vožnja

ne maram avta. in vozit avta. in dolgih neznanih razdalj. in hitrosti. ampak na vsake toliko, ko rabim zamenjat okolje, biti malo sama s seboj, takrat se rada usedem in peljem, in mislim. do ljubljane in nazaj. da premislim vse. stotič. in ko pridem nazaj imam že kar precej razpackano maskaro. domišljenega pa nič preveč. z vsakim novi glasom me hitro zamika da pozabim na vse potrjene sklepe v glavi. ne vem kako so naši možgani sprogramirani. vsakič ko reče nekaj lepega, ko napiše tri besede,  pozabljam na vse ostalo. pozabim da je bilo slabo. in obljube me znajo zapeljat da se vrnem v objem. in potem se vrtim v krogu občutkov. in potem se spet peljem po obvoznici.