vikend

vikenda se veselim. najprej se srečam v čisto novi kavarnici ob ljubljanici in ogledam galerijo emporium in nekaj drugih trgovinic, kjer sprobam dve majici, en kapuco-pulover, tri plaščke, eno jopico in še eno srajčko. kupim pa nič. ne počutim se tako, da bi se v ogledalih preobalačilnic dobro počutila in imela eno tako navdušenje sama nad sabo ali smisel ali vsaj občutek, da mi nekaj zares paše. ja, dostikrat rečejo da nosim samo črno barvo in res, vse kar sem zvlekla s sabo v treh različnih trgovinah, je bilo črno, razen ene turkizne majčke, ki bi jo imela za aerobiko, kar je pa druga zgodba, drug okvir smiselnosti nošenja ne-črne barve. popoldanski petek spremlja veliko klepetanja, z mislimi pa sem na pol že na obljubljeni večerjici, ki me čaka med sedmo in osmo uro. tako dobro je pripravil, čeprav je pomoje čar samo v tem, da je bilo pečeno v pečici. večer se zaključi nekako tako, kot sem si zamislila. vedno nekaj po malem načrtujem. bi bilo zame bolje, da se načrti uresničijo, saj sem v nasprotnem primeru malo žalsotna. in to samo zato, ker se obiski oba vikend večera dosti pozno spokajo od tam in potem je vse kar imaš pred sabo samo še to, da se uležeš, in to čim prej, in zapreš oči. no, sobotni večer je bil sploh malo čuden. končal se je z glasnim govorjenjem in besnim odhodom. in ne vem, kdo je koga spravil s tira. ni bilo lepo. in sem se znašla v eni vmesni coni, ko se še zdaj ne morem odločit na čigavi strani sem, razumem pa oba. in mislim da je bil povod za vse, v čisto nečem drugem, kar ne deli z vsemi... medtem ko se nedeljski večer, z vmesnim skokom domov, nadaljuje z drugimi obiski, ki so mnogo bolj simpatični, taki no, zaljubljeni... in načrtovanje, ki ga tudi izrečem na glas, se zopet ne obnese, potem pa reče, da je včasih težko določit prioritete. in to razumem, ker včasih bi bil rad hkrat z več ljudi. enivej, meni je bil lep vikedn. in pogrešanje, do srede (tako je rekel) se je že začelo...