grad

bi zamenjala izlet na grad, če bi hotel gledati formulo z mano. pa ni rekel nič. kje je. kje bo. tako da sem imela vseeno prijeten dan. na gradu se ni nič spremenilo. okolica pa je v živo zeleni barvi prav vabila, da se človek ne odpravi takoj domov. ne morem pomagat, v takih krajih se vedno pomalem počutim kot kakšna grajska gospdična in si čisto z lahkoto lahko predstavljam kako v krinolini postopam po travi in gledam, kako se grad odseva v malem ribniku. in mimo pride princ na belem konju, kot v romanih jane austin... ne, sej ne. samo je pa res, da mi poleti domišljija še bolj dela, ker preberem veliko finih knjig s finimi vsebinami.