popoldne

ja, kako paše spet iti malo po vročih ulicah mesta. in se ustaviti v vsaki trgovini na poti do reke. in probati kakšna oblačila, ki jih ne bi nosila, a izgledajo tako cute na lutkah. in iščem novo zapestnico, pa jih sploh nimajo veliko na izbiro. vse kar se ponuja so rože-priponke, rože-špange, rože-obroči za lase (kar me sploh ne moti)... a zapestnice pa ni nobene pametne. no, posedanje ob ljubljanici je itak vedno fino. in limonada brez sladkorja in slamca in veliki ventilatorji. in sonce, ki zahaja za strehami hiš, in se zadnji žarki magično odbijajo v kozarču vina na sosednji mizi. občutek da si turist v lastnem mestu, še nobeno poletje ni bil tako močan... in ko smo že pri občutkih - spet se mi zdi da bo vse v redu. zaradi nekaj sms-jev in nekaj telefonskih pogovorov in njegove želje po bližini. se mi zdi, da pozabljam na tisto kar me je jezilo. in mi je hecno, ker se moram zdaj odločiti ali naj verjamem in sledim tistemu, kar mi pravijo drugi, katerih mnenje res cenim in bi imela celo občutek da sem jih razočarala če ne povem da še mislim o tem kaj bi lahko bilo... a po drugi strani, kako naj se kaj naučimo, če ne iz lastnih napak. in tukaj se mi zdi, da še ne morem zapreti zadeve, da je še nekaj ostalo. nekaj... nekaj pač. in rabim ugotoviti kaj je to. in se rabim sama prepričti da me občutek vara. ali pa ne. enivej, dokler je luna na delu, je tako ali tako vse zmešano in dober izgovor za kakšno neumnost.