dopoldan mislim: zadnje čase, se dogaja veliko zabav in piknikov. na katere grem. in se jih veselim potem pa sedim kot kup nesreče. in si mislim somethning is wrong here, i don't belong here...vse povprek govorijo o stvareh, ki me sploh ne zanimajo ali pa se mi zdijo tako nepomembne da zgubim voljo po puslušanju. res, take teme, o tem kaj je kdo rekel, kako so se mu potem smejali, kako so se zmenile da bodo enako oblečene... zdi se mi, kot da sploh ne spadam zraven. nobene resnosti v pogovorih. pa ne da sem sama strašno resna. samo čudno mi je. čeprav so torte dobre. in odlično spečeni ražnjiči. in super vino.
popoldan mislim: sesanje avtomobila me malo zamoti in svet skozi pomita okna je lepši. in vožnja me spet pomirja. in ko pojemo še vsak svojo, skrbno, izbrano torto, rečem da nočem govorit o nečem. me pa še kar bega. rada bi se nehala obnašati kot najstnica. in vsakič ko odhajam sem malo žalostna, ker bi delček mene kljub polni sobi ljudi, raje bil samo z njim. on pa tega sploh ne ve. oh, to najstniško obnašanje. pa točno vem, kaj bi morala. in česa ne. samo ne, se kar utapljam v tem ... kaj pa sploh še vem. in imam v mislih tisto lepo sceno iz filma love actualy ob bregu temze in me spomni da je being in love total agony.
Ni komentarjev:
Objavite komentar