ime

se mi zdi še zmeraj okej, če se javim da nekomu pomagam in to tudi izkoristi. res da se mi sploh ne da in bi raje malo poležavala, a se vseeno premaknem in potem skoraj pet ur brišem in pomivam omare, skupaj prestavljamo pohištvo in se veselim, da se veselita vselitve konec meseca. in nagrada za delo je odlična pizza, tako delavsko, v škatlah, na mizi, z zimproviziranimi servietki. in s polnimi usti govorimo, se smejimo. en tak optimizem je v zraku. samo ne vem kaj je z ljudmi, ki kar po svoje začnejo uporabljati tvoje imel. lepo se predstavim - katja. potem pa me kliče katra. pa ne samo ona, še mnogi drugi si malo po svoje privzamejo izgovorjavo, tako da sem tudi - ketrin - kati - katka - kata. kaj ne razumejo? čeprav priznam, da mi je všeč kako on reče katka :)