kino

sobota zvečer. se spravim  v kino. sama. hitim da kupim karte preko mobitela. pa je skoz neki zasedeno. in se postavim v dolgo vrsto. opazujem ljudi. od starih, do mladih. in malo manj mladih. vsi oblečeni v neke sivo-črne tone. vprašam se če nas res definira mesto v katerem živimo? če je ljubljanska barva res siva? in če to potem nekako prenesemo na lasten barvni izbor oblačil? pa saj nimam nič proti. v moji omari je barve bolj malo. no, kino pa je tako smešen, da si z roko prekirvam usta, ker se v trenutku ustrašim, da sem preglasna. dialogi so zabavni. vse me zabava.