komaj sem čakala, da se januar poslovi... na živce mi je šel in vse kar se je dogajalo. en kup tečnosti in pričakovanja na odgovore. in negativnih misli. zakaj je vedno tko, da pri svojih težavah vedno mislimo na res najslabše. ko gre za druge pa vedno najdemo spodbudne besede... kje sem zdaj jaz, da bi sebi govorila kaj pozitivnega?
zdaj je febraur, ki se je začel malo bolje. uspelo mi je pogledat razstavo v cankarjevem domu Arhitektura. ta teden pa se nadaljuje v tem slogu arhitektura-inventura, ki si jo imam tudi namen ogledati. zadnji dan razprodaj mi je uspelo nakupiti nekaj kosov res po kul cenah. prvo soboto v mesecu bi še kdaj ponovila, saj je bilo super okusno kosilo v shambali in v super družbi in s super darili.
pretekli teden je postregel z enim dnevom več doma in s praznovanjem rojstnega dne. sem bila kar prešerno razpoložena.
no, v januarju sem naročila nov prenosnik in mi ni jasno, kako da že takrat nisem naročila še miške, saj meni ne gre upravljanje s tisto miško, ki je že na tipkovnici.
občutka, da so maškarce, nimam. le v soboto s kurenti zasedemo mestne ulice (eni gledamo, eni plešejo).
trst je lep. kavarna tudi. trgovine še bolj. polno je ljudi. toplo naj bi bilo. samo malo piha.
in znebim se stare računalniške kište. eno društvo (duh časa) zbira stare računalnike, ki komu še pridejo prav. dobro je biti malo dobrodelen.
obiski v nedeljo so tudi v redu. sploh pa je spet dobro za jest. res je zanimivo, mene kuhinaj spravlja ob živce. nič se mi ne izide. vse leti povprek. nobene elegantnosti nigele lawson ni v meni. za razliko, ko drugi v kuhinji prav uživajo. in je pet ur skrbno pripravljal prigrizke. čeprav gre moj glas torti - iz galerije, še vedno je najboljša čoko mousse.
Ni komentarjev:
Objavite komentar