danes sem se, ne vem zakaj, spomnila na dve pesmi, ki sta mi zelo ljubi. prva je od mile kačič: moja mala dlan. druga pa od jacquesa preverta: sem, kakršna sem. prva me skoraj vedno spravi v jok, ko pridem do konca. tako me gane. tako jo čutim... Ta moja mala, strahopetna dlan! Od daleč boža žalostne smehljaje, v očeh ti, ki bi plakale najraje. Boji se, da se boš obrnil stran. druga pesem pa me spravi v smeh v temle delu... Ljubim ga, ki ima me rad, pa saj menda ni greh, če ni isti vsakokrat.
včasih sem res večkrat šla v knjižnico, prav med liriko, da sem izbrala kaj takega. zdaj v knjižnici nisem bila že, uf, nekaj let. ampak saj je vseeno, če imam vsaj nekaj najljubših pesmi iz preteklosti. ki jih znam skoraj na pamet. in si jih v glavi dostikrat zrecitiram. oh, kako znajo eni spraviti goro čustev in misli v tako lepe pesmi. prav fajn, da ob tako dolgočasnem deževnem dnevu odplavam na rob solz in smeha...
Ni komentarjev:
Objavite komentar