grad

jah, spet se je sprehod skozi mesto končal z "vzponom" na grad. ljubljanski grad. tako všeč mi je. tudi pot do tja, ko se ti po ozki ulici pred lokalom v katerem nikoli nisem bila in po poševnih stopnicah najprej odpre svet streh v smeri trnovega, zadaj pa barje. in nekaj cerkva izstopa iz silhuete strešin in nekaj vrtov je prav lepih. potem pa še tista lesena brv s hecno nizkimi stopničkami, ki od spodaj izgleda kot glasbilo, ksilofon... in posedanje na grajskem dvorišču ob postreženem princeskinem nasmehu :) in ko deli z mano najlepše stvari. tako lepo je biti prijateljica, ker imaš ta privilegij, da kakšno reč izveš pred vsemi. in zdaj vem, česar še staršem ni povedala. in se veselim z njo. zares. lep je dan, ko se potem še zadnji kos sonca odseva v hišah bežigrada in ko me zmoti samo tisti trikotni blok v župančičevi jami, ko se povzpnem še malo višje na obzidje. sicer v plašču, prijetno zavita. in ker se še ni peljala z vzpenjačo, se odpraviva z njo navzdol. in peš čez ciril-metodov trg, a se kar ne morem navaditi, da je hoja po sredini ceste postala varna. res, tako malo je treba, da se dan spremeni v lep dan. in grajsko dvorišče bom še obiskala.in bom morda izvedela še kakšne lepe reči.