8. teden

1. zvezde (imajo mogoče prav)
2. telefon (na servisu)
3. rdeči (modni dodatki)
4. spomin (na poletje iz zgodovine)
5. zabava (in neprespana noč)
6. kosilo (komaj pripravim)
7. bazen (s pogledom na smučišče)

razprava

malo se mi razpravlja s samo seboj. že dolgo nisem spala samo uro in pol in skušala to nadoknaditi po odlomkih v naslednjem dnevu. vsebine in vse povedano preteklega večera in noči in jutra, me še kar begajo a hkrati sem zadovoljna da je tako. že enkrat prej mi je bilo ob njegovem govorjenju jasno, da še ni pripravljen ne biti sam. in razumem, da traja dolgo preden je pripravljen nekoga spustiti blizu. in se nisem počutila odrinjenjo, saj tako je lažje tudi zame, ker vem da on noče neke zveze, in sama sploh ne vem kaj hočem, tako da je zadevo še malo olajšal. lahko sem in bi rada bila njegova best friend četudi to pomeni samo bežne dotike s prsti, ki se sredi noči prepletejo skupaj z lasmi. in v bistvu še bolje, da ostane samo pri tem, ker sicer bi morala tudi sama razčistiti in odgovoriti na določena vprašanja, pri katerih je odgovro že kar nekaj časa ne vem. tako da ja, zaradi vsakega takega večera bom posebej srečna. in kolikor takih večerov pač bo, bom jemala kot prijetno srečanje, z nekom ki ga skoraj štekam in on skoraj šteka mene. všeč mi je neka pozornost ki mi jo posveča. in moram pri vsem tem ostati malo prizemljena, ker je to tudi vse kar lahko dobim. in je tako še bolje. kakorkoli, trenutno stanje: hepi hepi.

petek

jah, kaj pa drugega.... friday i am in love :)

solatke

nisem za v kuhinjo. kar več kot dovolj dokazujejo spodleteli kuhinjski projekti - zažgane posode, krpe, stoplejene plastične deske za rezanje, in še in še... ampak zdaj se že malo veselim dejavnosti čez en mesec, ko bom del kuharske akademije. predvsem na račun sestre, ki strašno rada kuha. in peče. in je vse vedno dobro. jaz bom za zraven zaradi ambienta elementare, kjer imajo izdelke royal vkb in royal vkb ima nov izdelek dish drainer, ki bi ga imela. takoj! skratka, vpisali sva se v neke vrste tečaj za pripravo seksi solatk. in res imam rada solatke. take pisane, z različnimi vrstami radiča. prelite z belim accetom balzamicom. mmm. in s suhim paradižnikom, narezanim na tanke rezinice. mmm. in priprava solate res ne more biti nekaj posebnega. sicer pa, saj smo vsi lahko jamie oliver. ali pač ne?

seznam

ja ja, spet so taki dnevi, da imam polno glavo stvari, ki jih je potrebno opraviti in pozabljam na zadeve. in si pišem barvne listke, ki si jih podtikam vsepovsod: na mizo, v blok, v manjši blokec, direktno v torbo, nastavim jih na poličko pred vrati... pa še zmeraj kaj pozabim. pride tako, da imam preveč za urediti v naprej, da moram biti na preveč mestih... ampak mi je všeč. imam feeling da sem.  in hkrati mi je ogromno reči všeč. kaj vse bi imela. kako prav zdaj vidim same lepe izdelke. stanje na računu pa se zarotniško bliža ničli. najbolj hecno pa je to, da moram biti resna, pa mi gre kar na smeh. in spet, ni ljubezensko stanje! i guess da bo pomlad. pa še misel ki mi jo napiše, da se imela že dovolj smole, se mi zdi zelo verjetna, kar pomeni, da mora biti temu enkrat konec. in čaka me plavanje, zanimiv posvet s polovico poznanih predavateljev, ki jih po svoje maram, malo gledališča, rojstnodnevna zabava, pa spet razvajanje in triurno klepetanje, planiranje za potovanje in pisanje seznama, katera oblačila gredo z mano in kaj vse bom tam kupila. oh, kako rada bi šla pri vsem tem še v kino.

7. teden

1. postelja (cel dan)
2. nič (pustnih krofov)
3. eni (grejo pa na morje)
4. malo (gledam where to go)
5. topel (čaj ob petih)
6. telefon (za popravit)
7. skoraj (na morju)

no.3/3

in tale bo za R.
spet sem bila pridna. in mi je šlo kar hitro. in je lep izdelek. in zdaj imam samo še črno bele blagce. in morm it malo v ikejo da skombiniram še kaj bolj pisanega. in se veselim da bodo drugi veseli. 

kaj se je zgodilo

najprej tole - količine pojedenih krofov skupaj: 0. ena velika ničla. mi sploh niso dišali. potem pa se vprašam, ali so kurenti slabo opravili svoje delo? ker spet sneži. ne morem verjet. čakam in čakam na pomladne sončne žarke in delam seznam kaj vse bom potem počela. takole pa mi ne preostane drugega kot da ostanem doma, nogavice, kakav, dekca, TV,... jap. tud tko je luštno.

melissa

sem neke sorte fanica čevljev melissa. všeč mi je koncept. všeč mi je design. ampak nimam še nobenih. rada jih probavam v čudnih trgovinicah. pri nas se mi zdijo dragi. na potovanju v franciji so imeli popust in so bili zato zelo affordable. samo številk ni bilo več. sta si jih pa zato kupili obe sopotnici. in jih z veseljem nosita. ena črne. druga zelene. jaz pa se veselim junija, ko bom lahko probala nove melissa čevlje, ki jih bo soustvaril jean paul gaultier. jah, saj je kreativni direktor melisse rekel: "I believe plastic is only limited by a designer’s creativity" in kreativnosti pri j.p.g. ni bilo nikoli premalo.

ne gre mi iz glave

aaaaargh! še sama sebi grem na živce. sprašujem se zakaj ne odgovarja na mesidže? je samo preveč kul, ali hoče s tem povedat da mu je vseeno. meni pa ni vseeno, kot kaže, saj se sicer tega ne bi spraševala. mah, zapleteno je, ko neke dogodke interpretiraš po svoje, potem pa se nič ne zgodil. in ostane ta neskončna nedorečenost. i hate it!

6. teden

1. en (muzej in ena galerija)
2. povabilo (na torte in kavo)
3. jezim (se, ker premalo vem kaj se dogaja)
4. zvezda (in slon)
5. jedi (katerih imen si ne zapomnim)
6. pizza (osmica)
7.valentinovo (brez valentina)

pippi

če se na hitro odločiš it ven našemljen je težko... ker ena lasulja še ne naredi dobre maškare, ampak meni se je zdelo še kar v redu. in problem je sploh nastal zato, ker v omari ne premorem pisanih kosov, nič barv, ki bi bile svetlejše od temno vijolične, temno sive ipd... ampak imeli smo se zelo luštno. sploh v prostoru, kjer že kakšno leto nisem bila. sploh zato, ker je bila super muzika.

no.3/2

in tale bo še zame.

ostane še meni. sem imela težave s strojem in je nit vsa ne-napeta. in zgleda čudno, kot da bi po zasneženi cesti puščal vijugasto sled... ajajaj!

 

maškare in čaj

danes so maškare. in jih je mesto polno. se vprašam če se starši našemijo zaradi otrok, ali zato ker so še sami otroci? za krofe se je vrsta podaljšala po čopovi ulici. a niso prav nič dišali. v tem pustnem vzdušju si kupim samo nove čevlje in dvesto gramov različnih novih čajčkov tam pod trančo, ki bo imela zame vedno posebno mesto. spomnim se četrtkovih predavanj še na stari pravni fakulteti in po tem obvezno sprehod na čaj. takrat mi je bil najljubši cimetov. zdaj imam rada roiboois cool lemon. poleti pa takega s pomarančnim sokom. zato me prav nič ne gane nova prodjalna čaja nekaj metrov naprej. pa ne zato ker ne maram novega. mi pač ni všeč. tale trgovinica pod trančo je posebej domača. posebej dišeča in posebej moja.

vsega preveč

ojoj, tako je ko zmanjka ur v dnevu. najprej neskončno pisanje dolgočasnih tekstov. potem pa v mesto, ki ga pogrešam. in sprehod po praznih trgovinah. in nakup dišeče kreme za roke s sivko. in zmenek z gospodom pred pošto. in prejem šopa rož. in sprehod do vogalne slaščičarne, za katero ni vedel da se je napol preimenovala. no, tisti slonček se še zmerom z nosom dotika tal na steklu... in klepetnje o njegovem pisanju nove knjige. in obujanje spominov. tudi lepih. in potem še en krog po ulicah in trgovinicah. strašno so mi všeč naglavni obroči z raznoraznim kao ptičjim perjem. in občutek imam da mi še kar pašejo. in razmišljam da si kupim tistega iz trgovine na križišču. sneg ki je zapadel čez dan me niti ne moti, čeprav je hoja še kar nemogoča. in potem odšibam nazaj. in potem se me loti spet nemir, ko v glavi premlevam neke reči, pa sem si že štiri dni nazaj rekla da nima veze. in tako na pol splaniram kako bi se jutri lahko zadeva odvrtela. ha, ha, luna je v nedeljo. saj ne bo nič čudnega če naredim kaj neumnega. in potem še poslušanje muzike, ob kateri sem nekako odrastla. v kontekstu srečanj in spoznavanj določene skupine ljudi. oh ja, ima nešto od srca do srca, neka tanka nit. in pa še eno besedilo se mi plete po glavi in me spravlja v smeh in ga moram izreči na glas: ena mačka, štiri miši, gluha koza nič ne sliši...

no.3/1

in tale bo zame.
takole. predpasnik. moj, samo zame. in se krasno ujema s kuhinjo. naslednje predpasnike, ki jih naredim, dobijo prijateljice, ki imajo (na srečo) rojstne dneve po večini šele v drugi polovici leta. kroj je vzet s strani skip to my lou. nekaj stvari mi pri šivanju ni bilo jasnih, ampak mi je še kar uspelo. in naslednjič bo že bolje. je pravzaprav zelo simple ta reč. in zdaj, ko kuham, se mi zdi, da jedi prav posebej dišijo...

 

  

* little history:

Aprons have been cooks' companions for hundreds of years. Indeed, aprons were used by men and women for a variety of tasks long before they were seen on 1950s television. During this era, women were portrayed as homemakers and good mothers and you rarely saw them without their aprons.Some researchers point to Biblical references about aprons. They cite a passage in which Adam and Eve sewed together fig leaves to make aprons to cover themselves. We traditionally think of aprons being used for cooking, and while that is true, they have served as a cover-up for other tasks that tend to be messy. Occupations such as butchers, welders and bakers have always used aprons to protect both their clothing and bodies from their work.For centuries, homemakers have used aprons. Even since the early 19th century, women have used aprons to keep their clothing clean. They have also used aprons to carry essential utensils such as rolling pins, for gathering and carrying eggs and for transporting kindling wood. Aprons have been an effective tool for many, many years. It was not until the 1940s and 1950s that society started to see the stereotypes of the ""perfect mother"" who always wore an apron, no matter what. Until that time, aprons were thought of as a functional piece of the wardrobe.
Today's aprons are more stylish. Perhaps surprisingly, aprons have made a fashionable comeback, even making occasional runway appearances in the form of the apron dress.

no.3

... kmalu poslikam moj šiviljski projekt no.3
in ker so bili odzivi tako pozitivni, da so mi dali zagona za nadaljevanje, se bom lotila še kakšne barvne kombinacije, ki mi jo še najbolj nudijo ikejini tekstilčki.
no.1 je bilo luštno krilo
no. 2 sta bili dve torbi
no. 3 pa ...

33

okej. rojstni dan. 30+. ampak počutim se super. vesela. brez skrbi. tudi jutranji pogled v ogledalo me ne preplaši in ne najdem, ne iščem, novih gubic. polna energije splaniram dan. ki mi je všeč, da sovpada z dnevom kulturno odprtih vrat določenih muzejev. in se veselim ogleda določenih razstav, kar prelagam že od njihovega odprtja v novembru. in v nasmeh me spravi pogled na šop tulipanov ki se upogibajo v stekleni vazi in so jih prinesli prijatelji, ki so se zbrali na kupu in napolnili dnevno sobo. ja, malo sem mahnjena na tulipane. ker so tako preprosti in tako lepi. in si preprosto ne morem kaj, da jih ne poslikam. in sem še kar srečna.

5. teden

1. rada (imam, če se mesec začne s ponedeljkom)
2. uspešno (zašito)
3. pizza (dvakrat v dnevu)
4. razvajanje (s puncami in sprostitev)
5. plavanje (in ponovno vklopljen laboratorij)
6. zabava (super prigrizki, spečene torte in šop tulipanov)
7. sprehod (mrzel zrak a sonce)

zaplet

spet se zapletam v množico misli in idej in pomenov na dejstvo, da ni odgovoril na povabilo. če napišem da je vabljen na zabavo, sem mislila da bo vsaj odgovoril pridem ali ne morem ali še kakšno besedo več. pa nič. in tako se cel dan sprašujem kaj zdaj to pomeni. in se posebej lepo oblečem. in vsakič ko pozvoni, upam da je prišel. ne vem, misli morda, da kar vsakega takole povabim. a jaz sem že tri dni prej premišljevala ali naj kaj napišem in kako se bo to zdelo. bom izpadla kot ena tistih, ki jih ne mara, bom izpadla kot vsiljivka. šele ko ga ni, se zavem da mi mora to nekaj pomenit, ker sicer ne bi bila kanček žalostna. lažje bi mi bilo če bi poznala razlog. a saj je vedno tako. rabimo nek razlog, da si razložimo, da se prepričamo da nismo sami nič krivi. saj bi ne bilo tako čudno, če bi se obnašal drugače... mogoče pa sem res vse narobe razumela.

sam muz'ka

na tak zdolgočasen, turoben dan, ko sem jaz in tudi vsi okoli mene potrti paše samo še taka muzika... in mi je všeč ko odpoje skip a life completely, stuff it in a cup. i wish i could.

spomini

zima je končno taka, kot jo imam rada. sneg, sonce, splužene ceste. in zimo bodo kmalu pregnali tisti v ovce oviti... kurenti. in danes sem že zagledala krofe v trgovini. slastno so dišali. in sladkorni prah me je zaslepil navsezgodaj. nisem nek "fan" teh krofov, a se zna zgoditi da jih v tem letnem času pobašem tudi sedem na dan. velikih. s krofi so povezane tudi zgodbe s trojan. pri nas ni bilo navade ali pač se tudi nismo vozili v tiste konce, da bi bila neka tradicija ustavljanja in basanja trojanskih krofov. in zato mi niso nič posebnega. kakšna reč nam je ljuba zato, ker je del neke tradicije, ugotavljam. in v tem pustnem času nikoli nismo doma delali krofov. sploh ne vem kako jih narediš. pri nas so bili popularni flancati, "hitro in poceni" piše v stari kuharski knjigi. in so fini. in mi vonj prikliče spomine na toplo babičino kuhinjo. sobotna kosila in juho ki je tiho vrela v velikem loncu.

znaki

ne vem kaj mi je. že zadnjih deset dni se mi dogajajo čudne reči:
- dvignem denar na bankomatu, ki ga naslednji dan nimam v denarnici in pogruntam da sem ga verjetno tam pustila
- grem ven in zbašem rokavice v žepe plaščka in zunaj nimam več rokavic in ko se vračam jih najdem pred vhodnimi vrati
- namesto olja iz plastenke, ko se spravim pečt kosilo, v lonec zlijem kis
- ko se prijavim v računalnik, se tolikokrat zmotim, da se mi zaklene dostop
in ne, kot poje enrique: i am not in love. najbrž je to res samo ena faza, skozi katero grem. in mogoče ima luna strašno močan vpliv.

flowers

i haven't got a clue if you're the one
but i like you ooh, i like how you make me feel
bring me flowers