muzej

spet me jezi ta moška flegmatičnost ali pozabljivost, saj ne vem kaj je to... pač, razmišljanje po moško. ker pozabi name. samo grem potem vseeno tja, kamor je šel sam. in poležim kakšno urco na ležalniku na sončku. in prijetno poklepetava. prav mir je tam gor. med smrekami in ptički... čas pred tem pa izkoritim za ogled finskega stekla v narodnem muzeju. in si ogledam še najdbe pretekle zgodovine. strašno so mi všče bronaste priponke in lončevina. zase vedno rečem, da bi lahko živela v muzejih. tako me pomirijo.