"You're out of luck. And the reason that you had to care. The traffic is stuck. And you're not moving anywhere."
Tale pesem me pospremi, ko se usedem za mizo za dva. Sama sem se odpravila na kosilo. Včasih se mi je zdelo to tako čudno. In zoprno. Zdaj pa rada grem. Sama na kosilo. In si privoščim kakšno fino solatko. In se ne obremenjujem s pogledi drugih. Mislim pa si, da jih najbrž zanima, zakaj sedim sama. Tako kot si sama zmišljujem zgodbe o drugih, tudi o drugih razmišljam, da razmišljajo na tak način o meni. Čas je tak, da se težko uskladiš s priajteljicami, s katerimi se nisi videl že celo večnost. Različno se razpletajo naše vsakodnevne poti. In nismo več iz istega okolja. In potovanje do točke srečanja vzame uro časa. In takole pogrešam študentska leta, ko smo se vsi okrog faksa vrteli in družili še ob popoldnevih. In večerih. In se skupaj zbujali v ne najbolj naspana jutra. In je bil vedno čas.
Zdaj pa organiziranje srečanja za kosilo s prijateljicami zahteva že kar dobro mero iznajdljivosti. In uskaljevanja. In določanje lokacije. In iskanja skupnega okusa. In zato sem šla sama na solatko. Okej, mogoče pa sem samo punca, ki ne zan kuhati (kar ni daleč od resnice) in si zaradi verjetnosti katastrofe v kuhnji, raje privošči kosilo za enega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar