muzejčki

muzeji so bili ob 11. uri še kar prazni. pogledala sem si v sem razstavo o kokti in mestni muzej z razstavo o emoni. mestni muzej je itak moj najljubši. i get all so woo & hoo ko se znajdem v kleti skupaj z rimskimi ostanki lončevine, obzidja, stekla in vsega tega. in zdaj ko se razstava tako časovno pomika proti drugemu nadstropju in ko se nekje vmes lahko namotaš še v togo. s-u-p-e-r! mislim si, da sem morala biti (če bi verjela v prejšnja življenja) kakšna tistih muzejskih obsedenih babnic, ki živijo z eksponati. tko se vidim s še debelejšimi očali, s sivo mapo listov v roki, v kakšni zbledeli jopici, ki so jo malo že načeli molji in z narobe zapetimi gumbki in vsa načitana o stoletjih zgodb... potepanje po mestu mi paše, da se ne ukvarjam spet o drugih pomenih, ker če nekdo reče da hoče bit s tabo, bo tudi kaj naredil za to, ane. nazaj k muzejem: to je tak dan ko se zdi gotovo da bom srečala še koga in jih res. pogovor z njimi je vedno prijeten in sem vedno nasmejana, čeprav ni bilo vse v redu. stvari so se bedno končale. a smo kar ostali v lepih stikih in ne takšnih vljudnostno prijaznih, saj ne z moje strani. oooo, gledam kako so jima otroci odrasli. takrat sta šla v prvi letnik srednje šole, zdaj zaključujeta fakse. uf. kako čas beži! iz vsakega obdobja v lajfu se kaj naučimo. v tem času sem se res veliko naučila. in se vprašam kaj se je spremenilo od takrat? hm, imam službo, ki ni nujno boljša. moje best friends so še zmeraj iste. še zmeraj sem boyfriendless. in še zmeraj grem na poletno noč v muzeje.