še en mesec

saj ne vem, ali mi gre na živce, ali mi je samo smešno, ko letijo vsepovprek vprašanja kje boš pa za novo leto. prvič - ne vem. drugič - to se mi zdi še daleč. tretjič - trideset dni prej me sploh ne zanima novo leto. četrtič - še en kup stvari imam prej za opraviti in zato res ne vem kje bom. petič - še za jutri nisem zihr... in tako naprej. torej, ne me spraševati kje bom. vem sicer da bi rada bila kje na toplem, na morju mogoče ali pa saj je lahko tudi mraz če bi kdo grel moje premražene dlani... no, saj še tako, v mislih ne vem kaj bi raje, toploto ali mraz. po drugi strani pa imam že narejene novoletne voščilnice. in v glavi seznam daril za ljubke ljudi okoli mene in ta seznam je dolg kot seznam mojih najljubših pesmi... kar pomeni da je zeloooo dolg :) in kmalu bo čas za povzetke. mislim da letos po obiskanih prireditvah vodi gledališče, tako na hitro, ko sem včeraj prelistala mojo beležko. in mislim da sem kupila samo dva para čevljev. no, pa saj, leta še ni konec...

47. teden

1. povabilo (na nedeljsko kosilo)
2. pogovori(po telefonu: kot včasih)
3. narejene (novoletne voščilnice)
4. avto (popravljen in je z avtom nazaj)
5. gledališče (in teranov liker)
6. sneženo (jutro in len dan)
7. kosilo (tetke)

tokrat je roza

joj, sem pravzaprav ugotovila da so rože, ki jih nosi, prevelike za malo rdečo vazo... tako da najprej vedno izgubijo nekaj centimetrov. a res je lepo. ko jo prinee. ko odvijam papir. makes me happy. everytime.

petek

v glavnem da je petek in da zjutraj ni bilo snega na ulici, kot so obljubljali en dan prej. in da se počutim bolje. in da grem zvečer v gledališče. v glavnem da so ene stvari urejene in da se je vrnil prej. ena stvar me pa le muči, kdaj je preveč in kako naj to razumno pojasnim?

rumkugle

nimam se za sebično ali take sorte, da sebe dajem na prvo mesto... a včeraj je bilo tako da sem mislila samo nase in imela v glavi sto-in-en film o tem kaj se je zgodilo, da nekoga ni, da napiše da pride kasneje, pa ga kasneje še zmerom ni... in skušam razvozljati samo sebe... in ugotovim, da včasih človek rabi samo malo več bližine. in je bedno, če tistega ki ti jo lahko nudi, pač ni zraven. sej je vse kul, kasneje, ko pride, ko se ne delam več da spim. in nič ni imelo opravka z mano. in ne morem kaj, da ne bi spet pomislila da luna nagaja in me dela tako razdražljivo in da rabim, jah, njega. kaj sploh pomeni, da nekoga rabiš? rabim nov svinčnik, pa nove čevlje, nove hlače in nove šraufe, novo poličko, nov stol... res lahko v isti koš vržem še osebo? rabim bolj en tak občutek da je vse okej in da mu pomenim toliko kot on pomeni meni. aja, pravzaprav sem hotla napisat da so se v kuhinji našle rum kugle, take doma narejene in sem jih ob tejle zgodnji uri kar nekaj pobasala (pred tem pa brala članek o tem, kako so sladkarije škodljive)... in sem kar malo woo-hoo. od rumčka, ne od kugel.

buzz

no, po filmih se skušam zorganizirati še za ogled knjig, a se spomnim da me lanskoletno razstavljeno gradivo ni nič kaj prepričalo. in tudi nova lokacija se mi ne zdi prostorna, čeprav sploh ne vem kako zgleda. tako raje zapravljam čas po trgovinicah, kjer mimogrede mineta dve uri, pa sprobam samo nekaj majic in eno krilo. nekaj je bilo kulinaričnega razvajanaj s fantastičnimi lignji pa naslednji dan s torto, ki je zgledala kot en povožen ježek, ampak okus je bil super. in potem me nekaj muči, da se zdim nezanimiva, zato ker ima neke druge palne, ki jih čist razumem in podpiram, a je zato malo manj prisoten. pri vsem tem palniram še zabavo v decembru in ne vem kdaj bo pravi čas za nakup novoletnih daril.

46. teden

1. polno (enih obveznosti, ki jih narekuje datum)
2. privlačno (večerno dogajanje)
3. bandidos (ice: je še zmerom kul)
4. liffe (zadnji film)
5. vse (zame)
6. kup (enih malenkosti)
7. torta (v obliki jažka: mmmm)

roza

no, je rekel da niso imeli nobene pametne rože, a da je že dolgo imel v mislih... in je prinesel roza vrtnico. in je okrašena z neko roza travo .zelo mi je všeč. in zelo paše v vazo. in zelo me preseneti večerno sporočilo, ki pravi ti amo.

končno

danes mi gre tako v uho tale pesem. at last the love that i was dreaming of is mine been walking on air for the last 92 hours. in tako naprej.

kino

sej je fino, ne rečem. ampak sedenje v prvi vrsti linhartove ni udobno. ker komaj hkrati spremljaš sliko in podnapise nekje spodaj. ne bi bil problem če bi film bil samo angleški, a kanček italjanščine in francoščine pokvarita namen poslušanja. in vsebina je taka, da vsi obsedimo na koncu. ker ne veš, like wtf! kdo je kdo, in ali je ona res ona in on njen, ali je vse skupaj njena zabloda in on igra zraven ali je on tudi zabloden... a preveč ve, da bi ne bil on tisti... zanimivo. in vse se vrti okrog kopije. izvirnika. in m-m-m-marie. skratka film, ki pusti odločitev gledalcu. razumevanje je prepuščeno lastni interpretaciji. pred kinom pa se še malo pomenim in poklepetam in dobim še anthonyberg čokoladice, ki me res spravijo v dobro voljo po nesrečnem vprašanju. ker res ne vem kaj bo, ko bo nekdo pač šel, ker pravi da mora it. in po eni strani mi je super kul gledati pohištvo za v kuhinjo, po drugi strani pa i don't want him to leave in ne vem kako naj to razumno razložim.

45. teden

1. misscomunications (na vseh nivojih)
2. zapravljivka (v trgovini)
3. dolgočasna (popoldanska zadeva)
4. arhitekti (imajo svoj dan: jaz pa z njimi)
5. večerjica (in čnjs in ...)
6. tamara (drewe: potem pa aperolspritz)
7. gospodinja (na več nivojih)

filmček

ali z leti res izgubimo smisel za organizacijo? toliko enega prerekanja in usklajevanja, da se mi na koncu še to več ne da, kupim eno karto in sedim med neznanci. a film je okej. zanimiv preplet in zaplet in razplet. in srečanje po filmu mi je najprej odveč, a se imava kar fino. kar misli da imam ne vem kaj za povedat, a je malo pozabila da relacija služba-dom, z občasnimi izleti v mesto, pač ne ponuja preveč materiala za pogovor. in hkrati ugotovim da bi bila namesto na tistem kavču oloženem s povštri raje na svojem kavču obložena s povštri v neki drugi družbi... in ona pije tisti deci rdečega vina tako zelo počasi. v novem tednu si bom ogledala še dva filma. in všeč so mi ljudje ki ne komplicirajo - ko jim daš na razpolago datum in uro in se odločijo ali pa ne. eni pač znajo čisto po svoje vse premešati in predlagati svoje datume in ure... a jim ni jasno da je bil moj izbor že itak narejen natrpano. tako, da se bo ravno izšlo. in pri tem nimam časa preverjati ali bi mi namesto petka bolj odgovarjala sobota... kakorkoli liffe je fajn.

what! there is a bow in my hair?*

kako je lahko lep dan, če se začne z nasmeškom. in mi ga (lepega dneva) ne pokvari niti kritiziranje mojega izgleda. še posebej zato, ker so mi obroči za v lase res super-kjut. in me v tej točki sploh ne zanima, ali koga motijo. prav mi je, da pove da mu ni všeč, jaz pa rečem da meni je pa zelo všeč. in vem, da bi mi obroč zavidala tudi minnie miška :) in si ne morem pomagat da je to ena tistih stvari, ki jih pogledam v vsaki trgovini. včeraj me je spet premamil črn, pentljast obroč... joj, koliko samozadrževanja je potrebenga da sem ga pustila v trgovini. a nič zato, od prejšnjega vikenda imam en prav poseben obroč - tako avstralski, s sivim perjem.uporabila ga bom za novoletne zabave. sprašujem se zakaj to pri nas ni tako zelo sprejemljivo. res, v melbournu so vsa dekleta zvečer imela kaj takega v glavi. mislim da mora to biti povezano z anglijo. in konjskimi dirkami. and i like it!
* naslov je sposojen iz enega drugega bloga: http://www.leblogdebetty.com/en/

zvezde

kako to, da imajo zvezde spet prav... piše nekaj o misscomunications. in presneto drži. kar nekaj me daje, ena tečnost in nejevolja in pomisleki... damn! ampak pomaga, ko veliko povem na glas in se potem na glas tudi smejim. ampak, tele zvezde, res jih ne razumem in kako naj one potem razumeje mene? so pa dober izgovor. vsakič.

vikend

kot en ponavljjoč vzorec. prejšnji vikend sem zaporedoma dva dneva preživela na morju. ta vikend pa dva dneva v italiji. nedeljski plan za izlet v oddaljeno mesto (padovo) in nakup oblačil se ni najbolj izšel. a še dobro, da na poti nazaj spet lahko gledam oblačila in čevlje ixos, v palmanovi. in si napravim zalogo lindt čokoladic in kiko mejkapa. in kasneje nakupim malenkosti v vileški ikeji, vse tisto kar pravi da bi moralo že prej biti. neverjetno veliko ljudi je bilo povsod, za nedeljo. in vsak zase kupujemo stvari, na koncu pa sva kupila enake kozarce. 4+2, tako da jih je zdaj šest. cel komplet. hm? tak deževen dan je, pa tako veliko sonca v mojem srcu.  in se na vsake toliko drživa za roke. tako prijetno je to druženje, da se kar topim.

venetke

benetke + venezia = venetke. odpravimo se navsezgodaj. in se nekaj ur sprehajamo po paviljonih. z občasnimi vzdihi oooh-aaah. in preveč informacijami naenkrat. in preveč idejami. in super maketami. enimi malo večjimi. in super napisi na stenah. živih barv. in vožnja z vaporettom ko imam občutek da je voda tako visoko, da bom imela kmalu mokre čevlje. in umazano steklo, da se prav dosti ne vidi skozenj. in sprehod med ulicami. in megla ali oblačnost, ki benetkam odvzame vso tisto pisanost. takih benetk še ne poznam. tako zelo "turnerjeve" se mi zdijo. tako zelo me spet spomnijo na london. tako zelo se imamo lepo. utrujenosti skoraj ni. in srečanje v galeriji je prijetno. in hitri skok skozi trg, kjer natakarji v belih jopičih strežejo razvajenim gostom. in pot mimo rialta, da se ti odpre lep razgled. in vstop v hišo, ki ima neverjetno lepo notranjost. in želja po limoncellu. benetke enostavno moraš imeti rad

44. teden

1. tafelfarbe (in uporaba krede)
2. novosti (v službi)
3. ena (gosta vroča čokolada)
4. kosilo (s komentarji)
5. leno (jutro in len večer)
6. biennale (v benetkah)
7. italija (in zaprte trgovine)

fishy

jap, bilo je pretežno ribje kosilo. bakalar. hobotnica. tunin namaz. repki kozic. pa testenine z morskimi sadeži. mnjami. in družba, ki se je kar ujela. in prvi vtisi le niso vedno najbolj pristni in primerni. se mi je že večkrat zgodilo, da se je prvi vtis kasneje, čez čas zelo popravil. včasih pa je šlo samo še na slabše. no, po ribjih zadevščinah pa je sledila moja zlagana sladkarija - ker sem v slaščičarni nakupila ježke, potem pa sem naredila mini kroglice in jih okrasila s tistimi papirnatimi pisanimi dežnički. kako je kjut zgledalo vse. po nekaj popitega vina, ki name nikoli ne deluje dobro in odhodu vseh, sva ostala sama. in so se načele ene čudne teme. in ne vem, kar malo sem otopela. po eni strani kakšnih stvari nočem slišat, po drugi strani pa hočem vedet kaj mu je kaj pomenilo in se malo zbojim da bom čez čas tudi jaz samo vsebina njegovega pripovedovanja, ko bo v obejmu z eno drugo. nikoli ni luštno razmišljanje v naprej, ko se vse zdi črno in tudi govor o skorajšnjem odhodu me prav nič ne veseli. čeprav reče tudi sam, da se je kar navadil, da ve da bi mu bilo že prazno če bi zvečer ostal sam in da zdaj ne pokliče drugih in drugi ne kličejo njega. zdaj pokliče mene, da mi kaj pove. in to mi je všeč.

rdeča

 sej vem... spet sem važna. z vrtnico. z rdečo.

november

sveče na grobovih so prižgane. dežuje. in ne gre brez gunsov.

povzetek

pa ja no, je po svoje fino biti brez računalnika tri dni. že spontani odhod na morje, v petek, prepreči da bi se igrala mahjong. nič za to. morski zrak vedno dobro deluje name. in morska hrana tudi. če odmislim česen. in ponovim zgodbo v soboto, ko me pobereta na poti do portoroža. kjer se fino sprehodimo. in si privoščim napitek zara. in potem se še malo sprehodimo. in se navdušujem nad neskončnostjo morja. in parom belih jader, nekje ne zelo blizu. in se navdušujem nad vonjem borovcev. in potem se še malo sprehodimo. sobotno gledališče zvečer mi je všeč, koncertu pa se odpovem ker mi nikoli niso bili tako blizu da bi jih želela poslušat. a sem vesela za njiju, ki se kasneje izkaže, neznansko uživata. nedeljsko jutro je pozno zajtrkovanje in potem odhod na kosilo z eno drugo družino. mi je lepo, da me šteje zraven. in potem prespiva v tisti mali vikend hiši. in dež se počasi odbija z okenske police. in ob gledanju filma se prijetno zvijem pod odejo. tako resno začne stavek in reče take it or leave it. in rečem, da sem že zdavnaj vzela. in se malo ustrašim da se oddaljuje, ker ima to v planu. za december... a tudi dan po tem hitro mine. še nekaj obveznih prižiganj sveč, posedanje na kavču na obisku, ko si kaj dosti ne upam. in potem se vrnem v toplino doma. in me razveseli vrtnica ki se kar dobro drži in jo je spet prinesel konec tedna. samo zame. z resnim komentarjem, da se rdeče vrtnice nosi tistim, ki jih imaš rad.