nosečke niso tečke

še en dan, ko hitim na srečanje še preden jo v soboto odpeljejo v porodnišnico. in mislim da imam jaz probleme, ki ob teh nosečniških stanjih kar zbledijo. ona ima zaresne skrbi. in je luštno posedati na čudno ograjenem vrtu in srkati mineralno vodo z ogromno limone. in me posluša in reče da bo vse v redu. in mogoče rabim ravno to slišati. po tem se dobim še z drugimi, s katerimi se po mestu vedno nahodim. sem in tja. gor in dol. in delamo plane za obisk filma pod zvezdami, čeprav sem veliko že videla. in na koncu pripešačimo do jakopičevega sprehajališča, kjer mi je celo ena slika prav všeč. v črno obleko oblečena, desno postavljena... in prvič si privoščim sladoled pri zvezdi ki mi je še kar v redu, a ne preveč, ne toliko da bi ga še kdaj. in ko mu napišem če je frej za obisk naslednji dan, napiše da pokliče če bo doma a misli da bo nekje drugje. tega res ne maram, da reče nekdo da bo poklical, pa mi je že takoj jasno da ne bo, a vseeno na vsake toliko pogledujem na telefon in preverjam če morda nisem dobro slišala, a na koncu dneva ni nobenega glasu, nobenega zgrešenega klica. pač ne pokliče. ker najbrž ne misli toliko name, kot jaz na njega. bom videla če bo spet tako... whatever. ko poslušam druge tudi vidim da so se stvari zeloooo spremenile. včasih ni bilo treba nič storiti, zdaj pa moraš ves čas namigovati za srečanja, predlagati izlete, in vse ostalo (tako mi pripovedujejo). in prevelikokrat si dečki v zdajšnjih časih vzamejo čas za premislek. saj ne obsojam, če tudi sama ne vem točno kaj bi rada (vem pa česa ne bi rada), potem tudi od drugih ne morem pričakovati da bodo povedali kaj hočejo.
in zapestnice še nisem našla. tudi včerajšnji skok v dve trgovini je ponujal zgolj neke zimske jopice (pa so poletne razprodaje) in pa bolj kičasto bižuterijo, pa ni bil tak dan da bi mi bile svetleče stvari všeč.
o, še to moram omeniti. solni piling za telo s solin je fantastična zadeva. tako mehko kožo naredi. tako fino diši. tako paše. tako bi ga uprabljala več kot enkrat na teden.