brez besed

večer pred odhodom na morje preživim ob štiriurnem klepetanju z nekom od lani. predrzno povabilo prijazno zavrnem in si v tistem trenutku zaželim da bi nekdo drug sedel ob meni na rdečem kavču. to tudi nekako napišm in še eno drugo reč omenim, ki me strašno muči. in ostane brez besed. tako napiše. ne vem, a zato ker ne misli isto. ali zato ker sploh ne msili. želim si, da bi mi bilo bolj vseeno. a bo že, sčasoma... enivej, morje je bilo spet krasno. tokrat mnogo bolj toplo kot pretekle vikende. in mnogo bolj vroče. a izlet z ladjico je bil najboljši,  z začetno rakijo ob desetih dopoldan, da smo bili od vročega sonca čisto pijani, in dobre ribe in plavanje v zalivu in postanek v mestu, in vino v lokalu ob morju in pomoč kapitanu in želja po izmenjavi telefonskih številk in odlične školjke. hja, še bi šla.