čoko

veselim se petkovega popoldanskega srečanja, da predstavim da imamo tudi v ljubljani rjavo-bele-beige ambiente. in da ob tudi dobri kavi in še boljšem sladoledu in čokoladnih napitnik lahko ure in ure kramljamo. tako kot v šoštanju. in sem vesela da prideta oba. in da se malo nasmejimo, ker smo se še vedno. zadnjič so me opisali, da imam strašno rada čokolado. kar se mora nekje poznati (khm khm, kilogrami). in sem se prav zamislila. mogoče pa res. ne, ne pojem je vsak dan (cele). in odkrila sem ful dobre čoko piškote z orehi in še ene s temno čokolado. pa tudi kvatro sladoled neljubljanskih mlekarn je fantastičen. včasih sem z žlico jedla sladki greh, ki pa mi zdaj ni več všeč, sem pa bila nazadnje na polno navdušena nad čokoladno kuverturo, ki je krasila čokoladno torto s čokoladnim namazom. ha, kako je lahko svet lep, z malo čokolade.

dream on

it's good. and it's bad. in v momentu se zdi v redu. in potem spet ne. in potem spet ja. in ko izvleče iz mene vse besede, ki se zadržujejo na koncu in ki jih podpira jok, reče samo da hoče da grem do konca za tistim kar si želim. in rečem da mi je težko. in reče, kako vem da njemu ni. in ko obadva narediva pavzo da rečeva can you feel a little love, it's oh, so kul. najbrž se moram res zanesti na lastne občutke in lastno mnenje in pozabiti na vseh pet komentarjev v dveh dneh. vsak ima kaj drugega za povedat. bo kar bo. sej to je dovoljeno.

21. teden

1. prepolna (glava mislih drugih in lastnih besed)
2. robin (hood)
3. meni (je pomemben)
4. koper (lešnikova barva las in zeleno morje)
5. beg (v mesto)
6. kosilo (in razstave)
7. nočne (ure italijanščine)

spet ta luna

ja, sej sem že enkrat prej napisala, da bi bila rada kot florence v videospotu za you've got the love... da bi sedela na luni in torisla srebrne lističe. heh, če ne drugače se lahko narišem :) ne, nisem je šla poslušat v kinošiška, ker nikomur okoli mene ni všeč taka muzika. pa da greš sam na koncert, i don't know. mogoče.

sicer pa razmišlajm o tem, kakšna je sploh razlika med love and life. ker ko mi napiše mail o tem, kako je nezadovoljna s stvarmi v lajfu, ojoj, uporabi take besede: prešr, preveč občutljiva, psiha, žile rezat, pištole nimam, konkretnih tablet, kamion, pahnil kam. in me kar malo zaskrbi. in upam da ji lepe besed, ki ji namenim pomagajo. in da se ima vseeno rada oziroma da se vidi tako, kot jo vidimo drugi. zapleteno je. pa potem mislim jaz, da imam probleme, ko v napisanem teksu vsakokrat iščem podpomene in se sprašujem ali je bilo mišljeno tako ali tako. in potem dvomim še v napisano z moje strani. a upam da razume, ko napišem, da meni je pomemben. in seveda, za vse to, spet krivim luno, ki pride v petek.

domišljija

je kar fak zafrknjeno, ko domišljija dobi krila. ker potem se spet iz enostavnega zaspal sem zgodijo zgodbe o tem da je vseeno, da je vse pozabljeno, da ni nič pomenilo, da je treba to končati, da pač se tudi to zgodi (čeprav enim in istim) večkrat, da je treba naprej, da držijo pregovori o tem, kako je treba iz vsega poiskati najbolje in da je vsaka stvar za nekaj dobra. in ko vključim še druge v moje debate, je kar grozno ker kar naenkrat ni slišati več navdušenja. in so drugi bolj proti vsemu. in se vprašam, ali jih res tako skrbi zame, ali imajo sami s sabo probleme, čeprav se to grdo sliši. hja, kaj pa vem. in se ne znam igrati in it igre, da se pustim loviti. in potem pride dan, po dnevu ko ni nobenega stika, ko gledam v prejeti mesidž in ne vem kaj naj odpišem. a se to še komu dogaja, da ne najdeš primernih besed za odpisat. in napišeš. in zbrišeš. in napišeš. in zbrišeš. in tako nekajkrat. in potem odložiš telefon na rob mize. in ko že itak cel teden delaš samo na pol (čeprav narediš veliko) še malo uporabiš domišljijo in sestavljaš primerne stavke, ki bi povzeli neko flegmatičnost in neko namigovanje za srečanje in malo humorja. kako to napisat. in najdem rešitev v winkanju - se mi zdi da včasih z znakom lahko še največ poveš.
                                                                                                             ;)

dve strani

v kaj naj verjamem ko besede niso izgovorjene? in ko dejanja niso storjena?
kar visim nekje vmes, med tem ko da vse od sebe in med tem, ko ne da nič. ko najprej dela plane za izlet v berlin, ko izreče lepe besede, ko se dve uri lahko drživa za roke. potem pa en velik nič. kaj naj to pomeni? kako naj si to razlagam? in počasi ne verjamem sploh več, da se je kar koli zgodilo, da so se najini prsti sploh držali skupaj. in jaz bi se še držala z njim. in potem še ona, ki to gleda s čisto druge perspektive, napiše dve strani besedila o tem, kaj si misli in kaj bi si morala misliti jaz. in jaz se prepričujem, da je vse okej, da ni nič narobe. oh, kako rada bi temu prepričevanju verjela. mogoče res samo odsotnost bližine povečuje pričakovanje. in rabim ga videt. ker bi se najbrž tako prepričala da je vse okej. njej pa se ne zdi tako. in v napisanih besedah ni nič lepega. it scares me. if it's good it should get better. ne pa obratno. koliko naj še počakam? koliko naj še verjamem vsakemu izgovoru? in zakaj se spet pri meni te stvari zdijo tko zapletene? in se nič ne odvije v pravo smer? dam si še malo časa. do jutri. ne, do srede. pa da vidim ali bo vse ali nič. in ne mi rečt, da tako človek postane močnejši. pomoje samo še bolj oddalji in otopi in ogradi in kar je še teh prispodob. in potem se ti enostavno ne da več.

20. teden

1. junijska (aerobika)
2. veliko (v enem dnevu)
3. portorož (in diplomanti)
4. nič (ne gre po planu)
5. pakiranje (za potovanje)
6. mesto (romea in julije)
7. pridem (na svoj račum: muzej)

mess

sometimes i'm such a mess. in to samo zato, ker mi domišljija preveč dela. in odkloplejn telefon nikoli ni dober znak. si mislim. in si potem spet vrtim filme, kako se je kam zvrnil s ceste v kakšen jarek, ali da je kaj narobe z njegovo mamo, ali pa da se je premislil kar se mene tiče, kar sploh ne bi bilo nič čudnega, saj je bilo še vedno tako, da ko je bilo lepo in bi moralo biti samo še lepše, so se stvari končale... še zjutraj upam na kakšno pametno razlago, in računam na to, da bo tudi beg v tuje kraje malo koristil čeprov bom skoz mislila da je kaj narobe... in potem je vse okej, ko se prav nasmejiva. in bom samo na pol uživala v kraju kamor grem in bom na pol komaj čakala da se vrnem in ga vidim spet. vse je v redu.

rože

nove rožice. ki nimam pojma kako se jim reče. in so iz ene druge cvetličrne.in pogrešam mojega cvetličarja. čeprav sta le dva dneva mimo od kratkega klepeta.

portorož

in pljuvam v morje, čeprav se to za punce ne spodobi. samo so mi enkrat povedali, da moraš takrat ko si prvič v letu na morju, pljuniti, za srečo. in trenutno rabim malo sreče! in me malo bega, da sem bila letos šele maja prvič na morju. in rada imam portorož, ko ni gneče. ko se lahko usedeš na čokoladni napitek in ne traja tri ure da ti ga postrežejo. in rada imam da je sonce ravno prav toplo. morje ima prav posebno lepo barvo in če globoko, zares globoko potegneš zrak skozi nos, začutiš tisti slani vonj in ko pluskajo valovi na betonski pomol, pomislim kako fino je imeti slane lase. in si deliti slane poljube.

sonce

je vse drugače če ni dežja. že zjutraj nasmehi na obrazih. in samo rahla zaskrbljenost ker se nič ne oglasi, a po drugi strani se tudi jaz ne oglasim. in dan mine zopet s predavatelji ki imajo prav posebne besedne zveze. in kratko klepetanje. in dolgo kosilo. in kratek sprehod in nekaj vmes, ko posedam še na sladoledu ob ljubljanici. in potem grem še na obisk. in potem spet šivam. za druge. in je kar težko najti pravo barvo niti za hlače. zato imam najrajš črne stvari. no, tudi zato. in me skrbi, ker jutri nimam časa, v petek pa že grem. in hočem da sva malo več skupaj. zato računam na četrtek. čeprav mi matematika nikoli ni šla najbolje ;)

ne vem

zadnjič sem se nakaj igrala in sem prišla do "sebe"... tko, da sem se narisala. kar je precej težko. taka sem. in zadnjič in sploh zadnje čase velikokrat skomignem z rameni in rečem ne vem. in nekoga ta odgovor zelo moti. in na njegovi listi besed ali besednih zvez je še men je vseen.

19. teden

1. krasen (se ne bi smelo uporabljati)
2. palačinke (in čaj)
3. fino (mestno doživetje)
4. tlefona (ne slišim)
5. transformacije (v arhitekturi in v lushu)
6. večer (velikih besed)
7. gledlišče (znova)

no.3/5

tale bo za S.
še en predpasniček mi je uspelo na hitro zašiti v soboto dopoldan.ker vem da si ga je že od prej želela. in ja, rojstni dan ima šele čez kakšen mesec, pa sem ji to prinesla kot darilo zaradi povabila na kosilo, ki je bilo super. še najbolj čokoladni biskvit s kavo in lešniki, premazan z nutello in oblit s super čokolado. in super družba.

no.3/4.1

okej, malo sem zabluzila. ni bilo časa za dokončanje, tako da sem šele danes zaključila s pasom in rožico. in šele zdaj gre tole v paket in na pošto. za O.

lovely petek

je bil super dan. najprej obilica predavanj BA10... najbolj mi je bil všeč Jens, ki reče da je arhitektura "love story, because it transforms you". seveda. in zanimivi so teli tuji arhitekti, ker se močno zavedajo konteksta prosotra... pri naši arhitekturi je malo drugače. mpak vedno bolje... heh, še dobro za študij krajinske arhitekture. in nadaljuje se dan s pizzo ob ljubljanici na lesenem podestu in množice turistov občudujejo hiše in mostove. res imamo lepo mesto. res! in sprehod čez mestni trg vabi na razvajaje. oh, kako mi diši lusheva maska cupcake. in potem še brezalkoholi koktejl pri larsu, kjer spet štejem okrogle papirnate luči, če sem se mogoče nazadnje zmotila. toliko vsega v enem dnevu, da pogovor po telefonu v avtu, ko se že vozim nazaj v mesto brez mestnega značaja, samo še zakjuči prijten dan.

uf

dan je čisto napačen. in odsotnost lune, ki šele pride, se že čuti. ne vem zakaj zadnje čase iščem izgovore za svoje obnašanje in dejanja v luni. mogoče je samo lažje. in ko ne vem kaj hoče slišat, ko stvari padejo ven iz konteksta in bi se v enem drugem pogovoru lahko napačno razumele. in ko berem vse te zgodbe o tem, da so moški lovci. pa so res? prav. poskusim s to teorijo. in se malo distanciram od vsega. saj tudi časa nimam na pretek v prihodnjih dneh. čakajo me transformacije. take in drugačne. in se veselim ponovno preživetega dneva v ljubljani, vikenda pa mogoče blizu morja, na kakšni tržaški kavi. in ko bo luna že mimo, bo mimo tudi ta nered v glavi. in potem bo spet vse kot mora bit.

sestanek

je kar zanimivo biti na sestanku, ki ni namenjen meni, ampak mojemu nadrejenemu ki ima za ta dan že celo goro opravkov, tako da potem sedim med samimi moškimi v oblekah in kravatah. še arhitekt od enkrat prej na drugi strani sobe se mi nasmiha v pozdrav. in je zanimivo vse skupaj in izhodiščna tema se konča tam, kjer se zadnje čase vse končuje. torej problemi so. in se jih ne rešuje. in zdaj so si izmislili, da je problem v ljudeh. ja, pa kaj še. prej v njihovih nadrejenih. al kaj? je pa res da če sebe primerjam z drugimi veliko več dam, eni pač samo pridejeo, se odštempljajo osem ur in grejo domov. in vem, da ob kavicah z znanici gotovo ne govorijo o službi. like me...no ja, z deževnega dne se naredi krasen dan in se zato prav prileže vnaprej dogovorjeno srečanje za kosilo. in kar govorim in govorim in skoraj nič ne jem. potem pa zbašem vase super pad thai rezance. in se ji mudi. in se zato posloviva do sobote. vse ji povem in je vesela zame in sem vesela da je vesela, ker sem bila tudi jaz zanjo vesela.... enivej, še nekaj uric v službi sem bolj na off in se mi prav prileže skuhana kava. potem odhitim v trgovino kjer je neizbežno da se srečam še z nekom. in se mi tresejo roke, noge in glas. in spet trapasto postopam tam in gledam v tla. zgleda da mi nedefiniranost povzroča težave. in rečem naj pride kaj na čaj. in reče da mogoče bo in takoj začutim da je v bistvu rekel ne. sux! ampak nič hudega, pa ne bom več spraševala. in moram rečt da petkov vpliv lune že strašno čutim. in se mi kar meša. da o stopnji raztresenosti, ki je zdaj na lestvici od 1 do 10, definitivno prilezla na 10, sploh ne govorim....

brez besed

brez besed. povedano z dotiki in s pesmijo.

in s tišino.

in s sms-ji sredi noči.

in z jutranjim poimenovanjem princeska.

in kup smajlijev, like this: :) :) :) :) :) :) :) :) :) :) :): :) :) :)

18. teden

1. dve (uri telefona)
2. daydreaming (...)
3. trgovinice (in sladkarije)
4. nekaj (konkretnega)
5. sošolci (in sošolke)
6. pohod (ne okrog Ljubljane in bowling)
7. zajtrk (opoldne)

reflections

spanje do dvanajstih. sledi pohod po trgovinah, medtem ko se drugi udeležijo pohoda okrog ljubljane. cele tri ure sem zapravila za obisk tistih trgovinic, katere izložbe so me prepričale. in ko se usedem za kosilo, me vztrajno naslavlja z gospodična. in se mi zdi fino. razmišljam o srečanju preteklega večera, ko smo se dobili srednješolci. po petih letih. in že 15 let je minilo od konca... veliko nas je bilo. takrat. in zdaj. večinoma so zgodbe predvidljive: poročeni & otroci. od 22 prisotnih je skupaj 27 otrok in en prihaja še letos. uf! se zamislim. pa vendar imam vse ostalo, ker drugi nimajo več ali pa sploh niso in ne bodo imeli. neko pričakovane je bilo prisotno, da kako bom brala z obrazov starost, a smo vsi zgledali tako mladi. kot da se niso vmes zgodila vsa ta leta. in ko so že zapirali restavracijo kjer smo se dobili smo šli še tja pod plečnikove arkade, kjer sem milslila da je večer karaok, a so potem eni in isti fantje ostali na odru. in niso znali peti.  grozno! okej, toliko o petkovem večeru. sobotne večerne urice pa preživim v postojni, na bowlingu. kjer mi sploh nič ne gre. na vsake toliko podrem vse keglje, sicer pa v nekem zamišljenem stanju, zaradi drugih povedanih stvari malo sanjarim. nerodno mi je, da govorijo o meni. bowling povzroči lakoto, tako da se odpravimo na kuharski podvig, ki prinese odlične testenine s pršutkom. mmm, kljub pozni uri, feels good. samo eden manjka...

mavrica

i saw a rainbow just earlier today...
tako se je začel četrtkov dan. s krasno mavrico, tako veliko, kot da bi roke močno stegnila predse in z njimi mahala levo in desno... in barve, tako lepe. in dežne kaplje, tako velike in tople. me je kar namočilo, samo sem se kar smehljala. lepo se je dan začel. in lepota dneva še kar traja. saj se ni zgodilo nič posebnega. se mi zdi da je v zraku napetost zaradi povedanega v ponedeljek, strah pred tem, da so stvari v življenju pravzaparv zelo enostavne in taka posebna vez, ker ni pretirane razdalje. in pričakovanje.
prespim v objemu.
in petkov začetek dneva je še lepši. pa čeprav ni mavrice.

sanjarim

prav zares sanjarim. že cel dan. in si mrmram tole.
za vse letne čase.

mislim preveč

ja, lahko da mi govorni aparat ne deluje, samo mislim pa preveč. in ne vem sploh zakaj, se mi zdi igranje igre človek ne jezi se izjemno seksi, tako neotročje in sploh povezovalno. ker tako ugotoviš da si nekomu drugače naklonjen, če ga ne vržeš ven, tik pred vrati. in ker narobe prešteješ korake in on to opazi. mislim da ve. saj mora vedet. in se povejo stvari brez besed.

govorim premalo

pride dan, ko me sploh ni pa v bistvu sem, samo nisem sposobna sproducirati pametnih stavkov. in potem reče, da sem zadržana. in potem vpraša zakaj nič ne govorim. včasih je zadržanost varna in ne gre vedno za strah. slišim vse kar si povejo in ko reče zakaj se z njim ne pogovarjam tako kot ona, pomislim da je problem v tem ker ona tako rada govori in če bi govorila jaz bi rekla da nje nihče ne posluša... pa hočem da je ona pač ona in ne da se jaz preveč izpostavljam. zapleteno. in se raje umaknem in samo poslušam in sem samo tam, pa me ni. in ne rabim besed. nekako me muči to, da ne morem (ali ne upam) ravnati po svoji volji, ker bi ga vsakič rada močno objela in še kaj. in zdi se mi, da ko začnem govoriti, govorim same neumnosti. saj sem zgovorna, res, ampak zgleda da še vedno ne dovolj.

17. teden

1. najboljša (kava)
2. najboljši (nasvet)
3. sms (z vsebino :*)
4. plavanje (šibam eno uro gor in dol)
5. kosilo (doma, potem pa piknik)
6. sprehod (in kitajci)
7. razstave (štirikrat)

ljubljana

ljubjana je lovely. in paše pobegnit spet malo na breg ljubljanice. in si ogledati prvič sploh boljšjaka, kjer imajo krasne kovinske škatle. in si ogledati kar štiri razstave, od tega tri v mestni hiši. in posedeti v romeu in se posladkati na ljubljanskem gradu s princeskinim nasmehom. in ne dosti misliti o preteklem večeru in vsem povedanem... vse kar mi gre po glavi je, da kako sem vesela, da se je odločil preživeti tisto in da je zdaj tukaj in da ga lahko gledam... in veselim se vabila na kavo, a glej, naslednji dan spet ne dvigne telefona. mogoče ne kuha več kave ob petih popoldan, jaz pa se zavijem pod odejo in malo žalostna zaspim. prebudi me šele močno ropotanje cerkvene ure. in ne glede na vse, so bili zadnji dnevi resnično prijetni.in ne morem verjet, med pisanjem zvoni telefon in pokliče in pokramljava in res reče da kavo kuha samo dopoldan.