krekerji

ma ja. se spomnim kako lepo sva se držala za roke. in kako sem mu delila slane krekerje. v obliki srčka. in zdaj ni več tega. to da se ne vidiva mi sploh ni všeč. ampak pomaga. in ker imam toliko stvari za urediti, pregledati, postoriti, dopolniti... malo manj mislim nanj. ampak še mislim. in se še vprašam kaj se je zgodilo.kaj se je spremenilo od slanih krekerjev. kako je lahko v enem momentu napisal cel niz lepih besed. zdaj pa nič več. hm?