kako malo je treba da se nasmejim
malo sonca na fasadi sosednje hiše
ki se odbija in mi čudne sence na mizo riše
pesem nekoga ki poje
"i pray for the thunder and the rain to quietly pass me by"
veliko vprašanj kako to in malo manj zakaj
kako malo je treba da se veselim
popoldanskega mestnega ogleda
in ne čakam več na sporočila
ker sem se pač odločila
da so najstniška leta že davno minila
in bom veselo štela lučke novoletnega okrasa
in ko ga vidim naslednjič bom rekla da nimam časa
Ni komentarjev:
Objavite komentar