kako si

kako paše malo posedet v večernih urah zunaj. in klepetati. in obujati spomine ob starih pesmih. in tisti lokal v prehodu mi je bil zmerom blizu. in malo spogledovanja, ko na vsake toliko mimo mene glede na tv. in zasneženo jutro, ki bi mi bilo čisto všeč, če mi ne bi bilo treba še kam. ampak potem ko sem tam je fajn. drugače. sprehod med trgovinami, navduševanje nad novimi izdelki, ki se pojavijo šele spomladi in kosilo ki ga jeva razmeroma dolgo. ob prijetnem klepetanju. in ko zagledam čokolado me premakne nevidna sila in jo kupim. zanj. in potem ko že imam čokolado imam izgovor, da grem tja. in je res vesel. saj tako reče. in si vzame čas za kavo. in spet pove tudi take stvari na katere ne najdem odgovora. mislim, da si na koncu vsak želi imeti nekoga, h kateremu se vrača zvečer domov in ga pričaka v toplem objemu in poljubi. in ko meče neke izgovore, zakaj nič ne napiše in nič ne pokliče in zakaj jaz nič ne napišem in nič ne pokličem. in povem da sem cel mesec procesirala vse to. in reče da razume. in na koncu ugotoviva, da je vprašanje kako si, samo to. kako si. in nič več.