kiss (ki se ga najbrž ne spomni)
7. i (am fine: si pripovedujem) )

piknik

sobota. lahko bi rekla, da je bil to neke sorte piknik na balkonu. žar je prijetno dišal. vse se je pojedlo. in bilo je dobro. in prvi piknik ob poltreh se je zaključil ob polenih. ko je padal dež. in sva se pod rumenim dežnikom sprehodila do vrat bloka. in sem bila še kar srečna.

nedeljo popoldan pa izrabim za šivanje - končno se je vzporedno z najverjetnejšim stanjem zaljubljenosti pojavila tudi kreativnost, tako da šivam in šivam in šivam. najprej preobleko za balkonski stol potem še predpasnik številka štiri. in mi dan hitro mine. odločim se še za obisk v postojni. in sprehod skozi travnik in dež naju preseneti in stojiva pod lepim hrastom (tako reče, jaz pa ne bi nikoli ugotovila da je to hrast - joj, teh dreves si nikoli nisem zapomnila). in ko neha deževati je spet jasno in toplo. še na vrtu mi natrga narcise, ki mi zdaj krasijo rdečo vazo, vaza pa krasi prostor dnevne sobe. in potem se najavita na pijačo. in prineseta sladoled, ki mi zelo zelo paše. in pokilče še nekdo in pride še on. in vsi trije hitro, prehitro grejo. in ostanem v prazni predsobi z razmetanimi copati in pomislim, da se poljuba večino stvari sploh ne spomni.

čudno

še vedno trdim, da luna ne drži z mano. sploh je tak dan, da ni dan za pisanje. potapljam se v strahu pred tem kar je rekla da misli da čutim do njega... počutim se kot da sem stuck in a moment.

on my mind

spet ne vem kdo drži z luno, ker luna ne drži s mano! cel laboratorij (tako fino si je R. izmislila izraz za vsa ta razglabljanja in premlevanja in ugotavljaja in študiranja in razmišljanja in pretiravanja in mišljenja in ...), skratka v moji glavi spet dela profesor baltahzar :) čeprav ene stvari puščam pri strani, me pa okupirajo razno razne misli in vtisi z dneva. včeraj recimo je nekdo v nekem dolgem kontekstu rekel, da kot da bi "srfali na valovih sreče". se mi je zdelo tako zelo poetično. in tako posrečeno. danes recimo opazim, da ima kolegica peep-toe čevlje (okej, štekam, pomlad, sonce, samo za take čevlje je pa vseeno too soon!), ki so neke čudne pistacijine barve, mrežaste nogavice in lila nohte. in druga kolegica ima tudi čudne čevlje, take beige in zadnji del zgleda ogromen, ta tretja pa ima neke na pol zlate ali srebrne, s preveč paščki...ojoj, tako da si med udejstvovanjem na dolgočasnem sestanku celo zapišem na rob lista "dan čudnih čevljev". potem grem tja, kjer bi lahko bil, pa ga ni, in ko posedam v avtomobilu, da se zberem dovolj, da bi lahko tudi kaj spregovorila, mi je kar čudno, tako nervozna sem, bi lahko rekla. no, kakor koli, včeraj sem se imela super in vse poslušanje je imelo kar veliko mero optimizma in smeh ki ga je izvabil četrti po vrsti je bil sploh kul. še večerna bela kava in zavestna odločitev za torto, ki me je razočarala, saj zame sacherca ni 3 x prerezan biskvit ?!??! tako da najbrž ne bom šla več tja, ampak raje nekaj korakov stran v tisti vogal na čokolatino :) ampak, saj je bila družba toliko bolj fina. in pravzaprav sem se šele zdaj spomnila da sem spila 3 bele kave. eno še nekaj pred tretjo na plečnikovem trgu in me je sonce prav zares malce opeklo. in sem bila ena pogumnih, da sem slekla plašč in se nastavljala v kratkih napihnjenh rokavčkih. jutri pa me čaka še en lep dan. prvič grem pogledat mašo, ki je šele danes skupaj s sestro prišla iz porodnišnice. ali je sestra prišla skupaj z mašo? poleg tega pa grem kupit še kakšna darila. in tale april ime veliko praznovalcev. tako da nekaj sem se že odločila, nekaj se bom sproti. zdajle pa imam na obrazu masko iz gline in zgledam skoraj kot avatarjeva stranska igralka. jap, čas bo, da jo dam dol z obraza, ust ne morem več premikati :)

potovanja

moja najboljša potovanja so bila s prijateljicami. in taka, ko se je kam šlo, brez velikih pričakovanj, no, samo z malim (relativno) seznamčkom krajev, ali bolje, muzejev in galerij, ki so za pogledat. in danes se pogovarjamo o tem. ena bi šla konec aprila v benetke po rokavičke in v kopenhagen septembra. druga bi šla v maju v francosko provanso in konec poletja v italijansko toskano (ha ha, to sem posebej izpisala zato, ker sem sama dolgo mešala kaj je kje, tako da ko je kdo kdaj govroil o provansi sem si predstavljala rumena žitna polja s čudovitimi cipresami, ki jih maram samo v toskani, na domačih vrtovih pač ne, no in ko je kdo govoril o toksani sem imela pred očmi kamnite hiške in lavandina polja... torej, za just-in-case, napišem tako) ampak, kar hočem rečt je, da  jaz bi šla pa povsod od zgoraj naštetega. pa še v belgijo (razen bruslja) in malo na nizozemsko. ny pa bo zaenkrat ostala tista svetleča zvezdica, ki jo bom nekoč ujela in pobasala v žep in enkrat bom v mestu, ki nikoli ne spi. zagotovo.

telefon

sem vesela da pokličem, če ne bi se negotovost tedna vlekla še kakšen dan. globoko vdihnem, si vržem roza povšter na kuhinjska tla in si rečem, da če ne bo dvignil telefona, najbrž ne more govoriti in ne, da noče govoriti. in je fino, ker pravzaprav ne vem kaj naj govorim, pa on veliko govori. in malo tema nanese tudi na to, da včasih punce preveč razmišljamo, premišljujemo in v glavi skačejo dvomi in podvprašanja 'kaj pa če'. rečem tudi da če bi delila nasvete svojim prijateljicam bi jim rekla, naj povejo kaj mislijo, ker sicer tega noben ne more vedeti... in rečem da za mojim 'ne vem' pravzaprav stoji odgovor, a vseeno ne vem če ga hoče slišat. in povem, da  vem, da bi mogle punce včasih večkrat napraviti kakšno dejanje, akcijo... in se strinja in razume.in se še skoraj opraviči, ker je povedal da je utrujen in se je potem čutil bad, ker sem odgovorila, da jaz pa še ne bi šla.... enivej, sem vesela da sem poklicala... in pa  i wish we could see if we could be something.

zajčki

edino kar mi je všeč pri veliki noči so zlati lindtovi zajčki.
letos sem dobila v dar dve pobarvani jajci, ker naj bi bila to navada. tukaj spet smo bili ena netradicionalnih družin in se teh stvari nikoli nismo šli. tako tudi letos ni bilo zajtrka s potičko, šunko in hrenom in mogoče še čem, samo tega ne vem.

13. teden

1. čokolada (on my mind)
2. klepetanje (za sanje)
3. lep (dan in še lepši večer)
4. misli (da sem še zmeraj prehlajena)
5. maša (20:50.3070.50.prav poseben dan)
6. plastične (rokavice)
7. mislim (še preveč)

maša

torej, sem ze skoraj en dan tetka. imam novo sorodnico, ki je triintrideset let mlajša od mene. kako fino.

mesto

mesto mi je všče, tudi če dežuje. sicer me preseneti dež in z malo predolgimi hlačami zajemam luže. klepetanja je veliko. najprej ob beli kavi obnoviva vse kar se je zgodilo vmes, med tem ko se nismo videli. in zdaj gre spet na morje. in ko pride nazaj bo že rojstnodnevna zabava. za oba, stlačena v en dan, kot ponavadi. verjetno z obilico čipsa in flipsa. nič novega. potem sledi klepet ob limonadi in nebo se že jasni. in pričakovanje je zakrinkano v vsakodnevno zaskrbljensot. sploh ne razmišlja kako bo in če bo težko. jaz pa bom drug teden že tetka. potem se odpravim na ogled razstave arhitekta, katerega še najbolj poznana mi je ureditev mesteca cormons. in na poti do tja klepetem še o tem, da je pravzaprav ugotovila da je lahko kar zadovoljnja z njim, s katerim je sedaj, meni pa tudi želi nekaj takega. in dan se končuje z obiskom pri mami, ki kot vedno preveč govori in skače iz ene teme na drugo. vmes se zgodi še telefosnki klic, ki me strašno preseneti, saj je še en večer nazaj govoril, da ni tak, da kliče okrog. sicer ne verjamem v telefonske pogovore, ker se vedno nekaj zgubi in čudni zvoki požrejo kakšno besedo in potem se lahko še kaj narobe razume. zvečer zašijem še dva ptička, ki jih je objavila pegula in sta super fajn. sem vedla da ne smem metat stran malih koščkov blaga.

občutki

reče da so občutki ponavadi kar pravi. pa rečem da vedno ostaja nek dvom. in se ustrašim da bi bili moji občutki večji od njegovih... in ne glede na to kako lahko odkrito govori, še zmeraj govori v nekih kodah, ne vpraša čisto naravnost, na glas. in nič ne štekam. in zablokiram. mislim sicer si, da hoče nekaj slišati, samo ker nisem prepričana, tega niti ne povem. bom prihranila za kdaj drugič, če bo kdaj drugič. whew. in že dolgo nisem sedela pred blokom v avtu, s priprto šipo in z glasbo ravno-prav-na-glas... tako prijetno je, čeprav me zebe v roke, pa pol časa sploh ne govoriva. pa je tišina prav priejtna. sploh mi ne grejo po glavi misli o poljubih, res ne. samo gledam ga. in bi ga lahko gledala še tri ure. potem pa reče, da je zaspan in vse pokvari. jaz pa feel like crying.