give me a reason

mislim si, da it's time to move over... in portishead me podpirajo! i'm so tired of playing... se ponujam in ne vzame. a ni tko, da so best things always free. zgleda da ne v tem primeru. in ignoriranje se mi ne zdi več način komuniciranja. pravi način vsaj. jaz sem dala vse od sebe. tu sem, na razpolago. pa ne vzame. in ne počutim se kot da me ni, ampak kot da ne obstajam. pa toliko imam za povedat.

bane, ogi, nedo

e, pa je minilo štiri dni morja. kot bi mignil. z večernimi zabavami in klepetanjem do treh zjutraj. ob pitju "gemišta" tako je rekel bane. ogi je pravil hecne štorije a nedo je bil najboljši. o zajcu. o lastovkah. urice smeha ob posedanju na stopnicah čisto blizu morja. pa še luna je svetila kot zmešana. oh, super fino je bilo naključno srečanje.  in začetna lingvistična nekompatibilnost je ob vinčku kar hitro zbledela. vsi smo se razumeli.
morm rečt da sem bila prvi dan morja zelo otožna... potem pa napiše če smo skregani. oh, kako napačen izraz se mi zdi... ne, nismo skregani... samo ni pa vse okej. in sem se spomnila na eno pesem ki se nama je vrtela in jo je pel nek: luca (želim si malo ljubezni in malo resničnosti....) pa saj ne, da dvomim, da kaj ni bilo resnično. a je čudno vse to.
enivej. na morju je bilo krasno. kraj je tako podoben piranu. in v galerijah imajo super lepe izdelke.

25. teden

1. kaj (dogaja: napiše)
2. zmenjena (pa se počutim kot idijot pred zaprtimi vrati)
3. nogomet (ki se za nas konča in en mesidž z vsebino sorry)
4. billy (f****** idol)
5. rovinj (je kot piran)
6. plaža (plavanje in pivo)
7. luna (se nam smeji)

mooorje

jeeeeeeej! grem na morje jutri zjutraj.danes zvečer pa še odpojem z billyjem dancing with myself. ki je postalo kar dobesedno. dotični mični gospodič napiše da je res grozn če kdo zajebe in da je sorry... ker je bil nedosegljiv na dan ko sva se zmenila. trenutno mi sorry ni dovolj. grem na morje. s trač revijami in velikimi sončnimi očali, iskat senčko pod borovce in ciprese :)

timing

joj no, a je res vse v tajmingu. in v tem, da stvari ne vzameš preveč resno. a jaz pač ne morem: če rečem da bom poklicala, pokličem. če rečem da pridem, pridem. če rečem da bom pomagala, pomagam. če rečem da grem, grem... in tako naprej. eni pa samo rečejo in nič ne naredijo. in so zadovoljni sami s sabo. in še rečejo da niso naredili nič takega. jah, sej... in potem sem spet v družbi vprašanj: zakaj, zakaj ravno jaz.
in rečem lahko to, kar so že odpeli: cried all night 'til there was nothin' more ... a se bosta njegov in moj tajming kdaj poklopila?!?!?!?

roza

danes mi paše roza barva. ne na meni, ampak tako, da jo pogledam in je fino. kupila sem si kremo za sončenje +50 faktor, tudi zato ker je roza embalaža in mmmm vonj po kokosu. moje najljubše kreme za sončenje so definitivno hawaiian tropic. in to je tudi posebna zgodba, stati pred policami založenimi s kremami.jst ne morem, da ne bi, odpirala zamaškov in vohala kremic in si kakšno še na tanko namazala. pogrešam testerje. sej človek ne more vedeti kaj kupi, če ne proba, a ni tko? slikice pa so z zadnjega potovanja in koncerta. roza. itak. in se sprašujem kakšnih barv bo potovanje, ki pride.

kako naprej

ja, neodgovorjeni telefonski klici mi povzročajo težave. najbrž ne bi smela sploh o tem razmišljati. pač ni bil pri telefonu. ampak zakaj se punce potem vedno pokličemo nazaj. ali pa napišeš mesidž, da si bila tam in tam... pri dečkih pa je to drugače. a jih neodgovorjeni klici na telefonu dajajo na seznam "wanted" in se jim zdi kul  in se zdijo sami sebi pomembni? res ne štekam. ali je to prijazen način da povejo, da te nočjo več videt in si mislijo, sej-je-dovolj-pametna-bo-že-pogruntala... ampak ne, jaz še vedno rabim besede. in razlage. prav jezi me vse skupaj. če pa se nanašam na feeling pa se mi zdi da je vse v redu, da sem bila malo preveč občutljiva zadnje čase. ampak, saj imam prvico biti občutljiva. in sem rabila samo nekoga, ki bi mi rekel, da bo vse v redu. in kako fino bi bilo če bi bil to ravno on. pa spi. tako reče. ne vem. in potem me muči še prihajajoči odhod na morje. ker potem se res ne bova nekaj časa nič videla. in vem da ne ve, da grem. in jaz bi ga malo gledala (oh, šele zdaj ko to napišem, se zavem, da sem malo trapasta in preveč zagledana vanj in bi mi bilo grozno, če se ne bi nič več videvala... tko najstniško se spet počutim)... računam na to, da se kaj javi, a spet, v matematiki res nisem najboljša, presneto!

24. teden

1. nenačrtovano (spanje v objemu)
2. kino (s puncami o puncah)
3. nekomu (prinesem darilce, nekdo spi)
4. gre (še malo na morje)
5. plani (za malo cipres in borovcev)
6. muzej (in ljubljana)
7. obiski (in z obiski na obisk)

muzejčki

muzeji so bili ob 11. uri še kar prazni. pogledala sem si v sem razstavo o kokti in mestni muzej z razstavo o emoni. mestni muzej je itak moj najljubši. i get all so woo & hoo ko se znajdem v kleti skupaj z rimskimi ostanki lončevine, obzidja, stekla in vsega tega. in zdaj ko se razstava tako časovno pomika proti drugemu nadstropju in ko se nekje vmes lahko namotaš še v togo. s-u-p-e-r! mislim si, da sem morala biti (če bi verjela v prejšnja življenja) kakšna tistih muzejskih obsedenih babnic, ki živijo z eksponati. tko se vidim s še debelejšimi očali, s sivo mapo listov v roki, v kakšni zbledeli jopici, ki so jo malo že načeli molji in z narobe zapetimi gumbki in vsa načitana o stoletjih zgodb... potepanje po mestu mi paše, da se ne ukvarjam spet o drugih pomenih, ker če nekdo reče da hoče bit s tabo, bo tudi kaj naredil za to, ane. nazaj k muzejem: to je tak dan ko se zdi gotovo da bom srečala še koga in jih res. pogovor z njimi je vedno prijeten in sem vedno nasmejana, čeprav ni bilo vse v redu. stvari so se bedno končale. a smo kar ostali v lepih stikih in ne takšnih vljudnostno prijaznih, saj ne z moje strani. oooo, gledam kako so jima otroci odrasli. takrat sta šla v prvi letnik srednje šole, zdaj zaključujeta fakse. uf. kako čas beži! iz vsakega obdobja v lajfu se kaj naučimo. v tem času sem se res veliko naučila. in se vprašam kaj se je spremenilo od takrat? hm, imam službo, ki ni nujno boljša. moje best friends so še zmeraj iste. še zmeraj sem boyfriendless. in še zmeraj grem na poletno noč v muzeje.

dnevnarjenje

sanjarjenje podnevi = dnevnarjenje. in to je moje najljubše opravilo. zadnje čase. in zasanjano gledam skozi okno. in umirjeno odgovarjam na vprašanja. in se nasmehnem. in sem nasmejana. in reče tudi on da je zadnje mesece čisto umirjen. da si ni podoben. morda prav tako dnevnari?!?!

poslušam

i'm not calling you a liar, just don't lie to me

navodila

zabava me, ko drugi napišejo kar bi sicer znala napisati tudi sama, in se tako poda stanju v katerem sam bila: "lips twisted in a billy idol sneer, cheeks glowing". čeprav ne znam zares zavihati ustnice tako malo navzgor. a lička so se mi zelo svetila, če ne to, pa sem čutila da postajajo rdeča. zabavno je, ko je preprosto. in se nihče nič (več) ne pretvarja. ugotavljam, da mi grejo dobro stvari, ki so hm, nočem rečt predvidljive, ampak take, da imajo nek vnaprej znan scenosled, da veš kaj moraš rečt in kaj dobiš. to mi gre res dobro. ko pa se znajdem v situacijah ko odgovori, dejanja, niso v naprej znani ali pa so vpletena čustva drugih, takrat ne vem kaj bi. zmigujem z rameni. gledam v tla. rečem da ne vem. v takih primerih bi rabila navodila. da bi se znala primerno obnašati, primerno odreagirati, izreči primerne besede... tako pa se lovim. in ko mi za hip uspe ne-misliti na vse to, za kar nimam navodil, takrat zna biti res lepo. še billy bi se strinjal z mano.

rogljički

"če sprejema obiske" je iztočnica pogovora, ki se res nadaljuje z obiskom. in nemogoče, da se ne bi nič zgodilo. in toliko si je spet za povedati. in ene stvari človek enostavno ve. in ene stvari, ki človek ve, je lepo povedati na glas, ugotoviva... potem se spomnim na rogljičke. polnozrnate. pečjakove. če kaj pogrešam pečico, jo ravno zato, da bi se zjutraj vil vonj sveže pečenih rogljičev. in pa morda, da bi se ob kakšni posebni priložnosti (vse najboljše draga R), posebej potrudila in spekla kakšno posebno torto. in spomnim se na kad polno vode in turkizno modre lusheve peneče kopeli. in koliko veselja mi je prineslo namakanje doma in ga presenti ko nekaj pripomnim. res sem zmedena. ne vem kako bo v naprej, zaenkrat pa se še kar uspešno borim s plani v glavi in real-time dogodki in se zaenkrat spet vse pošteno lepo izide. zdi se mi, da deli z menoj več besed, kot je potrebno. in zdi se mi fino. popoldan pa bo namenjen puncam in držim pesti, da bosta dve veliiiiiiki kavi nadomestili urice spanja in da bom uspešno pogledala dve uri in šestindvajset minut filma.

23. teden

1. natikači (prvič, ker je res vroče)
2. narobe (se razumeva, a se fino konča)
3. super (kuharica s sposojenim receptom)
4. amazon (has shipped)
5. mestne (prigode)
6. mesto (in martini)
7. med (nogometom, šivanjem, čakanjem in formulo)

nogomet

o nogometu, ker itak že vsi. samo en pomislek me daje - zakaj je vratar oblečen drugače, kot da ni del ekipe, a ga potem vseeno izberejo za naj-igralca-tekme.

morje

kako mi je smešno. ko že vsi govorijo o vikend izletih na morje. o morju in o morju. jaz pa sem še nekje v zimskem spanju. ne razmišljam da je pravzaprav že poletje. šele v ponedeljek sem prvič obula šlape. in šele včeraj sem sploh pobrskala iz škatel poletne majčke (ki mi jih jasno polovica ni prav - prekratke so... no ja, in mogoče malo pretesne). in današnji dan pri 30 stopinjah v mestu se mi ni zdel prav nič poleten. ob rahlem pihanju vetra se mi je zazdelo kot da je zgodnja jesen... kakor koli. upam da se mi izidejo plani za na morje. in še eni plani kasneje, avgusta, za na sever. čeprav ne vem če ve, da bi šla zraven. bom morala kaj namigniti. ker ne vem kje smo zdaj (hm, je to kaj novega). ob srečanju ga zanima če bom zvečer doma. in rečem da ja. in reče da bo poklical. in bo res? stavim, sama s sabo, da ne bo. še vedno mi v glavi odmeva nekaj kar je izjavil: da mu tega ni treba a da mu ni vseeno. sej, presneto, tudi meni tega ni treba, čeprav je luštno. enivej, kupila sem ful lepo blago, za sešiti krilo. in še eno manj lepo. ampak tako, za vajo. imam v glavi idejo, kako naj to skupaj sešijem, a izvedba me še malo bega. in kupila sem si super kul turkizno moder lak za nohte, ki mi ga je uspelo zaenkrat napacati na levo roko... a, zašla sem. hotla sem rečt, da sem bila kakšna dva tedna nazaj na morju. v kopru. bil je še kar oblačen dan. a tak, miren. in slikice so s kopra + današnji nohti, ker pašejo zraven :)

RTM

rad te imam. je rekel. dvakrat. potem se je vrtela pesem DM. in je rekel še "it's understood"
in sem že dva dni nasmejana do ušes.

poletno branje

ko postane toplo me vedno zamika lahkotno branje, t.i. chick-lit. in zapravim ure za ogledovanje amazonove strani. in izbor knjig, ki me s kratkimi opisi prepričajo. in imam tri izbrane. zaenkrat. spet kar se tega tiče sem bolj tradicionalne sorte. kindle in podobne reči me ne zanimajo. rada imam obračanje lsitov, bookmarke in zvite mehke platnice. in če tole ni super nasvet iz kmalu moje knjige (odvisno pač od poštarjev):

sandali in rože in poletna oblačila

končno čutim zjutraj tople sape, in si obujem sandale. take fine iz tujine. so mi še kar všeč, s temi paščki okrog gležnjev in pentljo. in čutim da ni več pomladi v zraku in ptički so že davno prenehali peti navsezgodaj. poletje prihaja. in vonj vrtnic. in vonj po sladoledu. in vonj po segretem asfaltu. končno je sonce. in končno se ne zapiram več v zimske jopice. in končno bi spet rada šla na obisk pa nima časa. čeprav se fino sliši, ko reče da sem na vrhu njegovega seznama in sem prva ki me pokliče zjutraj. vseeno me daje poletna negotovost ali misli resno in če :( res pomeni da je malo sad ker se ne utegneva srečati. a nelepe misli hitro preženejo spomini na dišeče rože, v parku sredi mesta. res so tako dišale, na daleč, kot trgovina lush, ki jo kjer koli zavohaš še preden jo vidiš. mmmmm. poletje. mmmmm. morje. je pa edino to problem, da ko se lotim pospraviti dolge rokave v predale in se odločim da privlečem na dan kratke majice, ugotovim, da jih sploh nimam. dovolj. in že planiram izlet v kraje, kjer imajo fine stvari, celo take, ki so mi všeč. in bi imela cel kup novih majic. in kakšno oblekco. na koncu pa bom verjetno samo ponosila stare stvari, sešila še kakšno krilo in to bo to.

  

22. teden

1. preveč (dela)
2. češnjice (ki jih pozabimo pojesti)
3. celonočno (klepetanje in good times coming: piše v zvezdah)
4. čokoladna (torta: vsakič boljša)
5. en (kup stvari in opravkov )
6. piknik (na drugem koncu)
7. poležavanje (do popoldneva)

piknik

še eden v liniji piknikov. in nisem najbolj pravi material za piknike, ampak okej, tukaj so bila tla ravna, tako da igranje frizbija ni bila nevarna dejavnost. pogosto jo s piknika odnesem s kakšno poškodbio (zviti gležnji, udarci v glavo, ipd.) je pa hecno, kako ure hitro minevajo, ko se imaš fino. in se je obrnilo osem ur fine zabave. in glasbe. in hrane. in pomoči v "kuhinji". vedno je tako da se nekdo loti nečesa, nekdo drug pa dokonča. in se hvali. in ga hvalijo. ampka zares je bilo dobro. in smo ugotovili, da mogoče pa recepti z interneta le niso najbolj zanesljivi, še posebej če ga napiše ljubljančan za jedi z vzhodne slovenije. super je bilo.

nalepka/etiketa

razmišljam o etiketiranju odnosov. o labeling relationship. komu je tega treba... mislim na to, ko ljudje okrog nas skoz hočejo označit odnos ki ga imaš z nekom, svojega pa ne. tako, ko spoznaš novega fanta, in greš parkrat ven in se fino družiš in klepetaš ure in ure, pa te že vsi sprašujejo kaj je zdaj to, kej sta, kaj bo – če sta boyfriend in girlfriend. ne moreš kar tako načet pogovora s to osebo in ga prestrašit z vprašanjem so what are we? mislim da je prav neugodno vprašat in po možnosti to informacijo narediti javno, tako da poveš vsem prijateljicam. in se zato malo odmakneš in si misliš kaj te briga in rečeš samo da je vse v redu. ker je v redu. in upaš da bo še dolgo v redu. in pravim, da mu zavidam to, da zmore tako flegma vzeti vse to. da ga ne zanima kaj bo, kako bo. da mu je pomembno da je zdaj tukaj. in da se ima lepo. in da ne bi bil tukaj če mu ne bi bilo do tega. in nalepke/etikete naj grejo na šolske zvezke in se uporabljajo za cene izdelkov in naj se z njimi polepijo mesta ko propagirajo kakšno akcijo in naj se z njimi prekrivajo besede, ampak nočem nalepk na odnosih.

regrat

so kraji, kjer se pomlad zgodi bolj pozno. ko rože šele cvetijo. in ko je polje šele rumeno. a istočasno se najde že prva regratova lučka, ki jo na rahlo odpihnem. in potem gledam kako se v vetru igrajo odcveteli cvetovi. in so kraji, kjer ni več prostora za travnike. rada imam travnike in cvetoča polja. a še rajše imam mesto. ljubljančanka, pač.