preveč

ne morem verjet, kako se večer razvija. najprej mesidž od že pozabljenega dečka j., ki ga januarja ni bilo v kino... hkrati pa chatanje preko fb z g. mojo staro ljubeznijo. iz leta 98. in je v bostonu, v knjižnici. in pravi da je vroče. povem o tem da sem bila blizu pirana za vikend. in se spomni dobrega vina. oh, kako dobro dene izmenjati nekaj lepih besed. tudi j. me preseneti, prej prestraši, ker se ponudi za srečanje in sladoled. nisem ziher da to hočem. še dobro da je g. na drugem koncu sveta... a hecno ker tisti s katerim bi zares rada kaj rekla, pa ni in this picture... pa saj je ostalo še čisto malo neizrečenih besed, ki bodo mučile vsaj enega izmed naju (ja, jasno da mene)... ampak je fin večer. in se ne dam motiti.