obisk

zopet mi prinese rožo. ko ga vprašajo kam gre, pravi da na obisk. potem pa rečem tudi jaz, da imam cedevito samo za obiske. in potem se zopet veliko pogovarjava. in ugotoviva da je tole vse skupaj  "nekaj vmes".

 

teden

teli dnevi so kar pestri. en teden je mimo. in je bilo kar fino. brez neke pretirane napetosti. rečem celo, da prav paše v mojo kuhinjo. njemu pa rečejo, da če se še nisva skregala, da je to to. razumem da je težko biti nekako odvisen od nekoga, da nisi čisto samostojen, da imaš samo en predal za milijon svojih stvari. ne vem če rabim slišat kaj pravzaprav se dogaja. ne vem če rabim razmišljat o tem kaj to pomeni. ne vem niti, kaj pomeni da me povabi na kosilo k staršem za vikend. je to kaj resnega ali pač samo kosilo. in nosi mi čokolado. ves čas. it just so nice, da se zvečer niti ne objameš z nekom, ampak samo zaspiš v bližini. in rabim samo nekoga, ki ga lahko vedno malo občudujem.

38. teden

1. nekaj (me osreči: prenočevalec)
2. veliko (ljudi)
3. pozabljivost (in raztresenost)
4. jeseni (je moje razpoloženje občutljivo)
5. nekdo (drug skuha kosilo)
6. šivilja (je sešila krilo)
7. njegovi (starši: nikoli ne vem ali to pomeni kaj resnega)

flow

zakaj se spontanost bolj obnese kot načrtovanje?
čeprov je težko izključiti vsa podvprašanja, ki sledijo...

torte

pa ja, ni ga čez sprehod skozi mesto. po čopovi dol, do prešernovega spomenika in na sladoledno poslastico ob ljubljanici. na sprehod mimo trgovin, kjer na hitro kupim dve oblačili, vmes pa si pogledam še notranjost prenovljenega centromerkurja, ker so vrata na pol priprat... tako lepo stopnišče je. včasih se mi zdi kot da zamujam dogodke okoli sebe, saj nisem vedela da tudi v sloveniji snemajo topmodel ali supermodel ali nekaj od tega... in pred centromerkurjem je skupinica strašno suhih punc, ki naj bi bile tekmovalke v enem od teh šovov. strašno blede so. vse po vrsti. hmja. no, jaz pa se veselo nabašem sladoleda in potem še sacher torte na paltoju. vmes pa itak delamo plane, kako bi bilo fino shujšati. še letos. a morm rečt, da moja najljubša torta ostaja čokolatina. in tudi ponovitve kopenhagenske marcipanove torte z arašidi ne bi zavrnila. pa tista z lešniki je bila tudi dobra. in piškoti tudi. in tako se vračam, polna vtisov in dobre volje. in pogovarjanje, tudi o tem, kako hitro se ura obrne, se zopet zavleče. luštno je.

pač ti dnevi

so pač ti dnevi, ko imam občutek da spet zaradi lune ne morem spati. ko se zgodnje spravljanje v posteljo nadaljuje z dolgournimi pogovori. ko ostane veliko neizrečenega in tudi preveč povedanega. nekaj me prestraši, pač misel na to, da ko bo konec tega kar se dogaja, bo konec vsega. tako tudi reče, da ne ve če bo zmogel... želim si da se ne bi kar končalo. zgleda. sicer me misel na to niti ne bi tako zelo begala. če sva samo on in jaz se mi zdi vse okej. nič nimam nekih pomislekov, skrbi. ne razmišljam v naprej. razmišljam v momentu. oba sva obremenjena zaradi tega ker si nekdo dovoli povedati in usmerjati in se pravzaparav vtikati. ja, vtika se, preveč. v primerjavi z drugimi, ki samo spremljajo z razdalje in rečejo kakšno spodbudno besedo. in to je vse kar rabim. zato ne povem več vsega. nekatere skrivnosti je lepo imeti... sploh pa je bil včeraj zanimiv dan. povabilo na kosilo, kjer so vsi preglasni, igranje z otroki in luknjanje listov s tistimi luštnimi malimi luknjači v obliki rožic. klepetanje. počutim se čisto okej v krogu teh drugih, njegovih, ljudi. večer je poln neke napetosti. utrujenosti. na koncu se zdi da razume, da ni nobene zamere. in lepo je tako zaspati. z mislijo da je in da bo vse okej.

4 dni v kopenhagnu

četrtek

petek

sobota

nedelja

če pomislim, smo vsak dan jedle torte in pile kavo... pa ne preveč. je bilo še polno drugega. in ja, samo da povem, bela kava / vroča čokolada stane več kot 6 evrov. prideš v točko, ko se sploh ne upaš več preračunavati. in enostavno uživaš. mesto je super. ima en tak vibe umirjenosti, na easy. in na vsakem koraku te očara design. in bi imel veliko reči. in se pozabiš vprašat ali jih rabiš...

37. teden

1. brez (idej)
2. napiše (kar misli, a misli drugače kot jaz)
3. zmeden (dan in pakiranje)
4. zgodnji (odhod na sever)
5. eno (všečnejših mest)
6. prave (turistke)
7. novice (o vremenu)

liter kave

glavobol. zaradi premalo spanja. in preveč govorjenja. in še zdaj ne vem kaj. skušam se obnašat nevpleteno. skušam se delat da je bila odločitev prava. da bo lažje če se na vse skupaj pozabi. a potem pa besede in dotiki malo zameglijo tole mojo odločenost. in posledično pijem kavo že cel dan, da bi vsaj malo pomagala dvigniti razpoloženje in odpreti oči. tako ali drugače. in pobeg v tuje kraje še nikoli ni prišel v primernejšem času. komaj čakam jutri. in kot vem, imajo gor, na severu, obupno kavo. heh, si šibam natočit še en lonček kave, ki jo je skuhala prijazna sodelavka.

kinošiška

o ja, srečanja s sošolci so vedno fina. veliko si povemo ob kavi pred kinom šiška po strašno nezanimivem izobraževanju. hecno je, ker vsi vemo ko rečemo "o, glej, notri imajo rex stole", drugi zraven nas pa nimajo pojma o čem govorimo. rex. stol. kralj. niko. ja, je en krog ljudi ob kateri lahko si kakršen si in veš stvari, ki v nekem drugem krogu ne pridejo do izraza ali pa se drugim zdijo nepomembne. a mislim si, da vsakdo ki ne ve kaj je rex stol je prikrajšan za uspešne zgodbe slovenskega industrijskega oblikovanja. enivej, slišati se pogosto z nekom s katerim si samo prijatelj me je začelo malo begati. še posebej po tem, ko izvem, da so se pretekli večer pogovarjali o meni. kako tečno je, ko te ni zraven, pa govorijo o tebi, pa se ne moreš niti izgovarjati ali pregovarjati ali kar koli sploh pravzaprav. mislim si, da mora imeti strašno slabo vest zaradi tega kar se je zgodilo. zaradi sprejete odločitve, ki ni bila lahka. zdi se, da se hoče zdaj odkupit, vsaj malo, da ne bi izpadel kot realy bad guy. in sama rabim sebe prepričat da je mogoče vse samo plod slabe vesti in da "rad te imam" ne pomeni tistega kar bi moralo pomenit. saj zato ne nasprotujem obisku zvečer. saj rabim sama en tak mir, da vem pri čem sem in da grem pol lahko naprej. i'll get over this.
eventually.

36. teden

1. lažje (če se ne vidiva/slišiva napišem)
2. pizza (to go)
3. ni (več poti nazaj)
4. razmišljam (o jesenski garderobi)
5. brez (zapletov ne gre)
6. pet (ur klepetava)
7. mali (obiski)

konec

kako to, da je konec lahko tako lep. zaradi določenih stvari ki so me čakale v petek in so se malo zapletle, mu povzročam skrbi. in srečanje čim prej je neizogibno. in peturno klepetanje na balkonu razjasni marsikaj. a v bistvu razmišljava isto. da vidiva da bo lažje, če sva samo prijatelja, pa naj se sliši še tako neizvedljivo. in ko že gre, mi je zelo težko, ne morem ignorirati nekih čustev. a pride nazaj. in se še uro druživa. in je tako super zaključek vsega. in če bi bil vsak break-up tak, potem bi si jih želela še več. konec koncev verjamem da se bo tudi brez njega vse sešlo, a je malo težje za tistega, ki se nekako naveže na drugega in ne da pričakuješ kaj od druge osebe, samo tako, ti nenadoma manjka prisotnost nekoga. in drug večer pokliče samo zato, da to pove. da se počuti praznega. in ga razumem. popolnoma. in vmes polno 'rad te imam' za kar je malo pozno. in tudi zares lepa rdeča vrtnica, ki jo prinese, me pusti precej hladno.

it's no good

ja no, moram malo lagati, da prikrijem kar se zares dogaja. in nimam slabe vesti. niti za laganje. niti za to, kar se dogaja. razmišljam o stvareh. in ugotavljam, da je od lepih noči z besedili depeche mode od  "don't say you want me/don't say you need me/don't say you love me/it's understood" ostalo samo še it's no good!

superman

ne vem, če sem samo jaz na vsake toliko ravno preveč romantična in pričakujem, da se zgodi kaj filmskega. če se zmeniva in ga potem ni in napiše samo "sorry, sem zaj****" mi to prav nič ne pomaga, da navaja dejstva. sem še neke sorte bila pripravljena pozabit/oprostit, če bi se drug dan pojavil s tremi ducati rož in petimi vrstami čokolade na vratih. ja, potem bi mogoče lahko pozabila. samo je šit, ko misliš da se lahko zaneseš na nekoga pa ga potem ni. a po drugi strani veš da se odzove na druga vabila brez problema. smešno je, kako nekateri skušajo rešiti svet, a pri tem pozabijo na svoje najbližje. ki jih morda tudi rabijo. saj vem, da se ni oklical za supermana. in da mi ni nikoli ničesar obljubil, samo včasih pričakuješ, da drugi tudi vejo kako se počutiš in da vejo da bi držanje za roke res pomagalo. in konec koncev, tudi superman je bil samo novinar. a rož ni bilo. in čokolade tudi ne. in odločila sem se, da bo on samo še 'past-tense'. in malo lažje bi bilo če nekoga nimaš rad.

35. teden

1. bi (bil že čas za pogovor: in mu ni kul)
2. sem (v neki praznini misli, čustev...)
3. srečanje (ki se ne konča v redu)
4. sporočila (o energiji in moči in prijetni družbi)
5. fige (in mnogo lepega)
6. ribe (za kosilo in sporočilo)
7. brez (besed včasih človek vse pove in konča)

rože

ne vem točno kaj mi je, a že nekaj časa so mi strašno všeč velike plastične rože. in zaradi včerajšnjega potepa po ljubljani imam novo frizuro. in tri nove rože. ki so sicer malo prevelike za v rdečo vazo, a vseeno lepe. lepo rožnate.še raziskujem, v kater vogal naj jih postavim. se pa ne bi čudila niti, če bodo pristale v predalu. so ene stvari ki jih moraš imet, pa jih v resnici sploh ne potrebuješ.

kaj hoče rečt

okej, če napiše "nimam dovolj energije in moči, da bi bil tam kjer me kdo potrebuje ali pa želim bit" niti ne vem če se nanaš name, in če se nanaša name, potem imam občutek kot da sem ena pijavka, ki vzame vso moč in energijo... a ne bi moglo bit tako, da če sta si dva všeč, potem se ta energije kar kopiči in je je v bistvu še preveč... tudi jaz sem utrujena od vsega tega. in drugih skrbi in odločitev. morda je spet luna naredila zmešnjavo in so se zvezde obrnile proti mene. in morda bo bolje, ko mine nekaj dni, ko vsak premisli po svoje. za drugo bo pa itak že prepozno.

september

prvi september me enako navdušuje kot prvi januar. ker mi prinaša obljube, za nekaj novega. za nekaj lepšega. za nekaj, da se mi zdi, da se bo vse rešilo. resda so hladna jutra, a nošenje natikačev podaljšujem, čeprav me je v ponedeljek prav zalilo. moram preveriti če so usnjeni paščki preživeli. ja no, hočem rečt da mi je bil prvi september vedno všeč. ker sem vedno koga srečala. zdaj se je okolje spremenilo, tako da je možnosti za naključna srečanja bolj malo, a vseeno me to začetno jesensko obdobje poveže z mislimi na hokejsko dvorano. in kar je povezano z njo. in spomnim se kupovanja zvezkov. in počečkanih zadnjih strani, ki so sledile in jih je tok predavanj zapolnil z raznimi mislimi. in sličicami. in (ne)pomembnimi vprašanji. september je tu. in prinaša mi veselje. in do konca leta ni več veliko. in vem da bo vse okej.