mesto

čakanje pri zdravnikih me vedno živcira. in opazim čudne barvne kombinacije tal in mize in pulta. in slišim vse kar se pogovarjajo za zaprtimi vrati. in po uri čakanja sem na vrsti. nič nepričakovano novega. a vsaka slaba stvar je za nekaj okej in tako si bom spet lahko izbirala nove okvirje za očala. imam ogledane rayban okvirje, ki pa sumim da mi ne bodo pasali. izbor tega prepuščam drugim... potem pa se čisto nepričakovano srečam z njim po pol leta in zgovorno odideva na kavo v lokal za katerega sploh ne vem kako zgleda prazen. res, vedno je poln in nikoli ne zaznam barve sten in miz. luštno je. in potem si kupim zelene balerinke. malo niham med modrimi in zelenimi, ki se mi zdi da lepše pašejo na mojo nogo. in vrstni red rož za v vazo se spremina. podari mi vrtnico. in občutek imam da je en tak hecen čas ko nekaj manjka. kaj pa vem. ali pa jaz na trenutke rabim več. pa še to vreme, ki hoče biti zimsko, pa ni, mi ne odgovarja. hej, zakaj sem kupila škorenjce, če jih zdaj ne morem nosit? zakaj imam šal, ki ga je treba trikrat ovit okrog vratu pa je neuporaben? in zakaj moje roke letos še niso občutile rokavičk?