8. teden

1. skončana (vabila)
2. kup (sestankov)
3. prijava (na konferenco)
4. lep (večer)
5. predrugačeni (plani)
6. dan (za ikejo)
7. šivanje (se ne izide)

plani

in ja, je že tako, da potem pride kaj vmes in se mi tako dobro splanirane zadeve ne izidejo. ostanem v čisto drugem koncu mesta in razstave še čakajo name. sem pa vesela, da si napolnim glavo z raznoraznimi vzorci in tekstili oblačil, in sprobam celo goro majic, in oblekco, ki mi je pravzprav všeč. in ima zraven tak oranžno roza pas. ravno ta barva mi je zelo všeč - ne rdeča, bolj oranžna in malo na roza potegne. in imam zdaj tak lak za nohte. in še nisem imela časa posedeti tam in spiti moccacino kave s temno smetano, ki jo ravno za nas zmanjka, a jo potem posebej prinesejo v skodelici. uf, koliko kalorij! ampak saj je vseeno, ker res ne vem, kdaj sem nazadnje jedla smetano.

3razstave

grem v mesto. na ogled treh razstav, eno pa si prišparam za kasneje. najprej v CD pogledat fotke in inventuro arhitekture, pa še docomomo v kresijo. no, ostane mi narodna galerija. pa še od včeraj izlet v maribor in ogled razstave laibachov, čeprav to ne toliko zaradi mene. in veselim se sobotnega izleta v italijo, seveda, v ikejo.

težave

nisem nesraman. bolj užaljena. in zato zjutraj kar grem. naj mu bo jasno da se meni to zdi problem. njemu pa seveda ne. kako že gre tisto, da je denial defense mechanism... ne vem, kako naj to zadevo prebrodim. sej ni slabo zame, razen da se preveč sekiram... moram razčistiti najprej pri sebi. in še malo premlevati cel dan. nimam pričakovanj. in tudi ne pričakujem da se bo kdorkoli nečemu odpovedal zaradi mene. samo manj naj bo vsega. malo manj. in potem se mi zdi da točno ve, kaj me bega in da ne spoštuje, mene, mojega mnenja. in kako naj se delam da mi je vseeno?

7. teden

1. zaljubljenost (še kar vztraja)
2. superfajn (dan)
3. popoldanske (službene zadeve)
4. izvem (da je izžla nova knjiga)
5. prespano (popoldne)
6. pomoč (enim in torte z drugimi)
7. delavno (pospravljalno)

ime

se mi zdi še zmeraj okej, če se javim da nekomu pomagam in to tudi izkoristi. res da se mi sploh ne da in bi raje malo poležavala, a se vseeno premaknem in potem skoraj pet ur brišem in pomivam omare, skupaj prestavljamo pohištvo in se veselim, da se veselita vselitve konec meseca. in nagrada za delo je odlična pizza, tako delavsko, v škatlah, na mizi, z zimproviziranimi servietki. in s polnimi usti govorimo, se smejimo. en tak optimizem je v zraku. samo ne vem kaj je z ljudmi, ki kar po svoje začnejo uporabljati tvoje imel. lepo se predstavim - katja. potem pa me kliče katra. pa ne samo ona, še mnogi drugi si malo po svoje privzamejo izgovorjavo, tako da sem tudi - ketrin - kati - katka - kata. kaj ne razumejo? čeprav priznam, da mi je všeč kako on reče katka :)

rožice

zdaj dobro ve, da me šop tulipanov lahko res razveseli.

vodka martini

zelo zelo lepo popoldne preživim v družbi ob solatki in martiniju. zamika me še palačinka. in se počutim tako odraslo, da si lahko privoščim popoldasnko srkanje iz trikotnega kozarčka. mnjami. najboljši martini sem pila, že pred leti, v beogradu, serviran s tremi olivami. in najboljši del james bonda mi je, ko je danielu craigu vseeno, kakšen martini bo... kam je šlo shaken not stirred... potem pa spet ne vem, kako naj prenašam tečnost ljudi okoli sebe, ko se zdi da vse kar naredim, naredim narobe. jah, včasih naše želje niso sinhronizirane.

valentinček

jup, ugotavljam pravzaprav, da je to moje prvo ta pravo valentinovo, tako ko imaš nekoga... in ne da pričakujem kar koli, samo res preseneti že sredi dneva, ko se pojavi na vratih z veliko lepo rdečo vrtnico. in sem spet vsa  aaaaw.

6. teden

1. predkarnevalske (benetke)
2. čudovit (dan: galerije in slovenske vasice)
3. kozmetični (salon)
4. naročam (knjige)
5. torta (in nakupi)
6. večerjica (in ananasova margerita)
7. lenarjenje (cel ljubi dan)

ranunkule

še zadnji šop rož za rojstni dan. tulipani so že šli in naredili prostor tem ličnim ranunkulam...

večerja

celo dopoldne in pol popoldneva me spravlja ob živce z neko slabo voljo in (pomoje) namišljeno sovražnostjo do ljubljane. a potem se večer kar lepo razplete. dobro je. margerita ima ravno prav alkohola in vem da če bi še eno spila, bi me čisto zmedlo. in dobim darila. kdaj so se stari zreducirale na podarjanje bonov?

spremembe

tak dan je, da se mi zapravlja. in tako imam ob koncu dneva novo frizuro in nove martens čevlje, balerinke. in po torti ki jo pojeva skupaj z gospodom se še fino sprehodim čez mesto. iz pogovora ugotavljam da še edina v krogu ljudi ki jih poznam, berem knjige. in sem vesela, če jih dobim v dar. 

gneča

v rdeči vazi je spet gneča... vejam se je pridružilo še deset  č u d o v i t i h  tulipanov. takih ravnopravšnjih barv. roza rdeči. i love them. i love him.

kultura in še en grad

mogoče sem res malo mahnjena na zgodovino, saj me spoznavanje ene navadne lesene konice iz ljubljanskega barja čisto navduši. in je dan ravno pravšnji, da si končno ogledam še bienale ilustracij. ne razumejo vsi tega, da je lepo imeti doma knjige, tudi tiste s pravljicami in otroškimi pesmimi, ker so tako prikupne. in prikupnih knjigh ni nikoli dovolj, ker te ob kakšnem slabem dnevu prav te spravijo v dobro voljo. in pričarajo tisto otroškost, ki je eni pač ne vem zakaj obsojajo, češ da ni primerno... in potem se odpraviva po slovenskih vasicah: v štanjel, ki sem ga imela v lepšem spominu. saj je lepo in se trudijo, a kakšen kos vasice zgleda prav strašen, podrt, kot da nikomur ni mar. in vode ni v tistem bazenu in omenim da je mostiček fotogeničen za vse poroke. naložim še nekaj o fabianiju in ferrariju. in se zdi sama sebi pametna. lep izlet je. in vožnaj čez kras tudi. in dan se ne bi mogel lepše zaključit, kot s čokolatino iz zvezde in penino z bencinske črpalke. mmmm, kako je dobro in mmmm, kako nama je luštno.
aja imam 34 - feels like 23 :)

5. teden

1. črtasta (majica)
2. reče (da bi iela poletje v nemčiji)
3. lep (dan zunaj)
4. brez (načrtovanja se kavč izkaže za okej)
5. prireditev (in podelitev)
6. stolp (ljubljanskega gradu)
7. viale (miramare)

en drug grad

ja no, tako je luštno da je sonce. in tudi če sem najprej čisto malo jezna, da spi do poldvanajstih, je še zmerom dovolj časa za pobeg na morje. in obiščeva miramare. in je obema fino. in spet se ne vidi jasno kje se morje konča in kje se nebo začne. taki pogledi so mi všeč. me pomirja. njega pa navdušijo palme in druga drevesa in ena važna račka in lep labod. kar okej sprehod je, za konec tedna, če ti uspe najti ta gard, ker označeno je pa šele, ko si že tam. italijani pač. a kar se tiče kave pa illy zmaga. tako je dobra kafelate. in tudi on pohvali svoj makjato.

grad

že dolgo nisem šla peš na grad. danes pa je bil tak sončen dan, da bi bilo prav škoda če se ne bi zmigala in se povzpela še na stolp. zanimivo se mi zdi, kako percepcija določenih stvari z leti postane drugačna. tokrat se mi je zdelo malo stopnic, včasih pa kot da jih nikoli ne bo konec. z vrha dol je kar zanimiv grajski atrij. in na poti se mi zdi, da prvič opazim kako cveti bršljan. in nekdo je parkiral kolo za vogalom z luštnim zvoncem.

dvanajstke

moje dvanajstke. zato ker so v osnovi kvadratki 12x12. sem našla vse dosedaj narejene in jih zlepila skupaj. lahko bi imela en velik plakat, samo raje ne, ker potem bi vedel kako sem se ali se počutim. in bi vedel kaj me osreči. se mi pa zdi, da če nekdo ve kaj te osreči ni tako zelo dobro, ker potem nisi več zihr zakaj te nekdo osrečuje. ker ve kako te mora ali zato ker to hoče... enivej, luštne so tele moje dvanajstke :)

februar

jap, je že konec enega meseca tega leta in se začenja najkrajši mesec. februar sem si nekako vedno lastila, da je malo moj. rojstni dan pa to. ravno tako, kot je malo moj prešeren. pa saj ne znam na pamet citirat prešernovih pesmi, no ja, zdravljico pa vrbo še mogoče. kaj več pa je zbledelo v spominu kakor hitro je bilo obvezno šolsko recitiranje mimo, saj vemo, krst pri savici in te dolgovezne epske pesnitve. in malo moj je tudi nekdo drug, čeprav občasno zgubim občutek bližine zaradi zunanjih dejavnikov... a je potem vse okej, ko se zvečer drživa za roke in ko me vpraša a si kej moja? in malo preveč sem aktivna zgolj v mislih... tolk enih stvari bi počela, pa jih ne morem početi, ker me omejujejo službene stene. pa delam plane za obisk razstave v kratkem. dveh razstav pravzaprav. potem pa se veselim še včerajšnjega plana za roadtrip po nemčiji. konec poletja. in si že beležim vrtove, ki jih je nujno treba videt. in super kul oblikovalske trgovinice, ki bodo na poti. on pa govori o kolesarjennju in spanju v šotoru... hm, to bo še kompromis, ki ga puščam za tik pred odhodom. jah no, lepo je, da je februar. in da imamo malo sonca. in da je nekdo moj. in sem jaz njegova.