ljubljana

včasih se srečaš s kom, s katerim se nisi videl že več kot 5 let. pa vmes nisi ohranjal posebnih stikov. si pisal kartic. mejlov. in podobno. in ni šlo za velika prijateljstva ali velike ljubezni. samo a friend vrste poznanstvo. in potem ko se srečaš se zdi, kot da vmes sploh ni preteklo nič časa, kot da si  včeraj nazadnje rekel adijo. to mi je nekako všeč. in ko se napove, da bo za tri dni prišel v ljubljano se veselim srečanja. in srečanje po 5 letih se je odvijalo z obiskom ljubljanskega gradu, seveda z vzpenjačo, in mesto je bilo že prijetno osvetljeno, ker je ob šestih že tema in se z obzidja prav prijetno svetlikajo okna v daljavi. in sledil je kozarec mladega vina. in sprehod do trnovega in krakovega, z ogledom nekaj prav posebnih hiš. in pogovor ves čas. in hoja po bregu, tako previdno, ker imam v glavi še zmeraj sliko, da tam pač vozijo avtomobili. in nazadnje še dve pivi (za vsakega) zadaj za univerzo. in nekje v ozadju spremljanje nogometne tekme, kjer kot kaže tudi če ni bilo zmage, še ni vse izgubljeno. veliko stvari si imaš naenkrat za povedat. in veliko me zanima kaj se dogaja z drugimi. pa ne vprašam direktno. pa mi vseeno pove. in sem vesela za srečanje. in sem vesela da je ljubljana tako lepa. in da je smile super pivo.