rogljički

"če sprejema obiske" je iztočnica pogovora, ki se res nadaljuje z obiskom. in nemogoče, da se ne bi nič zgodilo. in toliko si je spet za povedati. in ene stvari človek enostavno ve. in ene stvari, ki človek ve, je lepo povedati na glas, ugotoviva... potem se spomnim na rogljičke. polnozrnate. pečjakove. če kaj pogrešam pečico, jo ravno zato, da bi se zjutraj vil vonj sveže pečenih rogljičev. in pa morda, da bi se ob kakšni posebni priložnosti (vse najboljše draga R), posebej potrudila in spekla kakšno posebno torto. in spomnim se na kad polno vode in turkizno modre lusheve peneče kopeli. in koliko veselja mi je prineslo namakanje doma in ga presenti ko nekaj pripomnim. res sem zmedena. ne vem kako bo v naprej, zaenkrat pa se še kar uspešno borim s plani v glavi in real-time dogodki in se zaenkrat spet vse pošteno lepo izide. zdi se mi, da deli z menoj več besed, kot je potrebno. in zdi se mi fino. popoldan pa bo namenjen puncam in držim pesti, da bosta dve veliiiiiiki kavi nadomestili urice spanja in da bom uspešno pogledala dve uri in šestindvajset minut filma.