občutki

reče da so občutki ponavadi kar pravi. pa rečem da vedno ostaja nek dvom. in se ustrašim da bi bili moji občutki večji od njegovih... in ne glede na to kako lahko odkrito govori, še zmeraj govori v nekih kodah, ne vpraša čisto naravnost, na glas. in nič ne štekam. in zablokiram. mislim sicer si, da hoče nekaj slišati, samo ker nisem prepričana, tega niti ne povem. bom prihranila za kdaj drugič, če bo kdaj drugič. whew. in že dolgo nisem sedela pred blokom v avtu, s priprto šipo in z glasbo ravno-prav-na-glas... tako prijetno je, čeprav me zebe v roke, pa pol časa sploh ne govoriva. pa je tišina prav priejtna. sploh mi ne grejo po glavi misli o poljubih, res ne. samo gledam ga. in bi ga lahko gledala še tri ure. potem pa reče, da je zaspan in vse pokvari. jaz pa feel like crying.