njegovi prijatelji

najboljše so zabeve, ki se kar zgodijo. in ja, res si moram dati v opomnik, da sta 2 bandidosa dovolj! ker po treh in še nekaj (hm, nekaj ja) vodke je sicer res fino, samo dan kot da ga ni, ker prespim do osmih. in hecno, knjiga ki jo berem ima točno tako zaporedje dogodkov: was it all the vodka or some romantic wish. najbrž oboje. in vodka in romantične želje. in njegovi priajtelji pravijo da se splača vztrajati. da na koncu da vse od sebe. kar je dobrega. lepo je to slišati. tudi njegove besede zvenijo sicer tuje ampak lepo. it's just so fine.

ustvarjalnost

sem naredila nekaj, kar sem se lotila že doooolgo nazaj. s strani peperminta sem kopirala in naredila svoje fabric-tapes. tako so luštkani. in najlepše izpadejo izrezani srčki, ki mi zadnje čase sploh skačejo po glavi... zdaj moram samo preveriti kdo ima kdaj rojstni dan. jap, septembra jih je veliko. eden pa že zelo kmalu. in kaj naj kupim? zadnjič se mi je zgodilo, da sem čisto pozabila na rojstni dan kolegice in je bila pomoje žalostna. in je potem tako naokrog povedala oziroma me spomnila da je imela rojstni dan, ker je rekla, da je v službi pripravila malico. oh, kako sem imela slabo vest. pa sem potem takoj naredila čestitko, kar v službi, iz materiala ki ga imamo, you know, raznobarvni listi, luknjač, nekaj kartona, lepilo.... in potem napiše da je prejela čestitko iz mojega kraja, samo da se nobeden ni podpisal. joooj, when things go wrong they really go wrong... zdaj sem naredila tako, da sem si v opomnik dala vse rojstne dneve. in kaj kupiš nekomu ki ti je všeč, pa nočeš da je preveč očitno? nekaj kar rabi, ali nekaj kar ne rabi? enivej, tekstilni selotejpki so super. imela sem samo problem, ker zgleda da peki papir ni bil prave sorte in se mi je potem vse skupaj odlepilo. tako da sem uporabila paus papir, ki pa se malo težje odlepi. a nič zato, pripravite se na super kul zavita darilčka, če le ne pozabim na rojstne dneve.

 

manj je več

8:05
pa je res...
če reče manj, res pomeni da čuti več? če čuti manj, res lahko reče več? če hoče manj vsega od mene, je lahko to tudi več? eh, kljub maratonskemu pogovarjanju čez noč, ali pa ravno zato, sem čisto praznoglava. ne morem misliti. ne morem govoriti. ne morem gledati. vse me boli. pijem vodo. kaj se je zgodilo. je v resnici samo ne tako naravnost povedal, da hoče biti sam. da se ne bo navezal name ali katero koli drugo. ker ne verjame. ne zaupa. se je preveč navadil tega biti sam. in da je malo sebičen. in rekel je tudi, da se boji medvedov. izven konteksta. ha, veliko stvari je bilo izven konteksta. ampak tudi zato še več izvem. in je rekel točno to, kar nočem slišat? kako dolgo bom še vztrajala. spreminjati mnenje nekoga je kot prepričati vodo, da teče v drugo smer. kaj zdaj? kako naprej? bom lahko še naprej polna čustev in ljubezni, samo brezbrižno igrala vlogo ki si jo želi? a po drugi strani me vabi na vikend, v mesto soli in se veseli tistih planov, ki jih drugi delajo namesto mene. res več ne vem. in če je manj več. ga imam lahko manj rada pa bom imela več od tega?

14:46
procesiram povedano in se nalivam s kavo...

19:26
pokliče. na pol spim in ne vem kaj govorim. slišim samo - taka si, besede polagam v usta, četrtek, ja, papir.
in takoj ko odložim telefon zaspim do jutra. z nasmehom. 

kaj je to?

kako je prijeten občutek. in nasmejan obraz. in glava polna roza srčkov. in malo manj narejenega v službi. ko kliče sredi noči. in mu je žal da ni klical prej. in ko hoče da sem tam. in preveri, po moji beli kavi, če sva mislila isto. in noben ni mogel zaspati. ker sva mislila na...
crkljanje.

najbrž*

sej vem, ljudje ne znajo brati misli in predvsem ne vejo vedno kdaj točno v bistvu rečeš ja, ko pa se sliši ne... tako da ne morem biti jezna na nikogar, če pa sem rekla da grem rajš sama, ker ne maram ljudi zraven ker nikoli ne vem ali jih zadeva enako močno zanima in navdušuje... in potem sem pripravljena menjati svoj plan, za njega. on pa ne reagira. ker ima najbrž že svoje palne. ker sem tako jasno povedala da nočem da gre zraven. no, sej nisem rekla nočem, samo najbrž je tako zvenelo. in najbrž ni razumel da naj vpraša če gre vseeno lahko zraven. in potem se jezim nase, ker ne odgovori na moj drugi predlog a si najbrž misli da sm zmešana in nekonsistentna, da ne znam plana izvesti do konca. ampak, saj ga... in me zanima koliko časa bo minilo do naslednjič ko se bo javil. najbrž ravno prav zanj. in najbrž malo preveč za mene...

* nàjbrž tudi nájbrž prisl. (ȁ; ȃ)
1. izraža precejšnjo verjetnost
2. v medmetni rabi izraža (zadržano) pritrjevanje

29. teden

1. optična (miška)
2. vabilo (v kraj blizu vodic)
3. spet (sem hepi hepi ko se slišiva)
4. mesto (mi je vedno všeč)
5. everything (falls into place)
6. dobra (muzika po radiju)
7. grad (snežnik, namesto F1)

grad

bi zamenjala izlet na grad, če bi hotel gledati formulo z mano. pa ni rekel nič. kje je. kje bo. tako da sem imela vseeno prijeten dan. na gradu se ni nič spremenilo. okolica pa je v živo zeleni barvi prav vabila, da se človek ne odpravi takoj domov. ne morem pomagat, v takih krajih se vedno pomalem počutim kot kakšna grajska gospdična in si čisto z lahkoto lahko predstavljam kako v krinolini postopam po travi in gledam, kako se grad odseva v malem ribniku. in mimo pride princ na belem konju, kot v romanih jane austin... ne, sej ne. samo je pa res, da mi poleti domišljija še bolj dela, ker preberem veliko finih knjig s finimi vsebinami. 

vrata so odprta

in njegova posteljnina diši po rožmarinu :)

nosečke niso tečke

še en dan, ko hitim na srečanje še preden jo v soboto odpeljejo v porodnišnico. in mislim da imam jaz probleme, ki ob teh nosečniških stanjih kar zbledijo. ona ima zaresne skrbi. in je luštno posedati na čudno ograjenem vrtu in srkati mineralno vodo z ogromno limone. in me posluša in reče da bo vse v redu. in mogoče rabim ravno to slišati. po tem se dobim še z drugimi, s katerimi se po mestu vedno nahodim. sem in tja. gor in dol. in delamo plane za obisk filma pod zvezdami, čeprav sem veliko že videla. in na koncu pripešačimo do jakopičevega sprehajališča, kjer mi je celo ena slika prav všeč. v črno obleko oblečena, desno postavljena... in prvič si privoščim sladoled pri zvezdi ki mi je še kar v redu, a ne preveč, ne toliko da bi ga še kdaj. in ko mu napišem če je frej za obisk naslednji dan, napiše da pokliče če bo doma a misli da bo nekje drugje. tega res ne maram, da reče nekdo da bo poklical, pa mi je že takoj jasno da ne bo, a vseeno na vsake toliko pogledujem na telefon in preverjam če morda nisem dobro slišala, a na koncu dneva ni nobenega glasu, nobenega zgrešenega klica. pač ne pokliče. ker najbrž ne misli toliko name, kot jaz na njega. bom videla če bo spet tako... whatever. ko poslušam druge tudi vidim da so se stvari zeloooo spremenile. včasih ni bilo treba nič storiti, zdaj pa moraš ves čas namigovati za srečanja, predlagati izlete, in vse ostalo (tako mi pripovedujejo). in prevelikokrat si dečki v zdajšnjih časih vzamejo čas za premislek. saj ne obsojam, če tudi sama ne vem točno kaj bi rada (vem pa česa ne bi rada), potem tudi od drugih ne morem pričakovati da bodo povedali kaj hočejo.
in zapestnice še nisem našla. tudi včerajšnji skok v dve trgovini je ponujal zgolj neke zimske jopice (pa so poletne razprodaje) in pa bolj kičasto bižuterijo, pa ni bil tak dan da bi mi bile svetleče stvari všeč.
o, še to moram omeniti. solni piling za telo s solin je fantastična zadeva. tako mehko kožo naredi. tako fino diši. tako paše. tako bi ga uprabljala več kot enkrat na teden.

popoldne

ja, kako paše spet iti malo po vročih ulicah mesta. in se ustaviti v vsaki trgovini na poti do reke. in probati kakšna oblačila, ki jih ne bi nosila, a izgledajo tako cute na lutkah. in iščem novo zapestnico, pa jih sploh nimajo veliko na izbiro. vse kar se ponuja so rože-priponke, rože-špange, rože-obroči za lase (kar me sploh ne moti)... a zapestnice pa ni nobene pametne. no, posedanje ob ljubljanici je itak vedno fino. in limonada brez sladkorja in slamca in veliki ventilatorji. in sonce, ki zahaja za strehami hiš, in se zadnji žarki magično odbijajo v kozarču vina na sosednji mizi. občutek da si turist v lastnem mestu, še nobeno poletje ni bil tako močan... in ko smo že pri občutkih - spet se mi zdi da bo vse v redu. zaradi nekaj sms-jev in nekaj telefonskih pogovorov in njegove želje po bližini. se mi zdi, da pozabljam na tisto kar me je jezilo. in mi je hecno, ker se moram zdaj odločiti ali naj verjamem in sledim tistemu, kar mi pravijo drugi, katerih mnenje res cenim in bi imela celo občutek da sem jih razočarala če ne povem da še mislim o tem kaj bi lahko bilo... a po drugi strani, kako naj se kaj naučimo, če ne iz lastnih napak. in tukaj se mi zdi, da še ne morem zapreti zadeve, da je še nekaj ostalo. nekaj... nekaj pač. in rabim ugotoviti kaj je to. in se rabim sama prepričti da me občutek vara. ali pa ne. enivej, dokler je luna na delu, je tako ali tako vse zmešano in dober izgovor za kakšno neumnost.

citati

ja, ne rabim sploh pisati, ker lahko samo prepišem, kako mi je trenutno:

+  sometimes you feel like you really care when you don't really care, sometimes you just want somebody to text back  +  text analysis is pointless. i’m not even going to explain it because, to my fellow text analyzers out there, you know who you are and what i’m talking about  +  these ups downs ultimately come out smiling or, more to the point, laughing my head off  +  queen of bad decision making  +  and wondering how much cheesecake you’d need to eat yourself to death

28. teden

1. dela (plane namesto mene)
2. služba (je sredi poletja čudna)
3. dva (bandidosa sta dovolj)
4. vroče (morje)
5. ladjica (in vse z njo)
6. še (zadnja sol na koži)
7. čakam (pa se delam da ne)

brez besed

večer pred odhodom na morje preživim ob štiriurnem klepetanju z nekom od lani. predrzno povabilo prijazno zavrnem in si v tistem trenutku zaželim da bi nekdo drug sedel ob meni na rdečem kavču. to tudi nekako napišm in še eno drugo reč omenim, ki me strašno muči. in ostane brez besed. tako napiše. ne vem, a zato ker ne misli isto. ali zato ker sploh ne msili. želim si, da bi mi bilo bolj vseeno. a bo že, sčasoma... enivej, morje je bilo spet krasno. tokrat mnogo bolj toplo kot pretekle vikende. in mnogo bolj vroče. a izlet z ladjico je bil najboljši,  z začetno rakijo ob desetih dopoldan, da smo bili od vročega sonca čisto pijani, in dobre ribe in plavanje v zalivu in postanek v mestu, in vino v lokalu ob morju in pomoč kapitanu in želja po izmenjavi telefonskih številk in odlične školjke. hja, še bi šla.

plavanje

oh ja, kako plavanje paše. kako sploh paše iti malo stran. in rečem da prijateljice točno vejo kdaj rabim malo pobegnit stran. in reče, da zgleda da me poznajo. in me res. samo ne razumem, kako potem ona dela plane za naju, ko pa tega naju sploh ni več. ali pač jaz vidim stvari drugače in drugi po svoje. in je mogoče vse okej. mogoče pa je vse okej tudi če se končuje. ker plavanje res pomaga. odmisliti. čist. in ležanje na plaži ob primernih urah, torej po tem ko se večina že pobere s plaže, je res super. in še malo tega. potem pa se mogoče tudi druge stvari izidejo tako kot si želim.

27. teden

1. avto (na servis)
2. avto (s servisa; in se naučim novih delov, ki jih avto ima)
3. na (hitro pakiranje)
4. srečanje (v trgovini)
5. jutranji (odhod)
6. spalna (vreča: ni tko slaba izbira)
7. vodna (aerobika v bazenu)

čokolada s poprom

dejstvo je, da ko reče da bo poklical, pomeni, da nima namena klicati.
dejstvo je, da sem včeraj odnesla v njegov nabiralnik čokolado s poprom (za katero ve da sem jo prinelsa) in sem jo lepo ovila z modrim trakcem in opremila z modrim listkom, na katerem je pisalo "samo še to je ostalo od mene za tebe". kaj sem mislila? uf, preveč. mislila sem povedat da mu samo to še lahko dam. da dajem sebe ves čas. pa noče. tko da dam lahko samo še čokolado in nič več. in da je to neke vrste konec zame. a potem si mislim kako bo to razumel, da najbrž je bilo še kaj zraven. in bom lagala, da sta bili morda dve čokoladi in da je samo še ta ostala... i don't know... po malem zlobno upam da se bo v nabiralniku stopila in razmalzala okrog po vsej pošti. kako bi bilo to zabavno! a nič ne de na vse to. grem na morje. spet. uživat po svoje.

in po nekajminutem klepetanju zaključi z "lepo te je blo videt" in odgovorim "mhm" v tonu kok-ti-ne-verjamem. in sledijo mesidzi.
- namig: mogoce je fajn veckrat na mesec postni nabiralnik odpret (enkrat prej je pojasnil, da to pocne parkrat na mesec)
- sej je se prostor odkar imam nalepko da reklam in ostale nezaz. poste ne sprejemam
- ups, nezazeljena posta... nisem vidla nalepke
- kot razumem si bla cist freh in potisnila nekaj v moj kaselc
- freh. nekaj. kaslc. ja, tko je blo.
- kaj ?! a drugac kot v kaslc se mi ne more ali noce izrocit
- prej ne more kot noce - ampak nic od tega... v trenutnem zagonu na poti v Lj sem to pobrala in napisala 9 besed ki zdaj studiram se lahko narobe razume, joj, joj, in oddala
- ce si napisala nekaj besed je bil pomen tak kot si hotla
- zapletava tole. s tem kar sem napisala sem nekaj hotla povedat, ampak sem ze zvecer mislila drugace. pa sploh ni nic takega. beri na najbolj preprost mozen nacin. (res, to je zgleda moj problem, pravzaprav lahko v dveh delih dneva zelim cisto druge stvari... racunam na to preprostost moških, da itak globjih pomenov ne razumejo)
- no, sej je se nekaj ostalo... od tebe za mene
potem se se slisiva in potem se en mesidz
- lepo panci
in potem grem na morje in sem vesela.

krekerji

ma ja. se spomnim kako lepo sva se držala za roke. in kako sem mu delila slane krekerje. v obliki srčka. in zdaj ni več tega. to da se ne vidiva mi sploh ni všeč. ampak pomaga. in ker imam toliko stvari za urediti, pregledati, postoriti, dopolniti... malo manj mislim nanj. ampak še mislim. in se še vprašam kaj se je zgodilo.kaj se je spremenilo od slanih krekerjev. kako je lahko v enem momentu napisal cel niz lepih besed. zdaj pa nič več. hm?

preveč

ne morem verjet, kako se večer razvija. najprej mesidž od že pozabljenega dečka j., ki ga januarja ni bilo v kino... hkrati pa chatanje preko fb z g. mojo staro ljubeznijo. iz leta 98. in je v bostonu, v knjižnici. in pravi da je vroče. povem o tem da sem bila blizu pirana za vikend. in se spomni dobrega vina. oh, kako dobro dene izmenjati nekaj lepih besed. tudi j. me preseneti, prej prestraši, ker se ponudi za srečanje in sladoled. nisem ziher da to hočem. še dobro da je g. na drugem koncu sveta... a hecno ker tisti s katerim bi zares rada kaj rekla, pa ni in this picture... pa saj je ostalo še čisto malo neizrečenih besed, ki bodo mučile vsaj enega izmed naju (ja, jasno da mene)... ampak je fin večer. in se ne dam motiti.

še malo morja

dan ko grem me še malo dajejo neki neodgovorjeni mesidži in se odločim za klic, ki ga vrne. in dolgo govoriva. in potem spet kliče in spet govoriva. in potem pošlje še en mesidž. spravi me v smeh. in reče naj globoko diham. ?!?!?!???! in zdim se sama sebi smešna. in potem se hecava. in je v redu. kakor koli. se pomirim, ker dam vse kar me mori iz sebe. in rečem da bi rada razumela in naredim skrivni plan da pridem na njegov seznam tistih punc, ki jih vedno pokliče nazaj... in grem na morje in vem da bo super vikend. in tako tudi je. samo malo prevroče. in polno glabe. in plesa. in smeha. in morja. in koncerta jazza, ki sploh ni jazz. in na kratki vožnji nazaj se spogledujem z zvezdami in se spomnim na lovšinovo pesem poglej v zvezde poglej me v oči... in se mi zdi da ga v tistem trenutku pogrešam (njega, ne lovšina) in to napišem. in mi je vseeno. najbolj všeč mi je ležanje v viseči mreži, ki sploh ni mreža ampak vreča. joj, kako je fino.

26. teden

1. morje (in plaža ob bazenu)
2. romeo (nasproti julije)
3. knjige (z amazona)
4. telefonski (pogovori)
5. plesni (čevlji)
6. grožnjan (in festival)
7. portorož (pred dežjem)