inglorious

teli topli popoldnevi, so kot nalašč za sprehajanje po mestu. ali po cesti. ali po robu potoka. ali počez, čez travnik. ampak ne, služba je do šestih! in potem se mi kaj dosti več ne da. pa se zvlečem spet pred TV in si ogledam film, ki bi si ga sicer lahko ogledala skupaj. pa ne zaradi brad pitta. ampak zaradi tarantina. tak je plan. razmišljam (spet) in upam da nisem samo jaz take sorte, da se ob nekem konkretnem pogovoru, paralelno v moji glavi dogaja še drug scenarij, vzporedni svet, kjer se stvari drugače zaključijo, kot se potem slišijo in izgovorijo. a vse kar se sliši in izgovori je res in sem vesela. še bolj bi bila, če bi vzporedni svet iz glave vsaj malo oživel. in morda mi ravno ta pogovor da zagona, da bom naslednjič naredila res samo tisto kar bi naredila v tistem momentu, brez podpvrašanj, brez če-jev. tak je plan.