še malo morja

dan ko grem me še malo dajejo neki neodgovorjeni mesidži in se odločim za klic, ki ga vrne. in dolgo govoriva. in potem spet kliče in spet govoriva. in potem pošlje še en mesidž. spravi me v smeh. in reče naj globoko diham. ?!?!?!???! in zdim se sama sebi smešna. in potem se hecava. in je v redu. kakor koli. se pomirim, ker dam vse kar me mori iz sebe. in rečem da bi rada razumela in naredim skrivni plan da pridem na njegov seznam tistih punc, ki jih vedno pokliče nazaj... in grem na morje in vem da bo super vikend. in tako tudi je. samo malo prevroče. in polno glabe. in plesa. in smeha. in morja. in koncerta jazza, ki sploh ni jazz. in na kratki vožnji nazaj se spogledujem z zvezdami in se spomnim na lovšinovo pesem poglej v zvezde poglej me v oči... in se mi zdi da ga v tistem trenutku pogrešam (njega, ne lovšina) in to napišem. in mi je vseeno. najbolj všeč mi je ležanje v viseči mreži, ki sploh ni mreža ampak vreča. joj, kako je fino.